Mag. Andrej Vizjak: »Zakon o fiskalnem pravilu je korak k odgovorni in vzdržni javnofinančni politiki«
četrtek, 19. 6. 2014V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.
MAG. ANDREJ VIZJAK: Spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovani redki kolegi v tej dvorani!
Pred nami je po moji oceni ena najpomembnejših tem v tem mandatu, poleg seveda tiste, ko smo v ustavo uzakonili fiskalno pravilo, kajti fiskalno pravilo je pravilo, ki predstavlja temelj odgovorne in zdržne javnofinančne politike. Sedaj verjetno se to sliši nekoliko komplicirano, ampak zelo preprosto to pomeni, da lahko v tej državi porabimo toliko kolikor pač zberemo z davki in ostalimi prihodki državnega proračuna. Da seveda lahko v izjemnih okoliščinah porabimo tudi več, vendar potem moramo to kmalu vrniti, da smo zopet uravnoteženi. Jaz mislim, da je zlato fiskalno pravilo oziroma, da lahko iz proračuna porabimo toliko kolikor vanj zberemo, še premalo ambiciozen cilj v sedanjih razmerah, kajti, pa ne mislim to samo jaz. To bodo komande, bi rekel, iz evropskih integracij takšne. Saj nismo zaradi 80% javnega dolga v postopku odprave presežnega javnega dolga in ga bomo morali zmanjševati, kar pomeni, da bomo morali izdatkov iz proračuna imeti manj kot bomo imeli prihodkov, če bomo hoteli ta dolg vračati, kajti samo s prodajo premoženja dolg ne bomo morali zmanjševati, ampak bomo morali zmanjševati dolg tudi s proračunskim presežkom. Poglejte, zlato fiskalno pravilo, tega se drži vsak gospodarstvenik. Vsak gospodarstvenik si lahko v okviru svoje firme, svojega poslovnega procesa privošči toliko izdatkov kolikor uspe prodati svojih artiklov ali storitev na trgu. To je povsem jasno. Ne sme se zadolževati in porabljati denar, ki si ga sposodi za to, kar dela, brez da bi ta dolg odplačeval.
To je vsakemu jasno. To je jasno tudi vsakemu družinskemu članu. Vsakemu odgovornemu gospodarju, pa ne nazadnje tudi družinskemu članu je jasno, da če pride s plačo v neko družino, na primer, 2.000 ali 1.000 evrov na mesec, lahko toliko in nič več porabi. Bolje je celo, da manj porabi in ustvari neko zlato rezervo za težke čase. Tako se obnaša vsak odgovoren gospodar družine. In tudi kmet. Tudi kmet, ko gospodari na svojem kmetijstvu, se točno zaveda, kaj so njegovi odhodki, in se zaveda, koliko lahko s svojo dejavnostjo dobi na trgu in da ne sme porabiti več, kolikor dobi na trgu. Lahko se zadolži za, recimo, nakup stroja, nakup traktorja ali česarkoli drugega, vendar mora hkrati vedeti, da mora v naslednjih letih ustvariti presežek oziroma da mora več prodati, kot ima izdatkov, da lahko ta posojila vrne. In, spoštovani, mi danes tu, v tem parlamentu, razlagamo logiko, da se mora tako obnašati tudi država oziroma odgovorne javne finance, da lahko v tej državi porabimo toliko, kolikor zberemo z davčnimi, nedavčnimi in drugimi viri.
