Mag. Andrej Bručan: Vlada Mira Cerarja nas pelje nazaj v državnosocialistični sistem zdravstva

Andrej Bručan

»Spremembe, ki jih ministrica zdaj pripravlja, so še bistveno bolj usmerjene v institucijo nekega socialističnega sistema zdravstva,« je v pogovoru izpostavil mag. Bručan.

V nadaljevanju objavljamo intervju z mag. Andrejem Bručanom, ki ga je 17. julija letos za revijo Demokracija pripravila Vida Kocjan.

Mag. Andrej Bručan je dr. med. spec. interne medicine in nekdanji minister za zdravje. Po končani klasični gimnaziji se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani in jo končal leta 1967. Zaposlil se je v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. Delal je na področju intenzivne interne in urgentne medicine. Vodil je tudi internistično urgenco. Je ustanovitelj Slovenskega združenja za medicino in ga je 12 let tudi vodil, 8 let je bil podpredsednik Evropskega združenja za urgentno medicino. V tem času je bil član uredniškega sveta in recenzentskega odbora dveh evropskih strokovnih revij s področja urgentne medicine in reanimacije. Danes svoje znanje deli z mladimi zdravniki. Leta 2000, ko je vlado vodil Andrej Bajuk, je bil imenovan za ministra za zdravje. Leta 2004 je kandidiral za poslanca v Državnem zboru RS in bil izvoljen. Po volitvah je bil v vladi Janeza Janše imenovan za ministra za zdravje. Nato se je upokojil. Politično je aktiven v Slovenski demokratski stranki, katere podpredsednik je bil štiri leta. Bil je tudi predsednik Mestnega odbora SDS Ljubljana. Danes je član Odbora za zdravje v Strokovnem svetu SDS. V pogovoru nam je predstavil svoje stališče do vodenja zdravstva v zdajšnji vladi, o katerem meni, da vodi v pogubo. Zato se tudi strinja z vsebino interpelacije, kot jo je pripravila poslanska skupina Slovenske demokratske stranke.

SDS je vložila že drugo interpelacijo v tem mandatu zoper ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc. Ste seznanjeni z vsebino in kako jo komentirate?

Z vsebino interpelacije sem seznanjen. Vsaka od petih točk interpelacije je dobro utemeljena, zato se z vsebino strinjam, je pa uspešnost interpelacije glede na zdajšnje razmere vprašljiva. Ministrica uživa veliko podporo predsednika vlade in svoje stranke SMC. Tisto, kar se dogaja v drugih dveh koalicijskih strankah, pa je težko resno ocenjevati. Na delo ministrice imajo v obeh strankah veliko pripomb, pri razpravi v parlamentu pa jo branijo in glasujejo proti interpelaciji. Ne glede na to pa menim, daje ta interpelacija nujna. Upam pa, da bo ministrica pred tem sama odstopila. Obstaja zelo močno prepričanje, da je skrajni čas za to.

Zdravniki vsi po vrsti podpirajo interpelacijo, predsednik Fidesa je celo dejal, da se čudi, da je SDS tako dolgo čakala s tem. Kaj vi zaznavate med zdravniki?

Zdravniki so vključeni v dva sindikata, v Fides in Praktikum. Oba dovolj realno ocenjujeta situacijo v zdravstvu. Osebno sem še vedno precej v stiku z zdravniki, predvsem z mladimi, s katerimi sodelujem pri izvedbi pripravništva. Med zdravniki je čutiti izredno nezadovoljstvo z vodenjem zdravstvenega resorja. Pri tem ne mislim samo na ministrico, pač pa tudi na slabo vodenje zdravstvenih zavodov, ki ga omogoča zastarela zakonodaja. Slabo vodenje ima finančne posledice, še bolj pa se to kaže v slabih odnosih med zaposlenimi, prihaja do nezaupanja med njimi, celo do nekolegialnosti. Tudi zaupanje v vodstvo je skrhano. Vse to nezadovoljstvo pa slabi delovno disciplino. Ministrica je imela vse možnosti, da to uredi s spremembo zakonodaje, pa tega ni storila. Zato je popolnoma razumljivo, da zdravniški sindikati interpelacijo podpirajo.

Igor Muževič, predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Praktikum, je celo dejal, da bo ministrica s svojimi ukrepi povečala umrljivost prebivalcev Slovenije. Kar težke besede. Kako gledate na to?

