Mag. Andrej Vizjak: »Ne smemo obupati, ampak moramo z vztrajnostjo izkoristiti razvojne potenciale države«
sobota, 16. 11. 2013Kljub sedanjim spornim ukrepom aktualne vlade za krpanje ogromne finančne luknje, v kateri se je znašla naša država, poslanec SDS mag, Andrej Vizjak v ekskluzivnem intervjuju izpostavlja možnosti za razvoj gospodarstva na državnem in širšem regionalnem nivoju. Tako tudi za regijo Posavje, iz katere prihaja, trdi, da ima še veliko razvojnih priložnosti, nad katerimi ne smemo obupati. Greva kar takoj na aktualno problematiko. Kako bi ocenili trenutno politično in gospodarsko situacijo v državi, ki v veliki meri vpliva na razvoj regij, med drugim tudi na Posavje?
Slovenija se sedaj nahaja v času, ko vsi pričakujemo sporočila evropskih in drugih mednarodnih institucij glede tega, ali se bomo zmogli sami rešiti iz nastale situacije ali pa bomo potrebovali mednarodno pomoč. SDS in v tem pogledu tudi sam osebno gledam na nastali položaj bolj kritično kot aktualna vlada. Ta verjame in upa, da ukrepi, ki jih je predložila za uravnoteženje javnih financ in za sanacijo bančnega sistema zadostujejo, in da se v zadnjih šestih mesecih ni dalo narediti več. V opoziciji pa menimo, da temu ni tako, in da bodo te mednarodne institucije zahtevale dodatne ukrepe, ter da je zaprosilo za pomoč relativno blizu. V tem trenutku tako vsi čakamo rezultate stresnih testov bank, ki bodo zelo jasno pokazali, ali smo sposobni luknjo v bankah zakrpati sami, ali pa bomo prisiljeni zaprositi za pomoč.
Banke so torej eden izmed največjih razlogov za sedanji položaj.
Lahko rečem, da sedaj vsi javno ugotavljamo, da je temeljni vzrok za situacijo v kateri smo, ogromna luknja v bančnih bilancah, da so banke v najmanj zadnjih 10-tih letih zelo radodarno dajale kredite, zlasti menedžerjem, ki so tako ali drugače danes v sodnih postopkih ali celo za zapahi. Gre za primere, ko so ti zavozili podjetja, ki so jih vodili in so ta sedaj v stečaju. Zaradi tovrstne radodarnosti bankirjev so nastale milijardne luknje, za kar pa še noben bankir ni odgovarjal. In posledično je nevzdržno, da se pričakuje od davkoplačevalcev, od imetnikov različnih obveznic v teh bankah in ne nazadnje tudi od lastnikov; slovenska država je namreč neposredno in posredno lastnica vseh treh sistemskih bank; izjemno visok reševalni znesek. Proti tistim, ki so to situacijo povzročili, pa se ne ukrepa praktično nič. Osebno se strinjam, da je potrebno banke rešiti iz nastale situacije, vendar je sedanji vrstni red ukrepov napačen. Najprej bi bilo potrebno ugotoviti, kdo je odgovoren za nastalo situacijo in ne nazadnje pobrati tudi odškodnine od tistih, ki so banke v to stanje pripeljali.
Da pa se tu ne namerava veliko narediti, priča tudi zavrnitev vseh pobud opozicije, da bi razkrili te posle bankirjev in gospodarstvenikov, ki so nas pripeljali v sedanje stanje, in da bi z njih umaknili bančno tajnost. To še posebej velja za primere, ko je banka deležna državne pomoči, in ko govorimo o poslih, kjer pogodbene zaveze niso spoštovane. V opoziciji nismo za to, da se razkrijejo vsi bančni posli, smo pa zato, da se razkrijejo tisti posli, pri reševanju katerih pomaga država in davkoplačevalci. To je trenutno največji nevihtni oblak negotovosti, ki visi nad nami, hkrati pa nam daje velik občutek krivice. Tisti, ki so nas pripeljali v to situacijo, pa mirno hodijo po ulicah, prejemajo visoke plače in nagrade ter se posmehujejo vsem nam, ki bomo morali vse to plačati.Kako pa vse to vpliva na regijo Posavje?