In zakaj v Slovenski demokratski stranki predlagamo in zagovarjamo čimprejšnje sprejetje izvedbenega zakona? Zaradi številk, kam smo zabredli v zadnjih letih, ki jih bom v nadaljevanju prikazal na konkretnih grafih. Prvi konkretni graf govori o naraščanju zadolženosti v naši državi. Z zgornjo modro krivuljo je prikazano naraščanje zadolženosti v odstotkih bruto domačega proizvoda, torej tega, kar naše gospodarstvo v enem letu ustvari. In mi smo v 6 letih, od leta 2008 dalje, torej od nastopa gospodarske finančne krize, povečali to zadolženost za približno 60% bruto domačega proizvoda. To je izjemen dosežek, moram reči, to je neverjeten trend. In če to pretopimo v milijarde, lahko ugotovimo, da smo se za 20 milijard evrov zadolžili v teh 6 letih. 20 milijard evrov! To se pravi, trendi so katastrofa. In če pogledamo, za kaj vse se zadolžujemo, je še večja katastrofa. Namreč, mi se ne zadolžujemo zato, da smo posodobili svojo informacijsko, železniško, energetsko, cestno infrastrukturo, ne, spoštovani, mi smo se zadolževali zato, da smo ta denar porabili za neke stvari, kjer lahko pozabimo, da se bo ta denar vrnil. Predvsem je to tekoča poraba, sanacija bančnega sistema. In je vprašanje, ali je tudi, recimo, ena izmed destinacij tega denarja, to je sanacija bančnega sistema, v celoti opravljena. Sam sem velik skeptik in mislim, da ni. To se pravi, mi predlagamo zlato fiskalno pravilo, udejanjenje odgovornih in vzdržnih javnih financ v času teh nemogočih trendov. To je naš argument, zakaj to predlagamo – ker je te trende treba ustaviti. Poglejte, naraščanje zadolženosti je najbolj neodgovorna politika do prihajajočih rodov. To je najbolj antimladinska antipolitika za mlade v tej državi, kajti ta posojila, te dolgove in te obresti bodo vračali tisti, ki bodo šele začeli ustvarjati v tej državi, tisti, ki iščejo službo in ne morejo do nje. Namreč, nekatera od teh posojil zapadejo čez desetletje in več in marsikdo izmed nas ne bo več takrat aktiven, bo pasiven gledalec, s pričakovanjem, da bo imel dostojno pokojnino, in s pričakovanjem, da bodo mladi vrnili te dolgove. In kasneje, ko začnemo uresničevati naše fiskalno pravilo, večje breme bomo naložili tem, ki prihajajo za nami, oziroma tem, ki bodo morali ta posojila vračati.
Drug problem je prikaz in gibanje proračunskega primanjkljaja oziroma presežka v odstotku tekočih prihodkov. Meni je žal, da se na tem grafu ne vidi številk v teh rdečih stolpcih. Vsi rdeči stolpci so pod nič in prikazujejo odstotek primanjkljaja v tekočih prihodkih. Mi smo zelo radi govorili o primanjkljaju v odstotkih bruto domačega proizvoda. Ampak mi imamo primanjkljaj, proračunski primanjkljaj, ki nima nobene veze z BDP, ampak ima veze s prihodki in odhodki državnega proračuna. In če pogledamo primanjkljaj v odstotkih tekočih prihodkov, potem vidimo, da so številke katastrofalne. Mi smo imeli v letu 2009 skoraj 25% primanjkljaj. 25% tekočih prihodkov smo več porabili. Kaj so tekoči prihodki? To so davčni in nedavčni prihodki. Tu niso všteti prihodki iz EU in teh stvari, ki so tako ali tako namenski in gredo potem za investicije in tako naprej. To so tekoči prihodki. To so tisti prihodki, ki jih mi z davki, trošarinami in ostalim zberemo. Tekoči prihodki tudi niso prihodki od, ne vem, od prodaje premoženja in podobno. To so tisti prihodki, kar mi zberemo v proračun, je zasnova davkov in nedavčnih prihodkov. To se pravi, mi smo v letu 2009 porabili za 25% več, kot smo z davki in trošarinami in vsem ostalim pobrali v proračun. Edino v letu 2012, to je tisti predzadnji rdeč stolpec, smo tako z ZUJF-om, kot z nekaterimi drugimi ukrepi to popravili na slabih 16%, 15,7%. Poglejte, v letu 2013 imamo zopet 22,6% primanjkljaja glede na tekoče prihodke. In letos ne bo nič bolje. Vprašanje kaj bo letos, glede na to, da jokajo na vseh ministrstvih, še najbolj na infrastrukturi, da