Lea Vezjak: "Želim biti sprememba!"

Čeprav imajo nekateri že od rane mladosti izdelane cilje, pa tega Vezjakova zase ne more reči. Ker je bila njena mama, po poklicu vzgojiteljica, njena prva vzornica, se je odločila za šolanje na III. gimnaziji v Mariboru, smer predšolska vzgoja. Čut do dela z otroki ji je torej privzgojila mama, ni pa bilo vse tako enostavno. »V času šolanja sem se spoprijela z mnogimi izzivi, med drugimi z igranjem kitare in klavirja, za katera si nikoli v življenju nisem mislila, da ju bom kdaj igrala,« pravi Vezjakova in doda, da se neznanih stvari še danes ne ustraši, ampak ji predstavljajo izziv ter jih sprejema z odprtimi rokami. Premisli in pristavi, da ima izzive celo rada, saj veliko pripomorejo k izoblikovanju značaja in osebnostni rasti.

Priče, ne opazovalci

Želji po raziskovanju lastnega bistva in razumevanju družbenega dogajanja je sledila tudi pri izbiri študija. Po srednji šoli, ki jo je vehementno končala kot zlata maturantka, se je odločila, da gre po znanje na Filozofsko fakulteto Univerze v Mariboru. Je študentka sociologije in interdisciplinarnega družboslovja. »Študij je zelo obsežen in z njim dobiš vpogled v mnoge družbene sfere, skozi prepletanje sociologije z drugimi vedami, kot so ekonomija, zgodovina, psihologija in antropologija,« razlaga. Vse te sfere pa so v tesni povezavi s politiko, kar je v naši sogovornici prebudilo zanimanje, znašla pa se je tudi v precepu med tistim, kar je slišala na fakulteti, ter med lastnimi vrednotami in prepričanji. »Ob teh občutkih nisem želela le nemo opazovati,« pripoveduje, »kako se življenje odvija naprej in kako vsi drugi odločajo o moji usodi. Nisem želela biti med tistimi, ki jih politika ne zanima, med tistimi, ki menijo, da je dolgočasna in avt.« Pri tem si bistroumno sposodi misel francoskega pisatelja in letalca Antoina de Saint-Exupéryja, avtorja slovite knjige Mali princ, ki je dejal, da najbolj mrzi vlogo opazovalca, ki neprizadeto gleda ali ravna. Nikoli ne bi smeli samo gledati. Biti moramo priče: sodelovati moramo in nositi odgovornost.

Dedek posebej ponosen

Poleg lastnega zanimanja, vedoželjnosti, radovednosti ima veliko vlogo za njen vstop v politiko tudi družinski prijatelj, poslanec državnega zbora Marijan Pojbič, s katerim se rada pomenkujeta o politiki. Po vrednotnem prepričanju in stališčih ji je bila najbliže Slovenska demokratska stranka (SDS). »Mama se velikokrat pošali, da mi je bilo to usojeno, saj sem že pri enajstih letih na odprtju nove šole v Zgornji Kungoti imela čast podeliti zahvalo takratnemu ministru za šolstvo in šport Milanu Zveru,« razkrije Lea Vezjak. Na vprašanje, kako so se na njen vstop v politiko odzvali njeni prijatelji in sorodniki, pravi, da je njena odločitev marsikoga presenetila, saj mama in oče nista bila nikoli politično opredeljena. Je bil pa posebej ponosen na izbiro stranke njen dedek, ki je dolgoletni privrženec SDS. »Zaradi natrpanega urnika na fakulteti in nekaterih drugih obveznosti sama nimam vedno časa spremljati novic, zato z dedkom ob večerih ali kakšni kavici predebatirava aktualno situacijo in politično dogajanje, tako da res ne zamudim ničesar,« pripoveduje. Vesela je, da je politika njeno vez z dedkom še poglobila. Skupaj se udeležita izletov, ki jih organizirajo lokalni odbori, in srečanj stranke SDS.

