Mačehovska država za slepe in slabovidne

Ob svetovnem dnevu bele palice. Kdo izmed nas si ne želi biti seznanjen z dogajanjem okoli nas in po svetu? Kdo se ne veseli ur ob prebiranju dobre knjige in kdo se ne razveseli pisma, ki mu ga je poslal prijatelj? Pa vendar to ni dano vsem izmed nas.

V Sloveniji se letno povprečno rodita dva slepa otroka, nekaj jih oslepi v času odraščanja, večina slepih in slabovidnih pa zaradi posledic poškodb in različnih bolezni izgubi vid po petdesetem letu. Država ponuja slepim in slabovidnim premalo, predvsem na področju rehabilitacije in integracije v družbo. Slepo in slabovidno mladino smo pred leti pričeli integrirati v redne šolske programe, vendar sama integracija ni bila dobro pripravljena in povzroča veliko težav, predvsem staršem slepih in slabovidnih otrok.

Še težje je z zaposlovanjem slepih in slabovidnih oseb. Tradicionalnih del za slepe in slabovidne, kot so pletenje košar, izdelovanje ščetk in opravljanje telefonskih storitev, ki so v preteklosti zaposlovale večino slepe in slabovidne populacije, z industrializacijo in novimi tehnologijami ni več. Po ukinitvi teh delovnih mest smo premalo časa in energije posvetili poklicni in zaposlitveni rehabilitaciji slepih in slabovidnih. Izobrazbena struktura slepih in slabovidnih se je dvignila na zelo visok nivo, tako da je nabor poklicev in znanj, s katerimi razpolagajo, zelo širok. Vendar pa družba ni uspela poskrbeti, da bi ti ljudje, kljub visokemu nivoju znanj, s katerimi razpolagajo in neizmerno voljo do dela, dobili primerno zaposlitev in s tem primerno eksistenco. Le malo podjetij je, ki zbere dovolj volje in poguma, da medse sprejmejo slepe in slabovidne ter jim ponudijo možnost da pokažejo, kaj zmorejo in znajo.

Zato naj nas ob srečanju s slepim človekom spremlja misel iz Malega princa: ”Kdor hoče videti, mora gledati s srcem“.

Odbor za delo, družino in socialne zadeve pri Strokovnem svetu SDS