Ljudstvo je na referendumih reklo trikrat ne
sreda, 13. 7. 2011Vladajoča koalicija je sprejela tri slabe zakone, zato jih je ljudstvo na junijskem trojnem referendumu zavrnilo. Poslanke in poslanci so na 30. redni seji Državnega zbora obravnavali sklep, s katerim Državni zbor razglasi odločitev, ki je bila sprejeta na junijskem trojnem referendumu. 1. 7. 2011 je bilo namreč v Uradnem listu Republike Slovenije objavljeno poročilo Državne volilne komisije o izidu glasovanja in o izidu zakonodajnega referenduma o zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, glede Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno in glede Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih.Stališče poslanske skupine SDS glede izida zakonodajnega referenduma o zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je predstavil poslanec SDS France Cukjati, stališče glede izida Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno je predstavil poslanec SDS Marijan Pojbič, stališče glede Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih pa dr. Vinko Gorenak.
FRANCE CUKJATI: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovane kolegice, kolegi! Danes se zaključuje saga, ki se ji reče velika sistemska sprememba, utrditev javnih financ, velika reforma pokojninskega zavarovanja in vsega, kar k temu sodi. Začelo se je že pred leti, se nadaljevalo skozi ves čas, se dogovarjalo s sindikati, zmanjkalo je poguma, zmanjkalo je potrpežljivosti. Nazadnje so sindikati postavljali le še neko minorno oziroma minimalno zahtevo, pa tudi ta ni bila sprejeta. Dialog je propadel in sindikati so potem zahtevali referendum, zahtevali, da o pokojninski reformi odloča glas ljudstva.No, najprej se je treba zavedati, da tu ne gre in ni šlo za pokojninsko reformo, šlo je za neko kozmetiko našega pokojninskega sistema, in sicer v bistvu samo za podaljševanje delovne dobe oziroma starostne meje za upokojevanje. Ampak, pojdimo k stvari.Mi bomo danes sprejeli sklep le v vednost. Seveda, nimamo več kaj sklepati oziroma odločati, odločilo je ljudstvo. V tem sklepu piše, da je večina volivcev glasovala proti. No, mi bi želeli, da bi bil ta sklep bolj točen, da bi bolj definiral dejstvo. Namreč, volilna udeležba je bila 40%, kar je veliko za referendum, in za pokojninski zakon je glasovalo 28% volivcev, proti pa 72%. To pa je podatek, ki bi se ga morali zavedati tudi v Državnem zboru in vsi, ki bodo ta sklep prebrali. Kajti, teža odločitve na referendumu je s tem zelo velika.Tako velika udeležba in tako odločno glasovanje proti pa ni samo odraz nepriljubljenosti vlade, čeprav je ta nepriljubljenost res velika. Prepričani smo, da je tudi slab zakon tisti vzrok, da so ljudje glasovali proti. Resnično slab zakon in slab pristop k pokojninski reformi. Tega se je namreč treba zavedati, kajti postavlja se vprašanje, kaj zdaj. Kako naprej? Ali mislite, da bo neka priljubljena vlada na referendumu uspela z istim zakonom?! Ne bo. Ne smatrati ljudi za polpismene, da ne znajo prebrati, da ne znajo prisluhniti raznim mnenjem, da ne znajo oceniti vsega tega. To je ponižujoč odnos in mislim, da nas mora ta saga naučiti, da je potrebno bolj resno pristopati k ljudstvu, ki ima pravico odločati na referendumu.Torej, kaj zdaj? To se bo vedno znova spraševalo. Če upoštevamo predsednika vlade gospoda Pahorja, ki je pred začetkom finala sprejemanja zakona tukaj v Državnem zboru rekel, ko je odgovarjal na poslansko vprašanje, in sicer da je ta pokojninska reforma najkratkoročnejši in najuspešnejši korak za znižanje javnega dolga, da je to najhitrejši in najučinkovitejši ukrep za izhod iz gospodarske krize. Ne vem, kaj zdaj?! Se je vse skupaj podrlo, ker ta najučinkovitejši ukrep ni bil sprejet? Nihče si s tem ne beli glave. Očitno tudi poslanci vladajoče koalicije ne. Očitno tudi njegovi poslanci njegovih izjav ne jemljejo več resno. Tudi to je odraz te sage. Tudi to je dokaz, da nekaj ne štima in da je resnično potrebno nekaj novega.Torej s tem, ko zakon ni bil sprejet, se ni nič bistvenega spremenilo. Zadolževanje je enako, enako se poglabljamo, enako drvimo v brezno. Vse druge stvari enako ne funkcionirajo, gospodarstvo se enako ne pobira, in se tudi ne bo. Tudi bonitetna ocena praktično ni padla v trenutku, padla pa bo zaradi zadolževanja, ki