To je težko dokazati. Vendar bodo delovanje ministrstva in vsi predvideni zakoni, ki jih ta vlada predlaga na področju zdravstva, bolnikom škodili. Če bo sprejet predlagani zakon o zdravstveni dejavnosti, se bodo čakalne dobe še bolj podaljševale, kar pa povzroči tudi večjo umrljivost. Dodaten denar za skrajševanje čakalnih vrst bo ob takem zakonu izgubljen.

Muževič je za ministrico tudi dejal, da gre za neiskreno osebo, ki je požrla več ustnih in pisnih obljub, s takšnimi ljudmi pa ni mogoče konstruktivno sodelovati. Kako ocenjujete izrečeno, poznate ministrico in ali se strinjate z Muževičem?

Ministrico poznam. Milojka Kolar Celarc je bila v času mojega prvega ministrovanja v Bajukovi vladi uradnica na finančnem ministrstvu. Kasneje sem jo srečal še v vlogi direktorice Vzajemne. Glede na pretekle izkušnje sem bil nekoliko presenečen, da jo je predsednik vlade izbral za ministrico za zdravje. Potrebovala bi zelo dobro ekipo, da bi se na tem področju kaj bistvenega spremenilo na bolje. Muževičevih trditev ne ocenjujem kot pretiravanje, saj je v koalicijski pogodbi ministrica obljubljala številne izboljšave v zdravstvu, storjeno pa ni bilo praktično nič. Predlogi sedanjih zakonov, ki naj bi zdravstvo izboljševali, vodijo celo v restitucijo nekih časov, za katere smo mislili, da so že zdavnaj minili. Očitno niso. Še vedno jih poskušajo nekako restavrirati. To kaže že sprejetje zadnjega zakona o zdravniški službi, ki je bil sprejet po hitrem postopku, kot da gre za izredne razmere. In prav na tem primeru se je pokazalo, da ima koalicija svoj podaljšek tudi v stranki Levica, kadar je to potrebno. Ker je DeSUS nastopil proti zakonu, je podporo zakonu zagotovila Levica. To je samo potrdilo dejansko usmerjenost te vlade. Čeprav se ves čas želi kazati kot sredinska, jo v resnici vodijo interesne skupine iz levega pola.

V stranki DeSUS so pozvali k odstopu ministrice, pri interpelaciji pa napovedujejo, da bo vsak glasoval po svoje, podobno kot lani, ko jih je bilo nekaj za in nekaj proti. Kako gledate na to mlačnost stranke, ki je nekdaj imela celo ministra za zdravje, navsezadnje pa pokriva ciljno skupino ljudi, ki so življenjsko in dnevno odvisni od zdravstvene pomoči?

En sam človek v stranki, pa če prav je njen podpredsednik, težko spreminja kurz v stranki. Delovanje stranke je zelo nepredvidljivo. Ne samo v tem primeru, ampak v celoti, spreminja se že več mandatov. Edini cilj jim je namreč ohraniti volilno bazo ali jo celo povečati ter ostati v vladi, katerakoli že je. V DeSUS sedaj sicer kritizirajo ministrico, vendar pa bo glasovanje ob interpelaciji zelo zanimivo. Jasno pa je, da tu ne gre za mlačno delovanje, pač pa za popolnoma jasen sistem, način in cilj, kako obdržati svojo pozicijo in kako se približati vladni poziciji tudi v prihodnje.

V Sindikatu zdravstva Slovenije, v katerega so združeni delavci različnih poklicnih skupin, zaposleni v podpornih službah v zdravstvu, se pridružujejo obrazložitvi vzrokov v interpelaciji. Nasprotno pa so proti v sindikatu delavcev v zdravstveni negi, ki ga vodi Jelka Mlakar. Jim je tako dobro ali je to samo posledica politične odločitve, za katero pa v sindikatu ni mesta?

To ne more biti nič drugega kot politična odločitev, ki samo kaže na politično smer vodstva tega sindikata. Drugače si tega ne znam razložiti. Biti zadovoljen s takšnim načinom vodenja zdravstva, kot ga vodi ministrica Kolar Celarčeva, pomeni biti v funkciji koalicije. Medicinske sestre so prav tako nezadovoljne s sistemom, kakršen je. Spomnimo se samo težav s sestrami na intenzivni negi, ko so zdravstveni tehniki opravljali delo diplomiranih medicinskih sester. Tudi veliko drugih stvari je popolnoma neurejenih. Moram reči, da sem v času svojega vodenja ministrstva zelo podpiral sestre pri njihovih prizadevanjih in povečevanju kompetenc na nekaterih področjih. Dali smo jim možnost pridobitve licenc in podobno. Bil pa sem prav zadovoljen, ko je poznejši minister Tomaž Gantar to ukinil, ker so se stvari izrodile do neslutenih razsežnosti in je bilo treba to stvar ukiniti. Podpiram torej sestre pri njihovih prizadevanjih za izboljšanje stanja tudi na sestrskem, ne samo zdravniškem nivoju, saj gre za stvari, ki se ne nanašajo samo na zdravnike. Nanašajo se v bistvu v celoti na paciente. Vodstva t. i. sestrskega sindikata pa ne razumem.

