Letos mineva 230 let od ustanovitve šoštanjske usnjarne

NAGOVOR ŽUPANA OBČINE ŠOŠTANJ DARKA MENIHA

Spoštovane občanke in občani, dragi fabričani,

v letošnjem letu, ko obeležujemo številne obletnice, mineva tudi 230 let od ustanovitve šoštanjske usnjarne, fabrike, kot smo ji bili vajeni reči. Začetnik zgodbe o uspehu je bil Josip Vošnjak, ki se je leta 1750 v Šoštanj preselil iz Vitanja. Kot usnjarski mojster je začel usnjariti v trški hiši št. 27 na današnjem Prešernovem trgu. Usnjarsko obrt sta nadaljevala oba sinova, prvi v domači delavnici, sinu Mihaelu pa je oče leta 1788 kupil Toterjevo delavnico, ki je stala na mestu, kjer se je čez dobrih 100 let razvila mogočna tovarna za predelavo usnja. Obrt se je nekaj generacij prenašala iz roda v rod in v 4. generaciji, ko jo je prevzel Franc Vošnjak s sinovoma, dosegla največji gospodarski in tehnološki razcvet.

Tovarna usnja Franc Woschnagg in sinovi Šoštanj je bila med obema svetovnima vojnama največja in najsodobnejša usnjarna na Balkanu.

Na področju bivše Avstro-Ogrske monarhije je slovela kot najkvalitetnejša usnjarna za izdelavo likanca ali blank ledra, ki se je uporabljal za navadne in fine konjske vprege. Zaradi izjemne kakovosti obdelave so imeli Vošnjaki status ekskluzivnega dobavitelja tega usnja za evropske kraljeve dvore. Tovarna je imela lastna skladišča na Dunaju, v Budimpešti ter v Beogradu, povpraševanje po njihovem usnju pa je bilo vedno večje od ponudbe.

V začetku preteklega stoletja so se specializirali za izdelavo podplatnega usnja, ki je slovelo po nepropustnosti in postalo enako uspešen izvozni produkt kot usnje za konjske vprege. Tik pred I. svetovno vojno, ko so bile potrebe po podplatnem usnju za vojaške čevlje izjemno velike, so dnevno predelali 1000 kosov govejih kož.

V tridesetih letih preteklega stoletja, po svetovni gospodarski krizi, so pričeli uvajati tehnološko zahteven kemijski način strojenja, poznan pod imenom kromov postopek. Iz tega razloga se je za stavbo, kjer se je opravljal ta postopek, med Šoštanjčani in fabričani uveljavilo ime »nov krom«.

Usnjarna je bila izrazito izvozno usmerjena, saj je izdelke izvažala v številne evropske države ter v Turčijo, Malo Azijo, v Egipt, Severno Afriko, celo v Skandinavijo, trikrat letno pa so večje količine strojenega usnja izvozili v Ameriko. Ustvarili so blagovno znamko, ki je ime Šoštanja že v začetku 20. stoletja ponesla v Evropo in v svet.

Višek razvoja so dosegli leta 1938, ob praznovanju 150-letnice obstoja. Tedaj so v povprečju zaposlovali 380 stalno zaposlenih delavcev in 100 sezonskih. Med zaposlenimi je bilo 19 % žensk. V matični knjigi zaposlenih za leto 1936 piše, da je četrtina zaposlenih prihajala iz Šoštanja, 14 % je bilo Lokovičanov, 13 % jih je dnevno prihajalo na delo iz Topolšice, iz Raven 9 %, iz Skorna 7 %, iz Družmirja 6 % ter iz Gaberk in Lepe Njive po 4 % delavcev. Podatki torej kažejo, da je bilo ¾ zaposlenih iz okoliških vasi, med njimi so tisti najbolj oddaljeni na delo pešačili tudi po več kot eno uro v eno stran.

Po koncu II. svetovne vojne je bila tovarna nacionalizirana, lastniki pa so bili leta 1946 razlaščeni in pregnani. Vodenje tovarne, ki se je preimenovala v Tovarno usnja Šoštanj, je prevzela država, ki je nekaj let še sledila nekdanji uspešnosti tovarne. Po letu 1965 pa so se počasi pričele kopičiti težave, ki so pripeljale do stečaja usnjarne leta 1999. S tem se je končala zgodba paradnega konja slovenske industrije med obema svetovnima vojnama.

Brez dela je ostalo 328 zaposlenih, pretežno starejših in težje zaposljivih delavcev, med njimi so bili številni invalidi. Šlo je za 1. stečaj podjetja v Šaleški dolini.

Pomembno je poudariti, da je imela Vošnjakova usnjarna v času njenega delovanja pa do začetka II. svetovne vojne izjemen vpliv na gospodarski razvoj Šoštanja in okolice ter na blagostanje njenega prebivalstva. Vošnjaki so se močno zavedali, da je za dobrega delavca pomembno tudi kvalitetno življenje po opravljenem delu. V tridesetih letih preteklega stoletja je bilo zgrajenih 68 delavskih stanovanj in ubožna hiša.

Posebno pozornost so lastniki posvečali okroglim obletnicam ustanovitve usnjarne, ki so jih skupaj z delavci in njihovimi družinami ter ob zvokih delavske godbe na pihala še posebej slovesno praznovali.

Da Občina in Šoštanjčani skrbimo za ohranjanje spomina na ta del življenja v šoštanjski preteklosti, dokazujejo razne aktivnosti, kot so: postavitev doprsnih kipov bratov Vošnjakov v spominskem parku pred OŠ KDK Šoštanj, organizirane razstave v Mestni galeriji, simpoziji o usnjarstvu na Slovenskem in širše in seveda izgradnja Muzeje usnjarstva na Slovenskem, ki bo prihodnje leto praznoval že deset let. Z njim se je Občina Šoštanj poklonila vsem generacijam usnjarjev, ki so bili zaslužni za prodor in uspeh tovarne skozi vsa obdobja njenega delovanja, od prvih začetkov v obrtni delavnici pa vse do zaprtja Tovarne usnja Šoštanj.

O propadu usnjarske industrije v Šoštanju je veliko napisanega. Kdo je bil krivec? Takratna politika? Lastniki? Ekonomska kriza? Veliko je razlag, veliko argumentov. Ob propadu tovarne so posamezniki izkoristili situacijo in poceni lastninili propadajoče nepremičnine. Za delno ohranitev te industrijske, lahko bi rekli na nek način tudi kulturne dediščine, je imela Občina velike težave z nakupom teh propadajočih zgradb.

Na Občini se še kako zavedamo, da projekt Muzeja usnjarstva na Slovenskem še zdaleč ni končan, da bo potrebno še veliko dela, vztrajnosti in seveda denarja, da bomo dosegli končni cilj - celoten zgodovinski prikaz razvoja usnjarstva v Sloveniji.

Rad bi se zahvalil zaposlenim v Muzeju usnjarstva za prizadevno delo, saj poskušajo na različne načine približati vsebino muzeja obiskovalcem, učencem osnovnih in srednjih šol pa nazorno prikazati nekoč bogato in svetovno poznano gospodarsko panogo.

Prav tako se zahvaljujem Muzeju Velenje, ki upravlja Muzej usnjarstva in direktorici muzeja Mojci Ževart.