poteka neodvisno od pokojninske reforme. Tudi učinek tega zakona, če bi bil sprejet, bi bil šele čez nekaj let.In seveda je tukaj treba iz vsega tega sprejeti nauk za vso politiko, za tisto, ki je še trenutno na oblasti in za tisto, ki bo morda čez nekaj časa prevzela odgovornost za vodenje te države. In sicer, da potrebujemo pokojninsko reformo. Nihče, tudi tisti, ki so šli na referendum in glasovali proti, niso rekli, da je ne potrebujemo. Sindikati so vedno govorili, “nismo proti, smo pa proti takšni” in tudi ljudje so bili proti takšni reformi. Zagotovo se ljudje, ki niso polpismeni, zavedajo, da bo potrebno tudi na tem področju nekaj resnega storiti.Torej, da potrebujemo vzdržen pokojninski sistem, tak ki ne bo odvisen od raznih nihanj oziroma, ki bo pravzaprav potrošil toliko, kolikor se nabere v pokojninsko blagajno, da bo zagotovo pregleden, preprost, da bo lahko vsak, ki vstopi v ta sistem in ki pričakuje, da bo nekoč iz te blagajne črpal svojo pokojnino, znal izračunati oziroma vedel, kaj ga čaka in končno da bo sistem pravičen.Kajti, vsi se zavedamo, da je potrebno zategovati pas, samo oprostite, če ga mora nekdo za pet lukenj, drugi ga pa lahko razširi za dve luknji, to ni pravično. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni, da bo ljudstvo to sprejelo ne glede, kakšna vlada bo. Seveda, ta zakon je bil daleč od tega, da bi zagotavljal dolgoročno vzdržnost, tudi avtorji in tudi ministrstvo je priznavalo, da bo čez nekaj let tudi ob eventualnem sprejetju tega zakona potrebna nova reforma, to se pravi, daleč od tega, da bi bil ta sistem dolgoročno vzdržen. Drugič. Ta sistem, ta zakon je daleč od tega, da bi bil pregleden, preprost, daleč od tega. Nasprotno, je mnogo bolj zakompliciran od dosedanjega zakona in težje izračunljiv in pregleden ter, da ne govorimo o pravičnosti. Še najbolj pa je potrebno iz vseh teh dogodkov potegniti nauk, da je s strani vlade nezrelo govoriti: “Ja, pokojninska reforma je padla zaradi hujskaštva, ker ste hujskali ljudi.”Torej, hujskali so vsi, sindikati in seveda tudi opozicija in zaradi hujskanja je to padlo!? Ja gospodje, če tako mislite, potem resnično ne boste nikoli trezno vodili te države. Če mislite, da hujskanje lahko prepriča 72 % ljudi, če mislite, da lahko ljudi peljete za nos, če ne slišijo kritike, če so vam mediji popolnoma pokorni in lahko iz dneva v dan ponavljate svoje zavajanje, ali mislite, da boste potem lahko tudi vladali in uspevali na referendumih, potem se motite in potem ne boste nikoli sposobni voditi te države, tudi po izkušnjah teh let, tudi v naslednjih letih.Drugo kar je, je zelo, bi rekel, nesramno govoriti: “Ja opozicija gradi na načelu čim slabše za državo, boljše za opozicijo.” Tako pritlehnih obrazlag tudi s strani najvišjih vaših politikov si ne samo opozicija, ampak tudi celoten državni zbor ne zasluži. To ni kultura dialoga. Če je kdo zainteresiran, da se stabilizirajo javne finance, da se ustvari vzdržen sistem, potem smo to zagotovo vsi, tudi opozicija.Če bi se kaj naučili iz te sage, ki se je pravzaprav, ne bom rekel srečno ali nesrečno, se je pač končala tako kot se je, če bi se vsi iz tega nekaj naučili, potem bi bilo v naslednjem mandatu lažje pristopiti k tej nalogi. MARIJAN POJBIČ: V Slovenski demokratski stranki nismo presenečeni nad dejstvom, da so državljanke in državljani Republike Slovenije na referendumu odločno zavrnili Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Ta zakon je spadal med tiste zakone, ki jih je vladajoča koalicija sprejela, ne da bi sledila javnemu mnenju ali pa bi vsaj predlagala dobre in učinkovite rešitve. Že ob vložitvi zahteve za referendum smo navedli, da bi moral biti Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno sprejet po zgledu drugih evropskih držav, ki se s tem problemom bolj učinkovito spopadajo. Namesto novega učinkovitega zakona je koalicija sprejela popravke starega zakona, ki v desetih letih ni v ničemer pripomogel k zmanjšanju dela in zaposlovanja na črno, hkrati pa je prekomerno posegel v zasebno sfero posameznikov in v medsosedske odnose, ki jih niti ni mogoče sankcionirati na način kot si je to zamislila vladajoča koalicija.Zakonske rešitve niso sledile bistvu preprečevanja dela in zaposlovanja na črno, predvsem pa ne metodam in smernicam, ki so jih