Državnozborska preiskovalna komisija pod vodstvom poslanke Jelke Godec temeljito in v drobovje razkriva nepravilnosti pri nakupu in preplačilih žilnih opornic. Spremljate ta dogajanja in kako ocenjujete delo komisije in predsednice?

Doslej sem natančno poslušal zaslišanje le dr. Zormana iz UKC Ljubljana, druge pa manj . Predsednica komisije pa se je daleč nadpovprečno pripravila na stvar, ki jo preiskuje. O tem ni nobenega dvoma. Godčeva je namreč poslanka, ki pred tem, vsaj po mojem vedenju, z zdravstvom ni imela kakšnega posebnega stika. Ampak stvari, ki jih zdaj preiskujejo, je res preučila v podrobnosti in lahko rečem, da jih pozna bistveno bolje kot marsikateri, ki deluje v menedžmentu v zdravstvu. Stvari pa so večplastne. Zagotovo gre v osnovi za problematične nabave, ki vsebujejo tudi elemente velike korupcije. Vendar pa, kolikor to zaznavam, to še ni dokončno dokazano. Zato menim, da je treba postopek speljati do konca in ugotoviti tudi krivce v tej konkretni zadevi. Upoštevati pa je treba, v kateri fazi po podpisu pogodbe se primerjajo posamezne cene. Cene artiklov pri dobaviteljih se določajo v času dogovarjanja o pogodbah. Ko dobavitelj pošlje na trg nov artikel, postavi vedno visoko ceno. To pa zato, ker mora vanjo vračunati tudi vse propadle stvari, ki niso nikoli prišle na trg, pa so jih že razvijali. Takrat se podpiše pogodba za določeno obdobje, recimo tri leta, cene pa se v tem času ne spreminjajo. Po treh letih pa pogodba tistega, ki kupuje, še vedno zavezuje, da kupuje po ceni, ki jo je podpisal v začetni pogodbi. Zelo rad bi videl, da bi se naredila tudi primerjava med Poljsko in Slovenijo, v kateri fazi tega postopka so bile cene na Poljskem in v kateri fazi v Sloveniji. Nato pa primerjati tudi ta dogajanja. Sicer pa je stanje povsem jasno, žilne opornice so bile dejansko preplačane, vsaj glede na to, kar sem jaz zasledil. In tu je treba narediti red. Verjetno je podobna situacija še na kakšnem drugem področju nabav. Žilne opornice so samo eden od primerov. Dr. Zormana sicer poznam, saj sva dolgo časa delala na isti kliniki. Ko je šlo kaj narobe pri posegih na koronarnih žilah, so vedno poklicali njega kot rešitelja. On je zelo praktično usposobljen strokovnjak. To seveda nič ne spreminja stvari glede tega, kar se je dogajalo na področju nabave žilnih opornic. Mislim tudi, da pri nabavah ne igrajo najpomembnejše vloge zdravniki. V neki fazi lahko, ampak v glavnem odločajo nabavne službe zavodov, ki vodijo nabave in imajo pri tem tudi svoje interese.

Kaj pa direktorji javnih zdravstvenih zavodov?

Ko sem rekel nabavne službe, je logično, da je to del poslovodstva, del vodstva UKC ali katerega koli drugega zavoda.

Kako pa ocenjujete zaslišane priče? Tisti iz UKC Ljubljana trdijo, da je vse normalno, nasprotnimi mnenji pa sta izpostavila dr. Marko Noč in t. i. mladi zdravnik Blaž Mrevlje. Kako gledate na to?

Njune argumente je treba upoštevati in preveriti, nato pa primerno ukrepati.

Kako je bilo, ko ste bili minister, ste zaznavali elemente korupcije?

