Levica si podreja sodno vejo oblasti

Objavljamo prispevek poslanca SDS dr. Vinka Gorenaka, objavljenega v pretekli številki časnika Demokracija. Sodna veja oblasti je po naši ustavi neodvisna. Tako vsaj piše v ustavi. Simbolno to potrjuje tudi zakonodaja s področja plač v javnem sektorju, saj predsednika države, vlade/parlamenta in vrhovnega sodišča uvršča v isti, to je najvišji plačni razred. Dogajanja okoli imenovanja novega predsednika vrhovnega sodišča pod taktirko pravosodnega ministra Aleša Zalarja pa me prepričujejo v nekaj nasprotnega. Uradni postopki za imenovanje novega predsednika Vrhovnega sodišča RS so na mandatno-volilni komisiji v državnem zboru stekli 13. maja letos. Kandidat je bil vrhovni sodnik Marko Šorli. V prejšnjem postopku je kandidat dobil podporo Sodnega sveta, na obči seji vrhovnega sodišča pa kandidat ni dobil podpore. Velika posebnost pa je, da obrazložitve take odločitve obče seje vrhovnega sodišča sploh ni. Na seji mandatno-volilne komisije je bilo vse jasno po nastopu Darje Lavtižar Bebler, poslanke Socialnih demokratov. Kandidat Marko Šorli je po njenem mnenju »zagrešil nedopustno napako«, 14. decembra leta 2004 je namreč sodeloval v senatu sedmih sodnikov vrhovnega sodišča, ki je v postopku varstva zakonitosti oprostil takrat poslanca SDS Pavla Ruparja. Beblerjeva je poudarila, da niti ne ve, kako je Šorli takrat glasoval, toda že dejstvo, da je v takem senatu sodeloval, je bilo popolnoma dovolj, da mu je odrekla podporo.

Postopek imenovanja Marka Šorlija se je na seji državnega zbora nadaljeval 21. maja letos. Poslanci SD so uvideli napako in niso več poudarjali sodbe iz leta 2004, saj je bilo to preveč očitno. Na tej seji sem med drugim dejal tudi tole: »Danes smo poslušali gospo Beblerjevo, ki je razložila, kako ne morejo podpreti tega predloga, ker kandidat Šorli nima podpore obče seje vrhovnega sodišča. Na mandatno-volilni komisiji, prehajam k najbistvenejšemu delu mojega prispevka, pa je bilo rečeno takole: Ne, gospod Šorli je leta 2004 oprostil gospoda Ruparja. Gospe in gospodje, po tem kriteriju v tej dvorani ne more biti nikoli izvoljen predsednik vrhovnega sodišča. Če je gospod Šorli karkoli delal v življenju, in jaz mu verjamem, daje delal, in če je vsake tri dni sprejel eno sodbo, je v svoji delovni karieri obsodil ali oprostil 2.400 ljudi, bil je namreč kazenski sodnik. In če je obsodil ali oprostil 1.200 levih in 1.200 desnih, potem po tem kriteriju ne bomo nikoli prišli do predsednika vrhovnega sodišča. Dajte se zamisliti. Torej z odločitvijo, da kandidata Šorlija ne boste podprli, pošiljate v javnost jasno sporočilo. Tisti, ki je v življenju izrekal obsodilne sodbe samo desnim, lahko postane predsednik vrhovnega sodišča, tisti, ki je obsodil samo eno osebo levega političnega pola, pa ne more dobiti vaše podpore. To je vaše sporočilo. Zamislite se nad takim ravnanjem.« Glasovanje je pokazalo, da je Šorli gladko pogorel. Toda zame to ni bilo le eno od glasovanj. Vladajoča koalicija je s tem glasovanjem jasno postavila kriterij, po katerem v normalnih okoliščinah do izvolitve predsednika vrhovnega sodišča sploh ni mogoče več priti.

 Kdo so bili dosedanji predsedniki Vrhovnega sodišča RS?