To so vsekakor globalni problemi, Posavje pa je pod to vlado deležno določenega izziva, za katerega upam, da ga bomo uspeli preprečiti. Posavja kot nekakšne zaključene celote namreč trenutna oblast ne vidi in ga želi prek reorganizacije različnih državnih institucij na tem območju črtati iz seznama pokrajin oz. regij. Tipičen primer je združevanje davčne in carinske uprave v finančno upravo, pri tem pa minister Čufer ne vidi urada te nove institucije v Posavju, ampak želi celotno regijo priključiti Novemu mestu. Podobno tudi minister Virant snuje upravne okraje, ki naj bi delno spremenili pristojnosti upravnih enot, pri čemer pa zopet Posavja ni zraven. Podobno se dogaja tudi z Zavodom za gozdove, posledično pa se bojim, da bo trend teh reorganizacij Posavje kot regijo popolnoma izbrisal. Pri tem opozarjam, da ima danes Posavje 32 regijskih institucij, ki zaposlujejo prek 2000 ljudi. V sedanji vladi pa žal Posavci nimamo zastopnika, ki bi branil posavske interese. Pomembna pomoč razvojnim prizadevanjem občin in gospodarstva so tudi regijske ter državne institucije in brez teh Posavje ne bo ostalo le brez delovnih mest, ampak bo postalo hromo tudi na razvojnem področju.
Vseeno pa ima tudi Posavje določene razvojne priložnosti?
Vsekakor. Ne glede na delovanje te vlade vidim, da ima Posavje velike razvojne priložnosti. Veliko razvojnega potenciala, še posebej za občino Brežice, predstavlja odprtje carinske meje s Hrvaško. Upam, da se bodo ponovno vzpostavili nekateri tradicionalni gospodarski stiki, ko med državama ne bo več carinskih ovir. Tu ne smemo pozabiti dve milijonskega Zagreba z zaledjem, kjer je veliko povpraševanja in nezanemarljive kupne moči. Druga priložnost je zagotovo finančna perspektiva 2014 – 2020, ki bo vzhodni Sloveniji namenila kar precej razvojnih sredstev in glede na to, da smo že kar precej izkušeni pri pridobivanju sredstev, predvsem v občini Brežice, verjamem, da lahko to finančno perspektivo dobro izkoristimo za določene razvojne projekte. Tu bi predvsem izpostavil projekt gospodarskega središča Feniks ob letališču Cerklje ob Krki, velik razvojni izziv za Posavje pa zagotovo predstavlja tudi dokončanje projekta izgradnje HE na spodnji Savi. Tu imajo velik zaposlitveni potencial predvsem domači gradbinci. Tovrstni projekti zagotovo izboljšujejo lokalno infrastrukturo in kvaliteto življenja na tem območju. Hidroelektrarne npr. omogočajo lokalni razvoj turizma in rekreativnih dejavnosti. Vse to predstavlja veliko razvojnih priložnosti, ki so pred nami in mislim, da ne smemo obupati, ampak moramo izkoristiti te razvojne potenciale. Seveda gre sedaj nekoliko težje, ker moramo kar naprej prepričevati tiste, ki nas ne vidijo. Zmoremo in sposobni smo se tudi na tem območju razvijati sami, vseeno pa potrebujemo, da nam prisluhnejo odgovorni v Ljubljani. Na žalost smo vsi trije poslanci iz Posavja v opoziciji, kar otežuje naše delo, ko prepričujemo vlado, naj izkoristi tudi razvojne potenciale naše regije.
Pa je imela država doslej zadosten interes za lokalni razvoj?
Moram reči, da smo v zadnjih sedmih oz. osmih letih veliko projektov spravili skozi proračun, seveda tudi zato, ker smo bili v določenem obdobju na vladi. Naj spomnim, da smo pred kratkih odprli prenovljene prostore Gimnazije Brežice, kar je vsekakor izjemno pomemben posavski projekt. Povod za ta projekt, ki združuje vse Posavce, je bil podpis pisma o nameri leta 2006 s takratnim ministrom Milanom Zverom. Posledično je bil omenjen projekt umeščen v vse proračune in sedaj, čeprav je že leto 2013, je bil projekt tudi uspešno zaključen. Podobno se je zgodilo tudi z nekaterimi ostalimi projekti, ki so bili že pred leti umeščeni med razvojne projekte, zato menim, da smo v Posavju kar dobro izkoristili razvojni potencial, ki je bil na voljo. Seveda pa še vedno obstajajo tudi projekti, ki so svojevrstna prioriteta, pa se ne premaknejo z mrtve točke, kot je npr. 3. razvojna os, ki je pomembna zlasti za občino Sevnica. Prepričan pa sem, da bomo z vztrajnostjo še veliko projektov spravili v pogon.