K meni ni nihče prišel, da bi karkoli hotel od mene. In tudi če bi prišel, jamčim, da ne bi bilo uspeha. A so se ti procesi na področju nabav ob različnih razpisih dogajali že zdavnaj, pred desetletji in verjetno tudi v času, ko sem bil jaz minister. Vendar pa v vseh štirih letih, ko sem bil minister, nisem prejel nobene prijave. Nihče ni dal nobene prijave. Ne morem pa izvajati sankcij zaradi nečesa, kar je samo predmet govoric.

Ste imeli kdaj stike z Janezom Zemljaričem?

Ne. Zemljariča poznam še iz časov, ko sem bil zaposlen v UKC Ljubljana in je bil direktor. V času ministrovanja pa z njim nisem imel nikoli nobenega stika, niti telefonskega niti osebnega.

Zdajšnja ministrica besede korupcija v zdravstvu ne sliši rada oziroma je ne sliši dobro, če malo parafraziramo. Jo namerno presliši ali je v ozadju kaj drugega? Sicer pa se zdaj o korupciji precej več govori, kot seje v času, ko ste vi vodili ministrstvo.

Zdaj so prijave, drugačno stanje je to. Ministrica bi morala nemudoma ukrepati, to ji nalaga tudi zakon. Nekatere stvari se dogajajo že dlje časa, pa ni nobenih odzivov niti posledic. V našem času so novinarji iskali korupcijo in niso ničesar našli. Spomnimo se sicer lahko primera operacijskih miz, ki je bil v mojem času. Operacijske mize sem prejel od predhodnika Dušana Kebra, ki ni mogel izpeljati razpisa. Potem smo mi prišli na vlado in smo ta razpis podedovali, ampak je bil v takšni fazi, da ga ni bilo mogoče izpeljati drugače kot z novim razpisom. Potem pa se je bila bitka med različnimi ponudniki, ko sta dve podjetji med seboj najbolj tekmovali za ta posel. Ves čas pa so bili problemi nekje drugje. Pri revizijski komisiji. Tam so nam povsem normalen in izveden razpis razveljavili, ker je bila bančna garancija na eni strani napisana v sredini namesto spodaj. Tehnična stvar. Nič drugega ni bilo. To so našli, ker jim stvar ni bila pogodu. Potem smo objavili še en razpis, na katerem pa je bilo izbrano podjetje z dobrimi operacijskimi mizami in najnižjo ceno. Potem so bile te mize kupljene, veliko uporabljane po Evropi, v eni od štirih bolnišnic pa so se začele kvariti. Zakaj samo v eni, je stvar presoje. Kvariti so se nehale v tistem trenutku, ko sem zapustil ministrstvo. Bila je torej akcija, ki je privedla do tega, da so se mize kvarile. Mi smo pri teh operacijskih mizah korupcijo preprečili, ne pa je speljali. V tem je bil problem. Operacijske mize delujejo, so kakovostne in po mojem odhodu tu ni več nobenih težav. Ne vemo torej, kaj se je takrat dogajalo s hidravliko in podobnim. Danes delujejo.

Kako je z vodji investicij na ministrstvu? Pri tem je bilo nekaj kadrovskih sprememb (zamenjav) po prihodu SMC na vlado.

Teh zamenjav ne poznam dovolj dobro. Področje investicij je sicer zelo pomembno. Če bi se osebno postavil v čas, ko sem vodil ministrstvo, bi področju investicij namenil bistveno več pozornosti, kot smo jo takrat temu namenili. To je bila napaka. Predstavljal sem si, da se bom, če sem minister za zdravstvo, ukvarjal z zdravstvom, ne pa z gradnjami. Na to se niti nisem posebno spoznal. Na ministrstvu smo imeli ekipo, ki se je ukvarjala s tem. In tu so se že dogajali procesi, ki so zaostrili nekatere stvari.

Zdravstveni zavodi in bolnišnice se utapljajo v finančnih težavah, skupna lanska izguba je presegala 32 milijonov evrov, že zapadlih neplačanih obveznosti pa imajo že za 151 milijonov evrov. Kaj je razlog za to?