Aktivna v skupnosti

Glede na to, da je Lea Vezjak predstavnica mlajše generacije, se je vključila v aktivnosti Slovenske demokratske mladine (SDM). Februarja 2017 je bil ustanovljen Medobčinski odbor SDM Pesnica-Kungota-Šentilj in Lea je bila izvoljena za njegovo predsednico. »Še čisto zelena in prestrašena sem se nato znašla na kongresu SDM, na katerem sem kandidirala za članico izvršilnega odbora in tudi bila izvoljena,« s ponosom pripoveduje. Z zadovoljstvom jo navdaja tudi spomin na priznanje, ki ga je letos marca prejela na Akademiji dr. Jožeta Pučnika. Ker pa se politika ne sme odvijati samo po pisarnah in sejnih sobah, ampak mora biti predvsem v stiku z ljudmi, se je Vezjakova aktivno vključila v akcijo zbiranja podpisov za referendumu o zakonu o graditvi, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge ter pri kampanji Od vrat do vrat v času državnozborskih volitev. Zelo je dejavna tudi v lokalni družbeni sferi. Srečate jo lahko na prireditvi Cirbeški kotel, na katerem skupine tekmujejo v kuhanju golaža. »Že drugo leto zapored sem bila del ene od skupin,« se pohvali. Zelo odmevna je bila tudi prireditev S srcem za otroke, ki jo je organiziral poslanec Pojbič, naša sogovornica pa je pomagala pri organizaciji in promociji dogodka.

Izkušnja jo je okrepila

Kot kaže njen profil na Facebooku, je Vezjakova zelo spretna tudi pri uporabi družbenih omrežij za krajšanje časa, spremljanje novic, tudi za deljenje političnih prepričanj, za ohranjanje stikov s prijatelji in velikokrat kot sredstvo hitrega dogovarjanja. Se pa strinja, da nobeno družbeno omrežje ne more nadomestiti pristne komunikacije iz oči v oči. Druženja res obogatijo človeka. O tem govori tudi serija Friends (Prijatelji), ki je njena najljubša in si jo je ogledala že večkrat, pa jo dogodki in prigode akterjev vedno znova nasmejijo in spravijo v dobro razpoloženje. Tema je nanesla na to, da jo povprašamo tudi o njenih prijateljih. Pravi, da je zelo družabna in jo veselijo nova poznanstva. Zadnji dve leti sta bili zanjo prelomni. Stvari v njenem življenju so se začele odvijati na bolje. »Prvič sem občutila, da sem vključena, da pripadam, da sem točno tam, kjer moram biti,« pripoveduje o svojih občutjih. Pri tem odkrito priznava, da je veliko prijateljev zaradi politike tudi izgubila ali pa se vidijo samo še poredko. »Ne vem, ali je bilo to zaradi zavisti ali česa drugega, sem pa večkrat slišala očitke na ta račun, da sem zdaj ‘rumena’, in bila deležna zasmehovanja,« nam zaupa. Vendar ji ni žal, da se je tako odločila, saj ji je življenje na pot pripeljalo ljudi, s katerimi deli podobne vrednote in interese. Pravi: »Drug drugega ne le poslušamo, ampak tudi slišimo.« Tako jo je izkušnja le še okrepila, skozi vse očitke, posmehe in tudi grožnje pa je izšla še samozavestnejša in odločnejša.

Potovanja, ljubljenčki, slaščice

K novim izzivom pristopa s pozitivno energijo, vztrajno, ambiciozno. Želi si uspeha v karieri in finančne neodvisnosti. V prihodnje se zaradi zmede in krivic, ki se dogajajo v slovenskem sodstvu, spogleduje tudi s študijem prava. Še prej pa bi si rada vzela nekaj študijskega premora, ki bi ga rada izkoristila za potovanja, spoznavanje kultur, običajev, ljudi. »Vsako potovanje te oblikuje in dobro je, da vsake toliko časa pobegneš iz vsakodnevne rutine. Moreš videti svet zunaj mehurčka, da lahko zares živiš. Največji čar potovanj pa je občutek, ko se vrneš domov in si utrujen in spočit hkrati, s sabo prineseš polno novega znanja, predvsem pa se naučiš ceniti to, kar imaš,« meni sogovornica. Kljub nepozabnim izkušnjam si vsakokrat reče, da je povsod lepo, doma pa je res najlepše. In zlasti ko te doma čaka domači ljubljenček. Hišo si z Vezjakovimi namreč deli tudi mačka, ki jo je Lea našla na cesti v zelo slabem stanju, podhranjeno in pretepeno. »Pred tem pa sem imela hrčka Elvisa in dve zajčici, a se je pokazalo, da v bistvu nista bili obe zajčici, tako da se je število zajcev kar nenadoma namnožilo,« se nasmeje zabavni prigodi izpred let. Čeprav prostega časa nima veliko, pa si ga kdaj vendarle vzame in takrat dom zadiši po slaščicah – princeskah, mafinih ali čem čokoladnem. Čeprav priznava, da njene sladice niso vedno estetske, so pa tiste po babičinem receptu vedno najboljše.

Maruša Opeka, Demokracija