Se pa s projekti v zamudi zagotovo pojavljajo tudi negativni učinki…
Problem je, da ima vsakršno zavlačevanje z realizacijo projektov dva negativna stranska učinka. Prvi je, da se projekti dražijo, drugi negativni stranski učinek pa je, da projekti ne dajejo pravočasno pozitivnih rezultatov. Vse skupaj pa vsekakor vpliva tudi na ekonomsko učinkovitost zastavljenih projektov. Pri tem lahko npr. izpostavim že omenjen projekt Feniks, saj bo z odlašanjem verjetno vse težje dobiti evropska razvojna sredstva. Vemo, da se sedaj evropska sredstva s področja infrastrukture usmerjajo na bolj »mehke« projekte, kamor npr. sodita tehnološki razvoj in človeški viri. Zato menim, da smo tudi tu že precej v zamudi, zlasti v tej finančni perspektivi, ki se izteka.V kakšni meri pa bo tudi razvoj Posavja omejil predviden davek na nepremičnine?
Dejstvo je, da nas iz krize lahko potegne zgolj gospodarstvo, nove obdavčitve pa mu dajejo še dodaten udarec in vodijo v nasprotno smer. Sedanja vlada pa je kar značilna po tem, da gospodarstvu nalaga dodatna nova bremena. Sem sodi tudi nepremičninski davek in očitno je, da bo v precejšnji meri negativno vplival tudi na slovensko podeželje, njegov gospodarski razvoj in tamkajšnje ljudi. Občine so si namreč doslej prizadevale biti tudi davčno prijazne do gospodarstva in ljudi ter s tem omogočile nove investicije. Ravno zato je bilo nadomestilo za stavbno zemljišče relativno nizko. Sedaj pa omenjen davek bistveno posega v odločitve tako gospodarskih subjektov kot tudi kmetov in ostalega prebivalstva. Še posebej kar se kmetijstva tiče, se je to v zadnjih 20-tih letih zelo prestrukturiralo. Gospodarska poslopja na kmetijah, ki so včasih služila predvsem za potrebe samooskrbe, so danes v veliki meri zapuščena in pravzaprav ne služijo več svojemu prvotnemu namenu oz. kmetijski proizvodnji. Vse to pa bo sedaj obdavčeno, kar bo velik udarec predvsem za tiste kmetije, ki so se prestrukturirale in so danes usmerjene v nekatera druga področja. Značilnost slovenskega podeželja pa je, da posedujemo veliko nepremičnin, hkrati pa imamo precej nizke dohodke. To so določene specifičnosti, ki jih predlagatelji omenjenega zakona ne želijo videti oz. jih ne razumejo, bodo pa precej obremenile kmetijsko gospodarstvo in proračune družin. V času, ko se nam dohodki nižajo, obenem pa se življenje draži, so namreč takšne dodatne obremenitve še kako boleče za ljudi.
Slovenija se sedaj nahaja v času, ko vsi pričakujemo sporočila evropskih in drugih mednarodnih institucij glede tega, ali se bomo zmogli sami rešiti iz nastale situacije ali pa bomo potrebovali mednarodno pomoč. SDS in v tem pogledu tudi sam osebno gledam na nastali položaj bolj kritično kot aktualna vlada. Ta verjame in upa, da ukrepi, ki jih je predložila za uravnoteženje javnih financ in za sanacijo bančnega sistema zadostujejo, in da se v zadnjih šestih mesecih ni dalo narediti več. V opoziciji pa menimo, da temu ni tako, in da bodo te mednarodne institucije zahtevale dodatne ukrepe, ter da je zaprosilo za pomoč relativno blizu. V tem trenutku tako vsi čakamo rezultate stresnih testov bank, ki bodo zelo jasno pokazali, ali smo sposobni luknjo v bankah zakrpati sami, ali pa bomo prisiljeni zaprositi za pomoč.
Banke so torej eden izmed največjih razlogov za sedanji položaj.
Lahko rečem, da sedaj vsi javno ugotavljamo, da je temeljni vzrok za situacijo v kateri smo, ogromna luknja v bančnih bilancah, da so banke v najmanj zadnjih 10-tih letih zelo radodarno dajale kredite, zlasti menedžerjem, ki so tako ali drugače danes v sodnih postopkih ali celo za zapahi. Gre za primere, ko so ti zavozili podjetja, ki so jih vodili in so ta sedaj v stečaju. Zaradi tovrstne radodarnosti bankirjev so nastale milijardne luknje, za kar pa še noben bankir ni odgovarjal. In posledično je nevzdržno, da se pričakuje od davkoplačevalcev, od imetnikov različnih obveznic v teh bankah in ne nazadnje tudi od lastnikov; slovenska država je namreč neposredno in posredno lastnica vseh treh sistemskih bank; izjemno visok reševalni znesek. Proti tistim, ki so to situacijo povzročili, pa se ne ukrepa praktično nič. Osebno se strinjam, da je potrebno banke rešiti iz nastale situacije, vendar je sedanji vrstni red ukrepov napačen. Najprej bi bilo potrebno ugotoviti, kdo je odgovoren za nastalo situacijo in ne nazadnje pobrati tudi odškodnine od tistih, ki so banke v to stanje pripeljali.