Dosedanji predsedniki Vrhovnega sodišča RS so bili Francka Strmole Hlastec, ki je po osamosvojitvi nadaljevala mandat predsednice do leta 1993, potem pa je odšla v gospodarstvo. Marca 1993 je krmilo vrhovnega sodišča prevzel dr. Boris Strohsack, ki je bil na položaju do leta 1995, ko se je upokojil. Vrhovno sodišče je bilo nato tri leta brez predsednika (vodili so ga podpredsedniki), decembra 1997 je njegov predsednik postal mag. Mitja Deisinger, po poteku njegovega šestletnega mandata je mesto predsednika prevzel Franc Testen, ki mu je mandat potekel 27. februarja 2010, od takrat pa vrhovno sodišče vodi začasna predsednica Alenka Jelene Puklavec. Postopki imenovanja novega predsednika po zavrnitvi Šorlija v državnem zboru sedaj tečejo na novo, in sodeč po prejšnjih postopkih v sodstvu, bomo na klopi v državnem zboru prejeli predlog imenovanja Branka Masleše za predsednika Vrhovnega sodišča RS.

Eden od kriterijev imenovanja na tako pomembno mesto naj bi bila strokovnost kandidata. Strokovnost pa se v prvi vrsti kaže v izobrazbi, eventualnem znanstvenem nazivu, zlasti pa v strokovni literaturi, kjer vsak posameznik objavlja strokovna in znanstvena dela. Na podlagi javno dostopnih podatkov baze Cobiss sem za ta prispevek pripravil naslednje podatke, ki jih povzemam v primerjalni tabeli. (Tabela je v priponki)Največjo strokovno težo je imel po tem kriteriju dr. Boris Strohsack, ki je napisal kar 27 strokovnih člankov, 4 prispevke na konferencah ter izdal 40 strokovnih in eno znanstveno monografijo. Sledil mu je mag. Mitja Deisinger s 27 strokovnimi članki, 12 prispevki na konferencah, 11 strokovnimi in kar 7 znanstvenimi monografijami. Franc Testen je bil prav tako strokovnjak s 34 strokovnimi članki, 7 prispevki na konferencah in dvema znanstvenima monografijama. Tudi prejšnji kandidat Marko Šorli se ponaša s 14 strokovnimi članki, 12 prispevki na konferencah, eno strokovno in dvema znanstvenima monografijama. In s čim se ponaša verjetni kandidat Branko Masleša? Podatki kažejo, da je napisal 4 prispevke za pravosodni bilten in en prispevek za Dneve prekrškovnega prava. Jasno je torej, da kriterij strokovnosti predvideni kandidat Branko Masleša najslabše izpolnjuje.

Bodimo še bolj objektivni, ne nazadnje Branko Masleša kandidira danes, njegovi predhodniki pa so mnogo pred njim in so torej imeli svojo strokovnost še čas dokazovati vse do danes. Tudi po tem kriteriju je kandidat Branko Masleša daleč najslabši, saj je imel dr. Boris Strohsack v času kandidature 83 objavljenih del, mag. Mitja Deisinger 41, Franc Testen 23, Marko Šorli 30, Branko Masleša pa le 5.

Zakulisje

Pred dnevi sem prejel več pisem, za katera nimam razloga, da ne bi verjel, da so jih napisali vrhovni in drugi sodniki, ki kandidata Maslešo poznajo. Eden od njih pravi takole: »Ko sem pred dnevi izvedel, da seje na razpisano mesto predsednika javil Branko Maleša, sprva nisem mogel verjeti. To možnost sem kratko malo izključeval. Najprej zato, ker preprosto nisem verjel v njegovo drznost spustiti se v postopek potegovanja za najvišji sodniški položaj s hipoteko, kakršno ima.« Ena izmed vrhovnih sodnic pa se je vprašala takole: »Ali smo vrhovni sodniki res tisti, ki samostojno in notranje avtonomno izberemo svojega predsednika, ali pa le potrdimo izbiro, ki jo je namesto nas že opravil nekdo drug zunaj sodišča v povezavi z določenim ožjim krogom sodnikov?« Vprašanje je še kako na mestu. Čedalje bolj postaja jasno, daje politika, ki jo v pravosodju pooseblja sedanji pravosodni minister Aleš Zalar, tista, ki meša štrene v ozadju, igra dvojno vlogo in postavlja na vrh sodne veje oblasti človeka po svoji meri. Verjetno takega, ki ga bo lahko ne samo nadzorovala, ampak mu tudi naročala »izdelke« v sodstvu.