Razlogov je več. Po mojem je najpomembnejši razlog v slabem vodenju. Zdravstveni zavodi so vodeni skoraj na isti način, kot so bili vodeni v socializmu. Domala na isti način: z istim sistemom, istim svetom zavoda, ki ni bistveno drugačen kot nekdanji delavski svet. Skratka, način vodenja zavodov je katastrofalen. Zavode bi morali voditi po vzoru gospodarskih neprofitnih dejavnosti. Potem bi se stvari zelo hitro uredile. Večje kompetence bo treba dati direktorjem, hkrati pa jim tudi naložiti večjo odgovornost. Pa tudi višje plače. Direktorji bolnišnic, če niso zdravniki, so sedaj zelo slabo plačani. Nimajo možnosti dežuranja, dodatnega dela v ambulantah in podobno. Pri tem mislim na ustanovo, ki je po številu zaposlenih ena največjih v Sloveniji. V primerjavi z banko je plača direktorja zavoda neprimerljivo manjša. Negativna kadrovska selekcija je dodaten razlog za slabe finančne razmere v zdravstvu. Osnovno gonilo vseh težav v slovenskem zdravstvu pa je vloga Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije, v katerem so udeleženi vsi direktorji zavodov. Oni odločajo o vsem. V zadnjem času tudi o razdelitvi denarja v zdravstvu. Po mojem prepričanju je to povsem zgrešeno. Združenje bi moralo biti posvetovalni organ ministra, ki mu svetuje, odločitve pa sprejme minister. Zdaj pa je tako, da ima združenje zavodov odločilno vlogo in obstaja veliko težav, ki so posledica odločitev tega združenja. V času mojega vodenja ministrstva smo združenje želeli pripeljati v vlogo posvetovalnega organa. To nam ni uspelo zaradi različnih lobijev, ki so to preprečevali.

Omenili ste plače. Kako je s plačami mladih zdravnikov? Vemo, da so slabe, da so del plačnega sistema v javnem sektorju.

Naš plačni sistem je za zdravnike zgrešen. Zdravnike je treba izvzeti iz plačnega sistema javnega sektorja in jim omogočiti primerno plačilo po opravljenem delu. Največji problem plač mladih zdravnikov pa je nestimulativen prehod po opravljeni specializaciji, ko postanejo zdravniki polno usposobljeni za svoje delo. Takrat bi se morale njihove plače bistveno povečati.

Kaj pa UKC Ljubljana, kako ocenjujete njegovo vodenje? Stanje se menda zelo poslabšuje.

Vodenje UKC Ljubljana je že dlje časa neprimerno in posledica negativne selekcije. V zadnjem času bi težko govorili o poslabšanju, saj je preteklo premalo časa za resno oceno. Vodenje pediatrične klinike je bilo zadnjih osem let na strokovnem področju nezadovoljivo in posledice se kažejo v različnih osebnih nasprotovanjih in strokovnih napakah. Podpiram odločitev zdajšnjega vodstva UKC, da se z zamenjavo vodstva pediatrične klinike stvari uredijo. Žal ministrica za zdravje tako rešitev onemogoča.

Zdaj so v združenju precej glasni glede dolgov bolnišnic v višini 151 milijonov evrov ...

Seveda. S tem krijejo sebe in svoje vodenje. Člani tega združenja so povzročili izgubo, ki je nato pripeljala v nelikvidnost. Normalno je, da želijo, da se to pokrije.

V stranki DeSUS oz. Tomaž Gantar zdaj pravi, da je treba dati v zdravstvo interventno vsaj 100 milijonov evrov. Je to rešitev vseh težav?

Tudi če se zdravstvu ta denar nameni, se s tem dolgoročno ne bo nič rešilo. Strinjam se sicer, da zdravstvo za svoje delovanje v tem trenutku potrebuje neko vsoto denarja, koliko je to, pa ne vem. Vendar pa bo ta denar pomagal samo v tem trenutku, s tem ne bomo dosegli nobene spremembe na bolje. Če ne bo organizacijskih sprememb, se bo to nenehno ponavljalo. Če pa bodo te šle v smer, kakršne bi se zdaj zgodile v primeru sprejetja zakona o zdravstvenem varstvu in zakona o zdravstveni dejavnosti, potem bo šlo še na slabše. Prišlo bo do katastrofe in razpada zdravstvenega sistema. Zakoni, ki so zdaj v pripravi, bodo pripeljali do kolapsa. Zagotovo. Drugi razlog za izgube v zdravstvu pa je tudi preseganje programov, ki so določeni s pogodbo z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ta razlog za izgube je obstajal tudi prej, vendar je bil razkorak med opravljenimi in plačanimi storitvami manjši. Sicer obstajajo tudi nekateri zavodi, ki so dobili dodaten program, pa ga sploh niso realizirali, zato se čakalne dobe niso skrajšale. Pa smo spet pri slabi organizaciji vodenja. Tu se pokaže nujnost spremembe zakona o zavodih, ki bo omogočal evropsko primerljivo vodenje in delovanje zavoda.