jim zmanjkuje denarja za najnujnejše, se pravi za nujno popravilo cest, železnic, tam za dijaške vozovnice, za plače teh, onih, drugih, tretjih. Pa še nismo na polovici leta. Kaj se nam bo šele pokazalo v drugi polovici leta. Kaj se še vse skriva v teh, bi rekel, prostorih Ministrstva za finance, ko bomo izvedeli realno sliko, kje vse manjka denar. In potem, ko bomo videli koliko bo primanjkljaja glede na tekoče prihodke bo verjetno nas glava bolela. To je naša slika, kako gospodarimo zadnjih šest let. Mi za več kot 20% več porabimo, kot zberemo s tekočimi prihodki oziroma davki in nedavčnimi prihodki. To je katastrofalna javnofinančna politika, ki je svetlobno leto od vzdržnih javnih financ. Spoštovani, to je podobno kot če bi imeli družino, ki na mesec zasluži 1.000 evrov, porabi pa 1.250 evrov. In to ne dela samo en mesec, to dela eno leto, to dela šest let. In potem mi govorimo in se hvalimo, da nam denar še posojajo. In da nam posojajo po, ne vem, sedaj je kar dosežek, če nam posojajo po štiri ali pet odstotni obrestni meri, ne pa pod šest, sedem kot prej. Mi se bomo lahko hvalili, da se zadolžujemo po ceni takrat, ko bo naša gospodarska rast kot so obresti. V vsakem primeru, kadar je gospodarska rast nižja kot so obresti je ta zadeva totalno nevzdržna. Kajti, mi z rastjo ne pokrivamo obrestne mere. To vsakdo ve, ne da zna abecedo matematike, ampak a matematike in javnih financ, prvo črko samo. Se pravi, ko pogledamo ta saldo državnega proračuna, sedaj govorim res o državnem proračunu. Jaz tu ne omenjam drugih blagajn, ki so pa v nič boljši situaciji, ampak mi tu pri zlatem fiskalnem pravilu govorimo širše, ampak temelj je pa tudi državni proračun.
Naslednji graf pa, po moje, največ pove. Ta naslednji graf prikazuje primerjava tekočih odhodkov in tekočih prihodkov državnega proračuna skozi zadnjih sedem let. Modri graf prikazuje tekoče prihodke. Se pravi, povedal sem že, tekoči prihodki so davčni in nedavčni prihodki. Rdeči graf pa prikazuje tekoče. Kaj so tekoči odhodki? To so tekoči transferi in odhodki za plače javnih uslužbencev, za prispevke, tudi za obresti iz najetih posojil in tako naprej. Skratka to kar porabi država za funkcioniranje, to prikazuje rdeči graf. Plavi graf pa prikazuje to kar mi poberemo z davki in ostalimi nedavčnimi prihodki. In če zelo poenostavim lahko ugotovimo, da mi porabimo za naše funkcioniranje v tej državi eno milijardo več kot pa zberemo z davki in nedavčnimi prihodki. Eno milijardo več zapravimo kot ustvarimo in to že zadnjih 6 let. Te dva grafa sta okleščena investicij, okleščena sta tudi prihodkov iz evropskih naslovov, evropskih sredstev in tako naprej. skratka to govori samo o stroških, ki jih ima država za svoje delovanje, za vzdrževanje svojega aparata, tudi moram reči, biti odkrit, za tekoče vzdrževanje, ni pa tu investicijskega vzdrževanja. To se pravi mi lahko ugotovimo, da smo v izredno nevzdržnem stanju. Torej, ko porabimo eno milijardo več kot za naše funkcioniranje kot smo sposobni tekočih prihodkov pobrati v državni proračun. Namreč tukaj vidite, da je teh tekočih odhodkov za leto 2013 6,85 milijarde evrov in tekočih odhodkov čez 8 milijard evrov. In za leto 2014 ni obet nič boljši. Lahko opazite pomembno spremembo v trendih leta 2012 ko smo imeli drugo vlado Janeza Janše in ko smo sprejeli nekaj ukrepov, ki učinkujejo še danes, to je zlasti Zakon o uravnoteženju javnih financ. Takrat vidite, da se je krivulja zlomila, da so se tekočih odhodki začeli zniževati in tekoči prihodki povečevati. Če bi te trende nadaljevali tudi v letu 2013, 2014, 2015 bi se nam plava krivulja zopet dvignila nad rdečo in bi to bil nek signal, prva plaha ptica neke vzdržanosti v javnih financah ampak v letu 2013 smo že, ko je nastopila vlada Alenke Bratušek, grobo se odmaknili od teh ciljev, da ne govorim kako smo s tem nadaljevali v letošnjem letu.