Da pa se tu ne namerava veliko narediti, priča tudi zavrnitev vseh pobud opozicije, da bi razkrili te posle bankirjev in gospodarstvenikov, ki so nas pripeljali v sedanje stanje, in da bi z njih umaknili bančno tajnost. To še posebej velja za primere, ko je banka deležna državne pomoči, in ko govorimo o poslih, kjer pogodbene zaveze niso spoštovane. V opoziciji nismo za to, da se razkrijejo vsi bančni posli, smo pa zato, da se razkrijejo tisti posli, pri reševanju katerih pomaga država in davkoplačevalci. To je trenutno največji nevihtni oblak negotovosti, ki visi nad nami, hkrati pa nam daje velik občutek krivice. Tisti, ki so nas pripeljali v to situacijo, pa mirno hodijo po ulicah, prejemajo visoke plače in nagrade ter se posmehujejo vsem nam, ki bomo morali vse to plačati.Kako pa vse to vpliva na regijo Posavje?
To so vsekakor globalni problemi, Posavje pa je pod to vlado deležno določenega izziva, za katerega upam, da ga bomo uspeli preprečiti. Posavja kot nekakšne zaključene celote namreč trenutna oblast ne vidi in ga želi prek reorganizacije različnih državnih institucij na tem območju črtati iz seznama pokrajin oz. regij. Tipičen primer je združevanje davčne in carinske uprave v finančno upravo, pri tem pa minister Čufer ne vidi urada te nove institucije v Posavju, ampak želi celotno regijo priključiti Novemu mestu. Podobno tudi minister Virant snuje upravne okraje, ki naj bi delno spremenili pristojnosti upravnih enot, pri čemer pa zopet Posavja ni zraven. Podobno se dogaja tudi z Zavodom za gozdove, posledično pa se bojim, da bo trend teh reorganizacij Posavje kot regijo popolnoma izbrisal. Pri tem opozarjam, da ima danes Posavje 32 regijskih institucij, ki zaposlujejo prek 2000 ljudi. V sedanji vladi pa žal Posavci nimamo zastopnika, ki bi branil posavske interese. Pomembna pomoč razvojnim prizadevanjem občin in gospodarstva so tudi regijske ter državne institucije in brez teh Posavje ne bo ostalo le brez delovnih mest, ampak bo postalo hromo tudi na razvojnem področju.
Vseeno pa ima tudi Posavje določene razvojne priložnosti?
Vsekakor. Ne glede na delovanje te vlade vidim, da ima Posavje velike razvojne priložnosti. Veliko razvojnega potenciala, še posebej za občino Brežice, predstavlja odprtje carinske meje s Hrvaško. Upam, da se bodo ponovno vzpostavili nekateri tradicionalni gospodarski stiki, ko med državama ne bo več carinskih ovir. Tu ne smemo pozabiti dve milijonskega Zagreba z zaledjem, kjer je veliko povpraševanja in nezanemarljive kupne moči. Druga priložnost je zagotovo finančna perspektiva 2014 – 2020, ki bo vzhodni Sloveniji namenila kar precej razvojnih sredstev in glede na to, da smo že kar precej izkušeni pri pridobivanju sredstev, predvsem v občini Brežice, verjamem, da lahko to finančno perspektivo dobro izkoristimo za določene razvojne projekte. Tu bi predvsem izpostavil projekt gospodarskega središča Feniks ob letališču Cerklje ob Krki, velik razvojni izziv za Posavje pa zagotovo predstavlja tudi dokončanje projekta izgradnje HE na spodnji Savi. Tu imajo velik zaposlitveni potencial predvsem domači gradbinci. Tovrstni projekti zagotovo izboljšujejo lokalno infrastrukturo in kvaliteto življenja na tem območju. Hidroelektrarne npr. omogočajo lokalni razvoj turizma in rekreativnih dejavnosti. Vse to predstavlja veliko razvojnih priložnosti, ki so pred nami in mislim, da ne smemo obupati, ampak moramo izkoristiti te razvojne potenciale. Seveda gre sedaj nekoliko težje, ker moramo kar naprej prepričevati tiste, ki nas ne vidijo. Zmoremo in sposobni smo se tudi na tem območju razvijati sami, vseeno pa potrebujemo, da nam prisluhnejo odgovorni v Ljubljani. Na žalost smo vsi trije poslanci iz Posavja v opoziciji, kar otežuje naše delo, ko prepričujemo vlado, naj izkoristi tudi razvojne potenciale naše regije.