uspešno implementirali v nekaterih državah članicah Evropske unije. Na to smo v Slovenski demokratski stranki ves čas opozarjali. Dovolj bi že bilo, če bi predlagatelj zakona sledil praksi držav, ki jih je v predlogu zakona navedel za primerjavo, ali pa upošteval javne raziskave o učinkovitih metodah boja zoper delo na črno kot je npr. raziskava Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer z naslovom Odkrivanje dela na črno v Evropski uniji, kjer je bilo jasno ugotovljeno, da se trend sankcioniranja dela na črno zmanjšuje, povečuje pa se trend metod za odkrivanje in preprečevanja dela na črno s spodbudami tistih, ki delo prijavijo. Žal smo bili priča temu, da je vladajoča koalicija šla še dlje. Ne samo, da ni sledila učinkovitim pristopom, ampak je tudi posegla v zasebno sfero državljank in državljanov s povečanjem omejevanja sosedske pomoči, hkrati pa je poskušala zbirokratizirati kratkotrajno delo za posameznike, ki opravljajo samostojno ali dopolnilno dejavnost. Višje sankcije za fizične osebe pa niso predvidele razlikovanj med tistimi, ki delo na črno opravljajo za svoje preživetje in tistimi, ki delo na črno opravljajo zaradi dodatnega dohodka poleg redne zaposlitve.V postopku sprejemanja zakona smo v Slovenski demokratski stranki predlagali amandmaje, ki bi vsaj delno izboljšali predlog zakona, ki so ga kasneje državljanke in državljani RS na referendumu prepričljivo zavrnili. Naši sprejeti predlogi bi predstavljali vsaj za javnost sprejemljivejše rešitve, vendar so bili neutemeljeno zavrnjeni. Tako ni bil sprejet predlog o odpravi omejitve medsosedske pomoči, ki bi onemogočal poseg države v tradicionalne medsosedske odnose, ni bil sprejet predlog o zmanjšanju kazni za fizične osebe, niti ni bil sprejet predlog, ki bi bolj natančno uredil nedorečeno obvezno zaposlitev delavca pri delodajalcu, pri katerem delavec dela na črno.Volivke in volivci so na referendumu dali jasen signal, da je bil koalicijski pristop urejanja preprečevanja dela in zaposlovanja na črno napačen. Cilj zakona je bila izključno kaznovalna politika, kar je neučinkovit način v stanju v katerem se Slovenija nahaja v tem mandatu. Pravi cilj bi moral biti sistemsko odpravljanje dela in zaposlovanja na črno, ki ga 10 let star zakon z dopolnjenimi kaznovalnimi ukrepi ne bi mogel zagotoviti. S tem, ko so volivke in volivci na referendumu zakon zavrnili, so dali možnost Vladi RS, da pripravi boljši zakon z drugačnimi rešitvami in metodami, ki so sprejete v državah članicah EU, ne pa da bi obveljal zakon, ki bi prekomerno posegal v zasebno sfero posameznikov in v njihove medsosedske odnose, saj vsi vemo, da zasebni odnosi niso glavni krivec za zmanjšanje prihodkov iz naslova neprijavljenega dela na črno. Kot podpisniki za zahtevo referenduma, ki je nedvomno uspel, lahko samo upamo, da se bo koalicija iz referendumske zavrnitve tega zakona in ostalih dveh zakonov kaj naučila in bo pri nadaljnjih političnih korakih upoštevala javno mnenje. “DR. VINKO GORENAK: Hvala lepa. 5. 6. 2011 so ljudje odločili. 197 tisoč in nekaj ljudi je ta zakon podprlo, kar 481 tisoč in nekaj ali 70,88% je zakon zavrnilo. Ko sem prej poslušal razprave ostalih poslancev in nekatere predstavitve stališč poslanskih skupin, sem se vprašal, zakaj pravzaprav te točke sploh obravnavamo. Tako je verjetno predpisano s poslovnikom. Osebno menim, da to ne bi bilo niti potrebno, iz temeljnega razloga, ker so ljudje tisti, ki so nad nami, ljudje imajo oblast, pravimo, kajne, tako piše tudi v naši ustavi. In če so ljudje odločili, odločili so pa z več kot 70% večino pri 40 in nekaj odstotni udeležbi, kaj je prav in kaj ni prav, moramo mi zapreti usta in biti tiho. Toda nekateri poslanci pred menoj, konkretno gospod Juri, spraševali, “ja, kako je to čudno, da so ljudje tako odločili.” Verjetno bi bilo prav, da bi nekje v ustavi pisalo, da poslanci, ki nasprotujejo ljudski volji, s tistim trenutkom izgubijo mandat. To bi bilo verjetno logično za tako hudo ekscesne primere, kot smo jim bili priče v tej dvorani maloprej.Torej, pri tem Zakonu o arhivih so ljudje rekli “ne” vladni koaliciji. “Ne” so rekli ne samo vladni koaliciji, “ne” so rekli tudi njenim prisklednikom, tistim, ki vlado, kljub temu, da so formalno opozicija, podpirajo in so tudi ta zakon podpirali. Ljudje so rekli ne skrivajte arhivov bivše politične policije, za katero je vrhovno sodišče samo zapisalo, da je bila to teroristična organizacija. Ljudje so rekli ne smete ščititi več akterjev tistega časa. Ljudje so rekli ne tudi na točki posredno, ko dobivajo odlikovanja tisti, ki so uničevali arhive te države oziroma arhive službe državne varnosti. Ljudje so rekli ne vsemu sprenevedanju, ki je sledilo od leta 1997 dalje. 