Torej, spoštovani, iz teh grafov sem vam želel samo prikazati, da v zadnjih šestih letih, da smo v zadnjih šestih letih ogromno povečali naš dolg. Prišli smo preko 80% bruto domačega proizvoda in da smo v teh šestih letih destabilizirali tudi javne finance z velikim primanjkljajem, ki je konstanten, ki ga nismo sposobni bistveno zmanjševati in vodimo javne finance, ki so izjemno nevzdržne, tako na dolgi rok ali na srednji rok več ne gre. Mi imamo, spoštovani, verjetno eno srečo, ki hvala bogu ni naključna, zato smo se trudili številni pred desetletjem, to je da smo člani evro območja, da smo člani integracij in da smo člani sistema, ki si vzajemno pomaga in seveda vsaka država članica kar tako ne bo bankrotirala, ker seveda nevzdržne javne finance v Sloveniji so problem evro območja, problem tudi Evropske unije in tako naprej, zato seveda tisti, ki nam denar posojajo to dobro vedo. Mi smo relativno majhna ekonomija in da bi mi kar tako sami zašli v bankrot, kar se nakazuje iz teh številk, ni verjetno in zato nam denarja posojajo. Denar nam ne bi posojali, če ne bi bili relativno prepričani, da če ne bomo sami bomo pa že v okviru neke skupne akcije našli rešitve, ki bodo verjetno tudi boleče za nas, vendar bodo rešitve, za njih, ki nam denar posojajo. Če bi mi bili izven evro območja in izven Evropske unije, verjemite mi, da nam nihče več nebi evra posodil. Tako pa ko smo v teh tudi reševalnih mehanizmih, smo del tudi tega ogromnega sistema pa imamo to srečo, da lahko dobimo denar, ker tisti, ki nam ga dajejo vedo, da tudi če bomo sami totalno zavozili situacijo, da bomo padli v tak ali drugačen kolektivni mehanizem reševanja. Kajti, evro ni naša valuta, je tudi naša valuta, evro je evropska valuta, evro je valuta Nemčije, evro je valuta Francije in številnih drugih evropskih držav, velikih ekonomij in tisti iz Amerike, ki nam posoja denar ve, da nas bo nekdo pokril, če sami ne bomo znali pokriti tega. In tukaj gojiti neko evforijo, zadovoljstvo nad stanjem javnih financ z znižanjem obrestnih mer za najeta posojila je metanje samemu sebi pesek v oči in se pravzaprav skrivati za nekimi neprepričljivimi argumenti.