Novinarka časopisa Večer Vanessa Čoki je že v času kandidature Marka Šorlija zapisala, da je Šorli nekakšen »prosti strelec«. Novinarka je jasno vedela, kaj se govori po hodnikih vrhovnega sodišča, čeprav je mnogi tam še nikoli niso niti videli. Še več, nekoliko kasneje je zapisala, da je Branko Masleša »tihi favorit, in to najmanj od Šorlijevega padca«. Glede na to, da Vanesse Čoki na hodnikih vrhovnega sodišča že dolgo niso videli, če so jo sploh kdaj, da pa je njena neposredna zveza z ministrom Zalarjem več kot očitna, se kaže vprašati, ali ne gre v njenem primeru samo za orodje ministra Zalarja ali nekakšno »glasno govornico« tistega, kar namerava minister Zalar v sodelovanju z nekaterimi vrhovnimi sodniki šele izpeljati.

Kakšno vlogo ima torej minister Aleš Zalar pri tem, lahko sklepamo le posredno. Znano je, da ni bil kaj prida navdušen nad kandidaturo Marka Šorlija, toda ne glede na prejšnje postopke je kandidaturo le poslal v državni zbor. Kaj se je dogovarjal v zakulisju s poslanci SD in Zaresa, ve le on; ti poslanci so Šorlijevo kandidaturo namreč zavrnili, so jo pa podprli v LDS, a vse kaže da le iz nekakšnih higieničnih razlogov, saj Zalar pripada LDS. Očitno pa so natančno preračunali, da bo nasprotovanje SD in Zaresa Šorliju ob asistenci SNS popolnoma zadostovalo za njegov padec. Pojavil pa se je nov kandidat, Branko Masleša, ki je očitno po meri Zalarja. Čeprav se Zalar o njegovi kandidaturi še ni izrekel, je javno mnenje že ustrezno tlakovala in utrdila njegova dvorna novinarka Vanessa Čokl. Utegne se torej zgoditi, da bomo po volji leve vladne koalicije v sozvočju s Pahorjevo novo kadrovsko paradigmo na enega najpomembnejših položajev v državi dobili poslušnega in ubogljivega vodjo, ki mu bo preprosto mogoče tudi naročati »sodne« izdelke kot sveže žemljice v pekarni.

Kdo ste in kaj ste do sedaj delali, gospod Branko Masleša?

Javnost ima nesporno pravico, da izve vse o predvidenem kandidatu za predsednika Vrhovnega sodišča RS. Prepričan sem, gospod kandidat, da se bo moj desni kazalec na aparaturi za glasovanje v državnem zboru ustavil na tipki »proti«, kolikor pred glasovanjem ne boste jasno in glasno odgovorili na naslednja vprašanja:
1. Kako danes gledate na zadnjo izrečeno smrtno kazen v Sloveniji, ki ste jo izrekli? Kako mislite, da vas bodo ob eventualni izvolitvi sprejeli vaši kolegi v Evropi, kjer se jim zdi smrtna kazen že sama po sebi nekaj nezaslišanega?
 2. Ali ste sodelovali pri ogledih na meji z Italijo brutalno ubitih nedolžnih ljudi, ki jih je ubila jugoslovanska vojska? V kakšni vlogi ste sodelovali? Ali ste sodelovali po takrat veljavni zakonodaji, ki je tako dejanje opredeljevala kot prekršek, ali po predpisih, objavljenih v tajnem uradnem listu, ki so dovoljevali ubijanje ljudi? V koliko takih primerih ste sodelovali?
3. Ali drži podatek, da ste na svojem delovnem mestu na sodišču v Kopru sodelavcem večkrat razkazovali orožje in se norčevali iz ljudi, ki so bili na meji brutalno ubiti?
4. Ali drži podatek, da ne govorite nobenega svetovnega tujega jezika? Za vaše zastopanje Vrhovnega sodišča RS zunaj naših meja je to namreč še kako pomembno. Vaši predhodniki so govorili več tujih jezikov.
5. Ali drži, da ste v času osamosvajanja Slovenije temu procesu nasprotovali, kolegom na sodišču pa dejali: »JLA če tepihovati Sloveniju«? Pojasnite, prosim, našim državljanom te besede.