1997 namreč je bil sprejet Zakon o arhivih, ki je rekel, da se ta del arhiva iz Sove seli na Arhiv Republike Slovenije. Pa ni bil. Ljudska torej volja, določilo zakona ni bilo spoštovano. Ljudje so rekli ne tudi temu, kar se je dogajalo leta 2007, arhive smo odprli, vladajoča koalicija s pridruženimi člani pa jih je leta 2010 nezakonito zaprla.Kljub temu, da jih je, so vsaj del, jih je vsaj del vladajoče koalicije nova poslanka, bivša ministrica recimo veselo podprla leta 2006, pa še kaj. Kaj se je pravzaprav dogajalo? V letu 2010 je ta vladajoča koalicija rekla ne gospodu Omerzi, ljudje so to na referendumu zavrnili, pa se ni zgodilo nič posebnega leta 2010. Zakon je veljal, Omerza je bil zavrnjen. To je isto, kot da je za neko kaznivo dejanje, ne vem, predpisano leto dni zapora, vladajoča koalicija se pa odloči, pa bo rekla ne, deset let. Ne gre skupaj. Ljudje takemu početju nasprotujejo in so tako početje obsodili na tem referendumu. Poglejte, vsi po vrsti so se v času pred referendumom, od poslancev, predsednika vlade, šefa Sove, direktorja arhiva so se sprenevedali, ko so rekli ne vemo kaj je v tistih arhivih, res ne vemo, ker je to tajno, ampak vemo pa to, da bi to ogrožalo interese države. Ljudje so na referendumu prepoznali, da je to sprenevedanje, in da je to laž in ljudje so temu rekli ne in nič drugega.Gremo naprej. Poglejte, temeljni problem okoli tega zakona je Velikovec in dogajanje okoli tega. Vladajoča koalicija z zakonom, ki ga je najprej zlorabila na najbolj grob način, tako da ga ni uveljavljala in ni dostopala in ni dala možnosti dostopanja gospodu Omerzi, potem ga je popravila, da bi ga prilagodila tako, da bi Omerzi in vsem ostalim bil dostop onemogočen, ampak ljudje so temu rekli ne. Zavrnili so tako početje koalicije. Ljudje so prepoznali in nič drugega, kot to, da ne gre za interese države Slovenije. Ljudje imajo Slovenijo radi. Verjemite mi. Državljanke in državljani imajo Slovenijo radi.Ne marajo pa laži, ki se jim reče “ščitimo interese države.” Kakšne interese države?! Ni res. Vladajoča koalicija s pridruženimi člani je ščitila in še skuša, s tem bom potem zaključil, ščititi tiste, ki so organizirali in politično odobrili brez podpisov seveda, atentat v Velikovcu in vse druge operacije nekdanje službe državne varnosti, ki jo danes imenujemo mednarodni terorizem. Torej ljudje so se postavili na stran tega, da je treba to početje vladajoče koalicije zavrniti in arhive Službe državne varnosti odpreti in nič drugega. Poglejte, okoli tega je treba reči še eno zadevo. Koalicija je naredila vse, celo na Ustavno sodišče je poslala zakon, da bi preprečila ljudem odločati na referendumu, kot najvišji ustavni obliki izražanja ljudske volje.Tudi Ustavno sodišče je vklopila v ta voz, na katerem je zajahala celo zadevo, ampak tudi Ustavno sodišče je reklo ne, gospodje iz koalicije nimate prav. Ljudje imajo pravico odločati. In ljudje so odločili. Ampak kaj se dogaja po referendumu, tudi to je pomembna zadeva. Če v SDS spoštujemo referendumsko odločitev, smo jo včeraj, jo danes in jo bomo jutri, in se ne bomo nikoli spraševali zakaj so ljudje tako odločili, tako kot se je gospod Juri, potem je jasno nekaj. Prvič to, da je treba spoštovati te stvari. Po referendumu se pa kaj dogaja? Gospod Omerza vloži, potem ko je torej Ustavno sodišče reklo mora biti referendum, potem, ko je koalicija kršila zakon in ni dovolila vpogleda, in potem, ko so končno odločili naši državljani. Ko so naši državljani odločili zakon se ne spreminja, arhivi ostanejo dostopni. Poglejte, kaj se sedaj dogaja. Gospod Omerza čaka 30 dni na to, da bi lahko vstopil. Dan ali dva nazaj je vstopil in dobil je papirček. Če bodo tako hitro fotokopirali go gospod Omerza čakal sto let na dokumente, ki bi jih rad imel. In še nekaj je treba reči. Sam sem imel možnost del teh dokumentov videti potom Komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, gospe in gospodje. Na osnovi nekaj deset centimetrov pregledanega, od tistih 80 metrov, lahko mirne duše rečem: koalicija je lagala. Nič ni takega, kar bi bilo ogrožalo interese države in varnosti in tako naprej.Mislim, da so ljudje odločili tako, kot so odločili. Koaliciji so povedali: ne, ne maramo vaših odločitev, in mi se nimamo kaj spraševati. Ljudska volja velja, ker velja še Ustava, dokler ne bo kakšna druga odločitev koalicije. Hvala, gospod predsednik, da nisem bil prekinjen.