Spoštovani, kako naprej? Jaz sem vam zdaj orisal z nekaterimi zelo enostavnimi številkami situacijo v kateri smo in zakaj nemudoma potrebujemo fiskalno pravilo, ki bo uzakonilo principe, da porabimo v tej državi toliko kolikor smo sposobni zbrati. Zdaj, prvi korak, jaz mislim, k rešitvi situacije je, da se ti dve krivulji tekočih odhodkov in tekočih prihodkov spravita na nek način v situacijo, kot je bila pred letom 2008. To se pravi, da porabimo manj, kot smo z davki in nedavčnimi prihodki sposobni pobrati, to je prvi korak. Kako to doseči? Z ukrepi na obeh straneh, tako z ukrepi, ki bodo racionalizirali funkcioniranje države, kot z ukrepi kako pobrati več davkov in prispevkov. In v Slovenski demokratski stranki smo za pravilo, da se z nižjimi davki da pobrati več davkov, kajti če zajamemo večjo količino gospodarskih subjektov in upravičencev, se pravi če doživimo neko gospodarsko rast več podjetij, več delovnih mest, tudi večja potrošnja posledično, bomo lahko pobrali tudi več davčnih prihodkov. Mi ne pristajamo na dvigovanje obstoječih davkov v dani situaciji, mislim nasprotno, da je treba gospodarstvo davčno razbremeniti, tudi tiste, ki zaslužijo malo je treba davčno razbremeniti, da se ne bi, brez da bi s tem kakorkoli vplivali na konkurenčnost podjetja, hkrati pa moramo marsikaj narediti tudi na odhodkovni strani, ko govorimo o javnem sektorju. V Slovenski demokratski stranki nasprotujemo linearnim rezom v javni sektor, se pravi neselektivnim rezom, češ, dajte vsi še za 1%, 2, 5, jaz ne vem koliko zategniti pas, to je nevzdržno, to je nemogoče. Mi potrebujemo v javnem sektorju eno reformo javnega sektorja, da pogledamo kaj ta naš javni sektor počne, da odpravimo določene poslovne procese, ki jih ta javni sektor počne, s tem bodo ostali, da debirokratiziramo državo, zmanjšamo število postopkov, soglasij, s tem bodo verjetno ostali odveč tudi ti uradniki, ki jih danes dajejo in komplicirajo življenje gospodarskim subjektom in ljudem. To se pravi, da racionaliziramo funkcioniranje države skozi poslovne procese in s tem se bo racionaliziralo tudi število zaposlenih. Selektivno, tam kjer pač ljudi ne potrebujemo, jaz ne vem zakaj bi obremenjevali ljudi z davki in gospodarstvo z davki, da to plačuje, če ne moremo, niti tekočih odhodkov več pokrivati z davčnimi in davčnimi prihodki. Tu je po moji oceni veliko rezerve, pa še marsikje. To smo tudi napisali v našem programu za naprej in vsak si ga lahko prebere na naših spletnih straneh. Ko smo tudi na Komisiji za nadzor javnih financ sprožili to temo in opravili diskusijo z Ministrstvom za finance, so nam povedali: Ja, saj smo mi pripravili reformni program in program stabilnosti, ki ga je ta Državni zbor tudi obravnaval spomladi letos, češ saj tam so pa noter ukrepi, s katerimi bomo zagotovili in stabilizirali javne finance. In potem smo šli od projekta do projekta, od strani do strani v tem reformnem programu in ugotovili da noter ni ukrepov, noter so cilji, notri je na primer napisano, da bodo znižali maso plač v javnem sektorju za 5%, to ni ukrep, to je cilj. Ni pa nihče napisal kako se bo to zgodilo – ali bo to tako, kot sem prej povedal ali bo linearno ali progresivno ali kako bo.