Kako po vsem tem ocenjujete dejstvo, da ministrica še vedno uživa Cerarjevo podporo, SMC pa jo želi prikazati kot žrtev, češ da ona bi, pa jo drugi onemogočajo?

Ministrica nikakor ni žrtev. Res pa je, da so različna ozadja, ki stvari peljejo v njim želeno smer. Predsednik vlade bi že zdavnaj moral narediti zamenjavo na vrhu tega resorja. Zakaj tega ne naredi, ne vem. Posredno sem ga že pred letom dni opozoril na to, da je to treba narediti, zgodilo se ni nič. Upam, da je moje takratno opozorilo prišlo do njega. To slabo vodenje ima tudi za vlado negativne posledice. Kaj je vzrok, da ne pride do menjave v vrhu resorja, pa ne morem vedeti.

Simona Kustec Lipicer, ki vodi poslansko skupino SMC, je dejala, da »določene rešitve, ki so pripravljene v okviru zakonodajnih pobud, pišejo posamezniki in skupine, ki imajo svoje osebne interese, topa niso interesi, ki so povezani z enakim dostopom do zdravja«. Ali zakonodaje ne pišejo na ministrstvu?

Če bi zakonodajo pisali na ministrstvu, zakoni ne bi bili nikoli pripravljeni. Na ministrstvih torej tega ne pišejo, vsaj na ministrstvu za zdravje ne. Pripravljajo pa se osnutki, kaj mora posamezni zakon vsebovati, osnove morajo dati na ministrstvu. Tehnično pa tega na ministrstvu niso sposobni narediti. Ne na tem ne kje drugje, ne zdaj ne kadarkoli. To se dela po pogodbah, pripravljajo jih tisti, ki so usposobljeni za pripravo zakonov. Vsebino pa mora določiti ministrstvo. To, kar zdaj ministrstvo določa v pripravah treh zakonov, pa je povsem napačno. Gre za zakon o zdravstvenem varstvu in zakon o zdravstvenem zavarovanju, k temu dodajmo še t. i. lekarniški zakon. V vseh treh zakonih so napačne usmeritve, še posebej pa so take usmeritve v že sprejetem zakonu o zdravniški službi.

Po mnenju Kustec Lipicerjeveje ministrica s svojo ekipo doslej naredila »že izjemno veliko«, pri tem paje naštela nujne reformne korake, uvedbo projektov eRecepti in eNaročanje. Kako gledate na to »izjemno veliko«?

Govoriti o tem, da je ministrica naredila veliko, je smešno, iz trte izvito. Narejeno ni bilo nič. Nič od tega, kar so zapisali v lastno koalicijsko pogodbo. Sistema eRecepti in eNaročanje imata nekatere pozitivne stvari, e-napotnice so problematične, e-recepti pa so se prijeli in delujejo. Vendar pa je na podlagi tega govoriti, da so s tem rešili zdravstvo, smešno. Problemi zdravstva so drugje, ne v e-napotnicah in podobnem. Problemi zdravstva so v sistemu, ki je popolnoma neprilagojen modernemu času, moderni Evropi. Naš sistem ima korenine v nekdanji Jugoslaviji in socializmu. Še vedno se rešujejo zadeve na zelo podoben način, kot so se takrat. V Sloveniji smo edini daleč naokoli, ki te stvari rešujemo na socialističnem nivoju in zdaj gremo še globlje v to. Spremembe, ki jih ministrica zdaj pripravlja, so še bistveno bolj usmerjene v institucijo nekega socialističnega sistema zdravstva. Govorijo o javnem zdravstvu, pod tem pojmom pa razumejo in mislijo na državno zdravstvo. To pa je velika razlika. Dokler se to ne bo spremenilo, ne bo nobenega napredka. Vendar pa to delegirajo tisti, ki sem jih deloma že omenil. Vse to se dogaja na ravni združenja zdravstvenih zavodov in ti direktorji, ki v bistvu predstavljajo zdravstvo, vodijo te stvari na ravni državnega zdravstva. To ni javno zdravstvo. Del javnega zdravstva so namreč tudi koncesionarji. V Sloveniji pa zasebnega zdravstva skorajda nimamo. Del tega so nekateri sanatoriji, ki zelo dobro delujejo, ampak to je zanemarljivo. Koncesionarji so del javnega zdravstva, to niso zasebniki in to ves čas mešajo. Pogodbo imajo z zdravstveno zavarovalnico in delujejo kot del javnega sistema. Zato je govoriti o javnem zdravstvu, misliti pa državnega, seveda izgubljena stvar.