FRANCE CUKJATI: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovane kolegice, kolegi! Danes se zaključuje saga, ki se ji reče velika sistemska sprememba, utrditev javnih financ, velika reforma pokojninskega zavarovanja in vsega, kar k temu sodi. Začelo se je že pred leti, se nadaljevalo skozi ves čas, se dogovarjalo s sindikati, zmanjkalo je poguma, zmanjkalo je potrpežljivosti. Nazadnje so sindikati postavljali le še neko minorno oziroma minimalno zahtevo, pa tudi ta ni bila sprejeta. Dialog je propadel in sindikati so potem zahtevali referendum, zahtevali, da o pokojninski reformi odloča glas ljudstva.No, najprej se je treba zavedati, da tu ne gre in ni šlo za pokojninsko reformo, šlo je za neko kozmetiko našega pokojninskega sistema, in sicer v bistvu samo za podaljševanje delovne dobe oziroma starostne meje za upokojevanje. Ampak, pojdimo k stvari.Mi bomo danes sprejeli sklep le v vednost. Seveda, nimamo več kaj sklepati oziroma odločati, odločilo je ljudstvo. V tem sklepu piše, da je večina volivcev glasovala proti. No, mi bi želeli, da bi bil ta sklep bolj točen, da bi bolj definiral dejstvo. Namreč, volilna udeležba je bila 40%, kar je veliko za referendum, in za pokojninski zakon je glasovalo 28% volivcev, proti pa 72%. To pa je podatek, ki bi se ga morali zavedati tudi v Državnem zboru in vsi, ki bodo ta sklep prebrali. Kajti, teža odločitve na referendumu je s tem zelo velika.Tako velika udeležba in tako odločno glasovanje proti pa ni samo odraz nepriljubljenosti vlade, čeprav je ta nepriljubljenost res velika. Prepričani smo, da je tudi slab zakon tisti vzrok, da so ljudje glasovali proti. Resnično slab zakon in slab pristop k pokojninski reformi. Tega se je namreč treba zavedati, kajti postavlja se vprašanje, kaj zdaj. Kako naprej? Ali mislite, da bo neka priljubljena vlada na referendumu uspela z istim zakonom?! Ne bo. Ne smatrati ljudi za polpismene, da ne znajo prebrati, da ne znajo prisluhniti raznim mnenjem, da ne znajo oceniti vsega tega. To je ponižujoč odnos in mislim, da nas mora ta saga naučiti, da je potrebno bolj resno pristopati k ljudstvu, ki ima pravico odločati na referendumu.Torej, kaj zdaj? To se bo vedno znova spraševalo. Če upoštevamo predsednika vlade gospoda Pahorja, ki je pred začetkom finala sprejemanja zakona tukaj v Državnem zboru rekel, ko je odgovarjal na poslansko vprašanje, in sicer da je ta pokojninska reforma najkratkoročnejši in najuspešnejši korak za znižanje javnega dolga, da je to najhitrejši in najučinkovitejši ukrep za izhod iz gospodarske krize. Ne vem, kaj zdaj?! Se je vse skupaj podrlo, ker ta najučinkovitejši ukrep ni bil sprejet? Nihče si s tem ne beli glave. Očitno tudi poslanci vladajoče koalicije ne. Očitno tudi njegovi poslanci njegovih izjav ne jemljejo več resno. Tudi to je odraz te sage. Tudi to je dokaz, da nekaj ne štima in da je resnično potrebno nekaj novega.Torej s tem, ko zakon ni bil sprejet, se ni nič bistvenega spremenilo. Zadolževanje je enako, enako se poglabljamo, enako drvimo v brezno. Vse druge stvari enako ne funkcionirajo, gospodarstvo se enako ne pobira, in se tudi ne bo. Tudi bonitetna ocena praktično ni padla v trenutku, padla pa bo zaradi zadolževanja, ki poteka neodvisno od pokojninske reforme. Tudi učinek tega zakona, če bi bil sprejet, bi bil šele čez nekaj let.In seveda je tukaj treba iz vsega tega sprejeti nauk za vso politiko, za tisto, ki je še trenutno na oblasti in za tisto, ki bo morda čez nekaj časa prevzela odgovornost za vodenje te države. In sicer, da potrebujemo pokojninsko reformo. Nihče, tudi tisti, ki so šli na referendum in glasovali proti, niso rekli, da je ne potrebujemo. Sindikati so vedno govorili, “nismo proti, smo pa proti takšni” in tudi ljudje so bili proti