In zdaj, kot vidimo, se tudi pogajanja ne odvijajo v tej smeri in iz tega naslova ne bo nič. Ne bo znižanja plač oziroma plačne mase v javnem sektorju za 5 odstotnih točk ali 5%. Ne bo, ker ne more biti. Ker ni niti enega ukrepa, ki bi pripeljal do tega. Potem notri piše, v tem reformnem programu, da se bo znižala povprečnina občinam oziroma da se bodo znižali prihodki občinam. Prihodke občinam je možno znižati samo takrat, kadar se jih razbremeni tudi določenih obveznosti. Ne morete pa iti občinam nalagati nove in nove obveznosti, hkrati pa znižati prihodke. Potem notri piše tudi nekateri drugi cilji na tem javnofinančnem področju, ki pa niso podkrepljeni niti z enim samim ukrepom, da bi lahko rekli: v redu, »evo«, to konkretno bo pa dalo rezultate. Kar pomeni, da je ta reformni program spisek nekih ciljev brez enega samega konkretnega ukrepa.
Mi v tem parlamentu nismo resno obravnavali nobenega ukrepa, ki bi pripeljal na odhodkovni strani k cilju stabilizacije javnih financ. In kaj ostane, spoštovani, opoziciji drugega, kot da predlaga izvedben zakon za zlato fiskalno pravilo, ki prisili, ne nazadnje prisili uradništvo in politiko, da se drži odgovornih in vzdržnih javnih financ. To je naša dolžnost kot politikov in naša zaveza in obveza do prihajajoče generacije. Jaz bom zaključil z enim samim dejstvom. Tako vodenje javnih financ, kot se dogaja v zadnjem obdobju, je direkten napad, če želite tudi kraja mlade generacije. Mi danes veselo najemamo kredite po nevzdržnih obrestnih merah. Vsaka obrestna mera nad 0 je za Slovenijo ta trenutek nevzdržna. To se pravi, mi najemamo drage kredite zato, kar tekoče porabimo mi danes tu.
Ta dva grafa to kažeta – mi porabimo za eno milijardo več, kot uspemo z davki zbrati. To se pravi, mi se zadolžujemo za pokrivanje te razlike med prihodki in odhodki. In kdo bo to plačal? Kod bo ta neodgovorni način vodenja javnih financ plačal? Tisti, ki prihajajo za nami. Tisti, ki bodo ustvarjali v tej državi v prihodnje gospodarstvo – mladi. In največji zagovornik po moji oceni zlatega fiskalnega pravila oziroma tudi teh odgovornih javnih financ bi morale biti prav generacije ali pa bi rekel te, ki prihajajo za nami, ki bodo plačevali davke v tej državi in ki bodo ustvarjali v tej državi. Tej bodo to plačevali.
Mi bomo v zelo kratkem času soočeni z relativno ostrimi zahtevami Evropske komisije glede zmanjševanja presežnega javnofinančnega dolga. Mi bomo morali v določenem obdobju znižati javni dolg iz dobrih 80% bruto domačega proizvoda v letošnjem letu na 60%. To se pravi, mi bomo morali približno 20% bruto domačega proizvoda znižati. Kar pomeni, da bomo morali za to znižanje marsikaj narediti. Minister je povedal, da bomo privatizirali, to se pravi, da bomo prodali državno premoženje in da bomo sanirali slabo banko in s tem dobili nekaj denarja in verjetno tudi, da bomo uravnotežili javne finance. Skratka, da bomo več pobrali in manj porabili.
In odhajajoča Vlada Alenke Bratušek razen lepih besed in praznih dokumentov ni sprejela omembe vrednih ukrepov v tej smeri. Edino, kar smo doživeli omembe vrednega, je bil dvig davkov, poskus nekaterih novih davkov, ki so klavrno propadli, izjemno uničujoče dividendne politike za gospodarstvo – kar 250 milijonov nameravate v letošnjem letu potegniti dividend iz podjetij v državni lasti, ki tako ali tako ne poslujejo briljantno, ampak recimo temu nekoliko životarijo. To, spoštovani, ni odgovorna in vzdržna javnofinančna politika. In pomemben korak k tej politiki je predlog zakona, ki je pred nami, zato ga bomo seveda v Slovenski demokratski stranki podprli.