Kako je s koncesijami?

Koncesije so se začele podeljevati leta 1992 in so imele izredno pozitiven pomen. Takrat smo menili, da bodo koncesije postopoma pripeljale do tega, da bo primarno zdravstvo prišlo v roke koncesionarjev. Zdravstveni dom, kot ga mi poznamo, je namreč edinstvena ureditev v Evropi, tam so to pogodbeniki. Koncesije so se nato podeljevale v različnih obdobjih, največ v času, ko je bil minister dr. Božidar Voljč. Potem se je to umirilo pri dr. Jerebu in domala nehalo s podeljevanjem koncesij v času, ko je ministrstvo vodil Dušan Keber. Ta je z nepodeljevanjem koncesij deloval nezakonito. V naši vladi smo koncesije podeljevali skladno z zakonodajo: na primarnem nivoju so te podeljevale občine, ministrstvo jih je samo potrjevalo, na sekundarnem nivoju jih je bilo zelo malo, in še to samo tam, kjer je javni zavod dal dovoljenje. Imamo torej sistem državnega zdravstva, kakršnega imajo mogoče v Severni Koreji ali na Kubi, pa nisem prepričan, da je res tako. Vse druge države EU, vključno s Hrvaško, da ne govorim o baltskih državah, so šle že zdavnaj po poti, ki je pripeljala do normalizacije delovanja zdravstvene službe v smislu proste konkurence. Mi smo otok v Evropi, ki tega nismo naredili. Zdravniška zbornica Slovenije je EU že pred dvema letoma opozorila na neenakost, ki so je deležni koncesionarji v primerjavi z državnimi zavodi: pri tem gre za dodeljevanje sredstev za investicije, saj morajo koncesionarji sami investirati v svoje prostore, neenako so pa obravnavani tudi pri pogodbah z zdravstveno zavarovalnico. EU je nato ministrstvo pozvala k odgovoru, ki ga pa ne poznam. Skratka, EU pozna naš problem in upam, da ga bo rešila tako, kot je treba. Koncesije so v preteklosti svojo pozitivno vlogo odigrale in sistem bo treba izenačiti z drugimi sistemi v EU. Vsak, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje zdravniške službe, lahko kandidira za določeno področje za podpis pogodbe z zdravstvenimi zavarovalnicami in to delo tudi opravlja. Nepravična prednost zdravstvenih domov pri izvajanju zdravstvenih storitev pa je nezakonita in protiustavna.

Naj nadaljujem s Cerarjem, ki pravi, da je ta vlada dokončala graditev desetih urgentnih centrov.

Ministrica dejansko ni izpolnila nobene obljube, ki jo je dala v začetku mandata. Da pa se zdaj hvalijo na račun zgraditve urgentnih centrov, je ironija. Začetek teh centrov sega v leto 2006, ko je vlado vodil Janez Janša. Takrat smo v razvojni načrt Slovenije umestili tudi urgentne centre. Nato je naše ministrstvo pripravilo program, na podlagi katerega je Slovenija dobila 36 milijonov evrov evropskih sredstev za postavitev teh centrov. Od leta 2009 do 2012 se v slovenski vladi in na ministrstvu za zdravje ni zgodilo nič v zvezi s temi centri. Leta 2012 je bila znova sprožena akcija za zgraditev centrov, saj je voda že tekla v grlo. Centri bi po pogodbi z EU morali biti končani najpozneje v letu 2015. Gradbena dela so bila pripravljena v letu ali dveh in centri so se tudi gradili. Ko je jeseni leta 2014 vlada Mira Cerarja prišla na oblast, ministrica pa na ministrstvo, so bili centri že domala zgrajeni. Treba je bilo samo še rezati trakove. Vse drugo je bilo narejeno. Naloga Cerarjeve vlade in zdajšnje ministrice pa je bila, da uredi normalno delovanje teh centrov. Zgrajeni so že bili. Niti ene stvari na tem področju ta vlada in ta ministrica nista naredili. Ko so bili centri odprti, niso imeli osnovnih pogojev za delovanje. Osebno sem lani za zbornico pregledal vseh deset centrov. Zelo lepo so zgrajeni, imajo super opremo, delujejo pa slabo. Prišlo je tudi do neverjetnih problemov med zdravstvenimi domovi in bolnišnicami, predvsem na področju financiranja, kar še danes ni urejeno. Stroški delovanja urgentnih centrov namreč bremenijo bolnišnice, denar za to področje pa prejemajo zdravstveni domovi. In nikogar v vladi ni, ki bi udaril po mizi in to pravično uredil.