takšni reformi. Zagotovo se ljudje, ki niso polpismeni, zavedajo, da bo potrebno tudi na tem področju nekaj resnega storiti.Torej, da potrebujemo vzdržen pokojninski sistem, tak ki ne bo odvisen od raznih nihanj oziroma, ki bo pravzaprav potrošil toliko, kolikor se nabere v pokojninsko blagajno, da bo zagotovo pregleden, preprost, da bo lahko vsak, ki vstopi v ta sistem in ki pričakuje, da bo nekoč iz te blagajne črpal svojo pokojnino, znal izračunati oziroma vedel, kaj ga čaka in končno da bo sistem pravičen.Kajti, vsi se zavedamo, da je potrebno zategovati pas, samo oprostite, če ga mora nekdo za pet lukenj, drugi ga pa lahko razširi za dve luknji, to ni pravično. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni, da bo ljudstvo to sprejelo ne glede, kakšna vlada bo. Seveda, ta zakon je bil daleč od tega, da bi zagotavljal dolgoročno vzdržnost, tudi avtorji in tudi ministrstvo je priznavalo, da bo čez nekaj let tudi ob eventualnem sprejetju tega zakona potrebna nova reforma, to se pravi, daleč od tega, da bi bil ta sistem dolgoročno vzdržen. Drugič. Ta sistem, ta zakon je daleč od tega, da bi bil pregleden, preprost, daleč od tega. Nasprotno, je mnogo bolj zakompliciran od dosedanjega zakona in težje izračunljiv in pregleden ter, da ne govorimo o pravičnosti. Še najbolj pa je potrebno iz vseh teh dogodkov potegniti nauk, da je s strani vlade nezrelo govoriti: “Ja, pokojninska reforma je padla zaradi hujskaštva, ker ste hujskali ljudi.”Torej, hujskali so vsi, sindikati in seveda tudi opozicija in zaradi hujskanja je to padlo!? Ja gospodje, če tako mislite, potem resnično ne boste nikoli trezno vodili te države. Če mislite, da hujskanje lahko prepriča 72 % ljudi, če mislite, da lahko ljudi peljete za nos, če ne slišijo kritike, če so vam mediji popolnoma pokorni in lahko iz dneva v dan ponavljate svoje zavajanje, ali mislite, da boste potem lahko tudi vladali in uspevali na referendumih, potem se motite in potem ne boste nikoli sposobni voditi te države, tudi po izkušnjah teh let, tudi v naslednjih letih.Drugo kar je, je zelo, bi rekel, nesramno govoriti: “Ja opozicija gradi na načelu čim slabše za državo, boljše za opozicijo.” Tako pritlehnih obrazlag tudi s strani najvišjih vaših politikov si ne samo opozicija, ampak tudi celoten državni zbor ne zasluži. To ni kultura dialoga. Če je kdo zainteresiran, da se stabilizirajo javne finance, da se ustvari vzdržen sistem, potem smo to zagotovo vsi, tudi opozicija.Če bi se kaj naučili iz te sage, ki se je pravzaprav, ne bom rekel srečno ali nesrečno, se je pač končala tako kot se je, če bi se vsi iz tega nekaj naučili, potem bi bilo v naslednjem mandatu lažje pristopiti k tej nalogi. MARIJAN POJBIČ: V Slovenski demokratski stranki nismo presenečeni nad dejstvom, da so državljanke in državljani Republike Slovenije na referendumu odločno zavrnili Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Ta zakon je spadal med tiste zakone, ki jih je vladajoča koalicija sprejela, ne da bi sledila javnemu mnenju ali pa bi vsaj predlagala dobre in učinkovite rešitve. Že ob vložitvi zahteve za referendum smo navedli, da bi moral biti Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno sprejet po zgledu drugih evropskih držav, ki se s tem problemom bolj učinkovito spopadajo. Namesto novega učinkovitega zakona je koalicija sprejela popravke starega zakona, ki v desetih letih ni v ničemer pripomogel k zmanjšanju dela in zaposlovanja na črno, hkrati pa je prekomerno posegel v zasebno sfero posameznikov in v medsosedske odnose, ki jih niti ni mogoče sankcionirati na način kot si je to zamislila vladajoča koalicija.Zakonske rešitve niso sledile bistvu preprečevanja dela in zaposlovanja na črno, predvsem pa ne metodam in smernicam, ki so jih uspešno implementirali v nekaterih državah članicah Evropske unije. Na to smo v Slovenski demokratski stranki ves čas opozarjali. Dovolj bi že bilo, če bi predlagatelj zakona sledil praksi držav, ki jih je v predlogu zakona navedel za primerjavo, ali pa upošteval javne raziskave o učinkovitih metodah boja zoper delo na črno kot je npr. raziskava Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer z naslovom Odkrivanje dela na črno v Evropski uniji, kjer je bilo jasno ugotovljeno, da se trend sankcioniranja dela na črno