Pa je imela država doslej zadosten interes za lokalni razvoj?
Moram reči, da smo v zadnjih sedmih oz. osmih letih veliko projektov spravili skozi proračun, seveda tudi zato, ker smo bili v določenem obdobju na vladi. Naj spomnim, da smo pred kratkih odprli prenovljene prostore Gimnazije Brežice, kar je vsekakor izjemno pomemben posavski projekt. Povod za ta projekt, ki združuje vse Posavce, je bil podpis pisma o nameri leta 2006 s takratnim ministrom Milanom Zverom. Posledično je bil omenjen projekt umeščen v vse proračune in sedaj, čeprav je že leto 2013, je bil projekt tudi uspešno zaključen. Podobno se je zgodilo tudi z nekaterimi ostalimi projekti, ki so bili že pred leti umeščeni med razvojne projekte, zato menim, da smo v Posavju kar dobro izkoristili razvojni potencial, ki je bil na voljo. Seveda pa še vedno obstajajo tudi projekti, ki so svojevrstna prioriteta, pa se ne premaknejo z mrtve točke, kot je npr. 3. razvojna os, ki je pomembna zlasti za občino Sevnica. Prepričan pa sem, da bomo z vztrajnostjo še veliko projektov spravili v pogon.
Se pa s projekti v zamudi zagotovo pojavljajo tudi negativni učinki…
Problem je, da ima vsakršno zavlačevanje z realizacijo projektov dva negativna stranska učinka. Prvi je, da se projekti dražijo, drugi negativni stranski učinek pa je, da projekti ne dajejo pravočasno pozitivnih rezultatov. Vse skupaj pa vsekakor vpliva tudi na ekonomsko učinkovitost zastavljenih projektov. Pri tem lahko npr. izpostavim že omenjen projekt Feniks, saj bo z odlašanjem verjetno vse težje dobiti evropska razvojna sredstva. Vemo, da se sedaj evropska sredstva s področja infrastrukture usmerjajo na bolj »mehke« projekte, kamor npr. sodita tehnološki razvoj in človeški viri. Zato menim, da smo tudi tu že precej v zamudi, zlasti v tej finančni perspektivi, ki se izteka.V kakšni meri pa bo tudi razvoj Posavja omejil predviden davek na nepremičnine?
Dejstvo je, da nas iz krize lahko potegne zgolj gospodarstvo, nove obdavčitve pa mu dajejo še dodaten udarec in vodijo v nasprotno smer. Sedanja vlada pa je kar značilna po tem, da gospodarstvu nalaga dodatna nova bremena. Sem sodi tudi nepremičninski davek in očitno je, da bo v precejšnji meri negativno vplival tudi na slovensko podeželje, njegov gospodarski razvoj in tamkajšnje ljudi. Občine so si namreč doslej prizadevale biti tudi davčno prijazne do gospodarstva in ljudi ter s tem omogočile nove investicije. Ravno zato je bilo nadomestilo za stavbno zemljišče relativno nizko. Sedaj pa omenjen davek bistveno posega v odločitve tako gospodarskih subjektov kot tudi kmetov in ostalega prebivalstva. Še posebej kar se kmetijstva tiče, se je to v zadnjih 20-tih letih zelo prestrukturiralo. Gospodarska poslopja na kmetijah, ki so včasih služila predvsem za potrebe samooskrbe, so danes v veliki meri zapuščena in pravzaprav ne služijo več svojemu prvotnemu namenu oz. kmetijski proizvodnji. Vse to pa bo sedaj obdavčeno, kar bo velik udarec predvsem za tiste kmetije, ki so se prestrukturirale in so danes usmerjene v nekatera druga področja. Značilnost slovenskega podeželja pa je, da posedujemo veliko nepremičnin, hkrati pa imamo precej nizke dohodke. To so določene specifičnosti, ki jih predlagatelji omenjenega zakona ne želijo videti oz. jih ne razumejo, bodo pa precej obremenile kmetijsko gospodarstvo in proračune družin. V času, ko se nam dohodki nižajo, obenem pa se življenje draži, so namreč takšne dodatne obremenitve še kako boleče za ljudi.