Predsednik vlade tudi pravi, da je njegova vlada »namenila izdatna sredstva za skrajševanje čakalnih vrst«? Je res tako?

Mislim, da so lani namenili 8 milijonov evrov za to. Čakalne dobe so se kljub temu podaljšale. Znesek je bistveno premajhen, da bi lahko čakalne dobe rešili. V času, ko sem vodil ministrstvo, smo čakalne vrste uspešno skrajšali, večinoma skoraj na nič. Edino na ortopediji nam to ni uspelo, kot smo si želeli. To smo naredili tako, da smo glede na objavljeni razpis na deficitarnih področjih dodelili dodaten program, ki je onemogočal prelivanje dodatnega denarja za druge potrebe, ampak je bil namenjen določenemu posegu, pri čemer so bili primerno plačani tako zdravniki kot tudi drugo osebje. Podatki o skrajšanih čakalnih dobah so objavljeni v oktobrski številki ISIS 2007.

Kako pa komentirate Cerarjeve navedbe, da »očitno nekomu ni v interesu, da bi ti procesi zdaj stekli«, pri čemer je imel v mislih zakone s področja zdravstva, ki jih je po njegovem treba sprejeti do jeseni?

Seveda je v interesu marsikoga, da tako pripravljeni zakoni ne bi bili sprejeti. Tako slabi, kot so, je bolje, da se pospravijo v predale in se počakajo ljudje, ki bodo pripravili evropsko primerljive zakone. Ti zakoni niso niti v interesu bolnikov niti zaposlenih v zdravstvu. Takšni zakoni se ne smejo sprejeti. Večina jih je tudi trajno nevzdržnih. Na to opozarja tudi vladna služba za zakonodajo. Ti zakoni so tudi protiustavni. Če bodo v predlagani obliki sprejeti, bo prišlo do ustavnih sporov. Gre namreč za kršenje ustavne pravice enakosti. Ta je v vseh teh predlogih kršena.

Glede na povedano - imamo sploh kompetentnega predsednika vlade?

Ta vlada je bila izvoljena nezakonito. O tem ni dvoma. Po nedolžnem so zaprli predsednika največje opozicijske stranke, ki je imel velike možnosti za novo zmago na volitvah. To vsi vemo. Druga stvar pa je, da so volivcem obljubljali sredinsko politiko. Na to prevaro so dobili glasove, potem pa se je izkazalo, da je politika izrazito levičarska. Ne govorim samo za področje zdravstva. Vendar pa ideologija ni osnova, osnova je denar, ki ga skupine črpajo iz zdravstvenega proračuna. Ideologija pa je samo instrument za pridobivanje finančnih koristi.

Kako pa ocenjujete to, daje ministrica na pomoč pozvala celo vašega predhodnika Dušana Kebra, ki mu za uro svetovanja plačuje 38 evrov? Je on tisto, kar ministrstvo potrebuje?

Z dr. Kebrom se zelo dobro poznava, na profesionalnem področju sva delala skupaj v isti ustanovi več desetletij in sva se dobro razumela. Kot ministra in v političnem smislu pa imava diametralno nasprotna stališča. To vsi vedo in to ni nič novega. On teži k državnemu zdravstvu, jaz pa h konkurenčnemu zdravstvu. To, da ga je ministrica izbrala za svojega svetovalca, pa je dodaten dokaz, kam peljejo spremembe v Sloveniji. Peljejo v državnosocialistični sistem zdravstva, nazaj torej. Če se bo to nadaljevalo, se nam ne piše nič dobrega. Keber zagovarja načelo, da morajo bogati plačati za zavarovanje več kot revni, kar pa se pri osnovnem zdravstvenem zavarovanju že zdaj dogaja. V naši vladi, čeprav so nam očitali, da nismo socialni, smo 60 tisoč ljudem, ki niso bili sposobni plačati dopolnilnega zavarovanja, to poravnali iz proračuna. Delali smo torej zelo socialno. Več bi naredili, če bi visok honorar (okrog 20.000 evrov) namenili tistim, ki ne morejo plačati dopolnilnega zavarovanja. Glede na to, kakšne svetovalce si izbereš kot minister, pokažeš tudi svojo smer delovanja in to, kakšen je tvoj cilj.

 

Foto: Demokracija

 
PREDLAGAJ POSLANSKO VPRAŠANJE
Ste opazili problem, ki bi se mu vlada morala posvetiti?

Preverite, vprašajte, predlagajte.