zmanjšuje, povečuje pa se trend metod za odkrivanje in preprečevanja dela na črno s spodbudami tistih, ki delo prijavijo. Žal smo bili priča temu, da je vladajoča koalicija šla še dlje. Ne samo, da ni sledila učinkovitim pristopom, ampak je tudi posegla v zasebno sfero državljank in državljanov s povečanjem omejevanja sosedske pomoči, hkrati pa je poskušala zbirokratizirati kratkotrajno delo za posameznike, ki opravljajo samostojno ali dopolnilno dejavnost. Višje sankcije za fizične osebe pa niso predvidele razlikovanj med tistimi, ki delo na črno opravljajo za svoje preživetje in tistimi, ki delo na črno opravljajo zaradi dodatnega dohodka poleg redne zaposlitve.V postopku sprejemanja zakona smo v Slovenski demokratski stranki predlagali amandmaje, ki bi vsaj delno izboljšali predlog zakona, ki so ga kasneje državljanke in državljani RS na referendumu prepričljivo zavrnili. Naši sprejeti predlogi bi predstavljali vsaj za javnost sprejemljivejše rešitve, vendar so bili neutemeljeno zavrnjeni. Tako ni bil sprejet predlog o odpravi omejitve medsosedske pomoči, ki bi onemogočal poseg države v tradicionalne medsosedske odnose, ni bil sprejet predlog o zmanjšanju kazni za fizične osebe, niti ni bil sprejet predlog, ki bi bolj natančno uredil nedorečeno obvezno zaposlitev delavca pri delodajalcu, pri katerem delavec dela na črno.Volivke in volivci so na referendumu dali jasen signal, da je bil koalicijski pristop urejanja preprečevanja dela in zaposlovanja na črno napačen. Cilj zakona je bila izključno kaznovalna politika, kar je neučinkovit način v stanju v katerem se Slovenija nahaja v tem mandatu. Pravi cilj bi moral biti sistemsko odpravljanje dela in zaposlovanja na črno, ki ga 10 let star zakon z dopolnjenimi kaznovalnimi ukrepi ne bi mogel zagotoviti. S tem, ko so volivke in volivci na referendumu zakon zavrnili, so dali možnost Vladi RS, da pripravi boljši zakon z drugačnimi rešitvami in metodami, ki so sprejete v državah članicah EU, ne pa da bi obveljal zakon, ki bi prekomerno posegal v zasebno sfero posameznikov in v njihove medsosedske odnose, saj vsi vemo, da zasebni odnosi niso glavni krivec za zmanjšanje prihodkov iz naslova neprijavljenega dela na črno. Kot podpisniki za zahtevo referenduma, ki je nedvomno uspel, lahko samo upamo, da se bo koalicija iz referendumske zavrnitve tega zakona in ostalih dveh zakonov kaj naučila in bo pri nadaljnjih političnih korakih upoštevala javno mnenje. “DR. VINKO GORENAK: Hvala lepa. 5. 6. 2011 so ljudje odločili. 197 tisoč in nekaj ljudi je ta zakon podprlo, kar 481 tisoč in nekaj ali 70,88% je zakon zavrnilo. Ko sem prej poslušal razprave ostalih poslancev in nekatere predstavitve stališč poslanskih skupin, sem se vprašal, zakaj pravzaprav te točke sploh obravnavamo. Tako je verjetno predpisano s poslovnikom. Osebno menim, da to ne bi bilo niti potrebno, iz temeljnega razloga, ker so ljudje tisti, ki so nad nami, ljudje imajo oblast, pravimo, kajne, tako piše tudi v naši ustavi. In če so ljudje odločili, odločili so pa z več kot 70% večino pri 40 in nekaj odstotni udeležbi, kaj je prav in kaj ni prav, moramo mi zapreti usta in biti tiho. Toda nekateri poslanci pred menoj, konkretno gospod Juri, spraševali, “ja, kako je to čudno, da so ljudje tako odločili.” Verjetno bi bilo prav, da bi nekje v ustavi pisalo, da poslanci, ki nasprotujejo ljudski volji, s tistim trenutkom izgubijo mandat. To bi bilo verjetno logično za tako hudo ekscesne primere, kot smo jim bili priče v tej dvorani maloprej.Torej, pri tem Zakonu o arhivih so ljudje rekli “ne” vladni koaliciji. “Ne” so rekli ne samo vladni koaliciji, “ne” so rekli tudi njenim prisklednikom, tistim, ki vlado, kljub temu, da so formalno opozicija, podpirajo in so tudi ta zakon podpirali. Ljudje so rekli ne skrivajte arhivov bivše politične policije, za katero je vrhovno sodišče samo zapisalo, da je bila to teroristična organizacija. Ljudje so rekli ne smete ščititi več akterjev tistega časa. Ljudje so rekli ne tudi na točki posredno, ko dobivajo odlikovanja tisti, ki so uničevali arhive te države oziroma arhive službe državne varnosti. Ljudje so rekli ne vsemu sprenevedanju, ki je sledilo od leta 1997 dalje. 1997 namreč je bil sprejet Zakon o arhivih, ki je rekel, da se ta del arhiva iz Sove seli na Arhiv Republike Slovenije. Pa ni bil. Ljudska torej volja, določilo zakona ni bilo spoštovano. Ljudje so rekli ne tudi temu, kar se je dogajalo leta 2007, arhive smo odprli, vladajoča koalicija s pridruženimi člani pa jih je leta 2010 nezakonito zaprla.Kljub temu, da jih je, so vsaj del, jih je vsaj del vladajoče koalicije nova poslanka, bivša ministrica recimo veselo podprla leta 2006, pa še kaj. Kaj se je pravzaprav dogajalo? V letu 2010 je ta vladajoča koalicija rekla ne gospodu Omerzi, ljudje so to na referendumu zavrnili, pa se ni zgodilo nič posebnega leta 2010. Zakon je veljal, Omerza je bil zavrnjen. To je isto, kot da je za neko kaznivo dejanje, ne vem, predpisano leto dni zapora, vladajoča koalicija se pa odloči, pa bo rekla ne, deset let. Ne gre skupaj. Ljudje takemu početju nasprotujejo in so tako početje obsodili na tem referendumu. Poglejte, vsi po vrsti so se v času pred referendumom, od poslancev, predsednika vlade, šefa Sove, direktorja arhiva so se sprenevedali, ko so rekli ne vemo kaj je v tistih arhivih, res ne vemo, ker je to tajno, ampak vemo pa to, da bi to ogrožalo interese države. Ljudje so na referendumu prepoznali, da je to sprenevedanje, in da je to laž in ljudje so temu rekli ne in nič drugega.Gremo naprej. Poglejte, temeljni problem okoli tega zakona je Velikovec in dogajanje okoli tega. Vladajoča koalicija z zakonom, ki ga je najprej zlorabila na najbolj grob način, tako da ga ni uveljavljala in ni dostopala in ni dala možnosti dostopanja gospodu Omerzi, potem ga je popravila, da bi ga prilagodila tako, da bi Omerzi in vsem ostalim bil dostop onemogočen, ampak ljudje so temu rekli ne. Zavrnili so tako početje koalicije. Ljudje so prepoznali in nič drugega, kot to, da ne gre za interese države Slovenije. Ljudje imajo Slovenijo radi. Verjemite mi. Državljanke in državljani imajo Slovenijo radi.Ne marajo pa laži, ki se jim reče “ščitimo interese države.” Kakšne interese države?! Ni res. Vladajoča koalicija s pridruženimi člani je ščitila in še skuša, s tem bom potem zaključil, ščititi tiste, ki so organizirali in politično odobrili brez podpisov seveda, atentat v Velikovcu in vse druge operacije nekdanje službe državne varnosti, ki jo danes imenujemo mednarodni terorizem. Torej ljudje so se postavili na stran tega, da je treba to početje vladajoče koalicije zavrniti in arhive Službe državne varnosti odpreti in nič drugega. Poglejte, okoli tega je treba reči še eno zadevo. Koalicija je naredila vse, celo na Ustavno sodišče je poslala zakon, da bi preprečila ljudem odločati na referendumu, kot najvišji ustavni obliki izražanja ljudske volje.Tudi Ustavno sodišče je vklopila v ta voz, na katerem je zajahala celo zadevo, ampak tudi Ustavno sodišče je reklo ne, gospodje iz koalicije nimate prav. Ljudje imajo pravico odločati. In ljudje so odločili. Ampak kaj se dogaja po referendumu, tudi to je pomembna zadeva. Če v SDS spoštujemo referendumsko odločitev, smo jo včeraj, jo danes in jo bomo jutri, in se ne bomo nikoli spraševali zakaj so ljudje tako odločili, tako kot se je gospod Juri, potem je jasno nekaj. Prvič to, da je treba spoštovati te stvari. Po referendumu se pa kaj dogaja? Gospod Omerza vloži, potem ko je torej Ustavno sodišče reklo mora biti referendum, potem, ko je koalicija kršila zakon in ni dovolila vpogleda, in potem, ko so končno odločili naši državljani. Ko so naši državljani odločili zakon se ne spreminja, arhivi ostanejo dostopni. Poglejte, kaj se sedaj dogaja. Gospod Omerza čaka 30 dni na to, da bi lahko vstopil. Dan ali dva nazaj je vstopil in dobil je papirček. Če bodo tako hitro fotokopirali go gospod Omerza čakal sto let na dokumente, ki bi jih rad imel. In še nekaj je treba reči. Sam sem imel možnost del teh dokumentov videti potom Komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, gospe in gospodje. Na osnovi nekaj deset centimetrov pregledanega, od tistih 80 metrov, lahko mirne duše rečem: koalicija je lagala. Nič ni takega, kar bi bilo ogrožalo interese države in varnosti in tako naprej.Mislim, da so ljudje odločili tako, kot so odločili. Koaliciji so povedali: ne, ne maramo vaših odločitev, in mi se nimamo kaj spraševati. Ljudska volja velja, ker velja še Ustava, dokler ne bo kakšna druga odločitev koalicije. Hvala, gospod predsednik, da nisem bil prekinjen.