Le ustavni zakon lahko prepreči napovedano izplačilo odškodnin

Poslanska skupina SDS je ustavni zakon o t. i. izbrisanih predlagala zato, ker na korekten in pravičen način do vseh, tudi do t. i. izbrisanih ureja njihov status in položaj. Ustavni zakon bi tako lahko preprečil napovedano izplačilo odškodnin.  V nadaljevanju objavljamo stališče poslanske skupine SDS, ki ga je na današnji seji DZ predstavil dr. Vinko Gorenak. Magnetogram ni lektoriran!

DR. VINKO GORENAK: Hvala lepa. Dobro jutro! Pred nami je torej ustavni zakon o tako imenovanih izbrisanih in v nadaljevanju bom predstavil stališče predlagatelja.
    
Najprej nekaj besed o tem, zakaj sploh predlagamo ustavni zakon. Ustavni zakon predlagamo že od leta 2003, ne glede na to, ali je bila naša stranka v opoziciji, koaliciji in ponovno v opoziciji. Predlagamo ga zato, ker ureja materijo, ki je nastala v času nastajanja Slovenije, torej tudi v času, ko smo sprejemali naš temeljni pravni akt, ustavo. Predlagamo ga zato, ker na korekten in pravičen način do vseh, tudi do tako imenovanih izbrisanih ureja njihov status in položaj. Predlagamo ga zato, ker omogoča tudi eventualne odškodnine vsem tistim, ki jim je eventualno bila storjena krivica, seveda po načelu individualnega obravnavanja in preverjanja stanja in početja, če želite, posameznikov v kritičnem času osamosvajanja in nastajanja Slovenije.

Predlagamo ga zato, ker je kar najbolj korekten in pravičen tudi do tistih 180 tisoč naših državljanov, ki so si v kritičnem času leta 1991 ta status uredili in prisluhnili klicu Slovenije in njeni ponudbi. Predlagamo ga zato, ker spoštuje v principu in načelu tudi odločbo ustavnega sodišča, vendar dodaja upravičeno možnost selekcije med dejansko oškodovanimi in tistimi, ki so špekulirali. Predlagamo ga zato, ker spoštuje Slovenijo in osamosvojitelje Slovenije, in vse tiste, ki so se pregrešili proti državi Sloveniji v času njenega rojstva, ali imajo eventualno krvave roke, izloča. Predlagamo ga zato, ker onemogoča sedanjim in prihodnjim politikom ob razumnem ravnanju tega državnega zbora kakršnekoli špekulacije na to tematiko tudi v bodoče. Predlagamo ga zato, ker varuje slovenski finančni sistem pred možnim zlomom. In upravičeno bi sprejetje tega ustavnega zakona lahko šteli med vse protikrizne ukrepe te vlade.

Če se vrnem nekoliko v zgodovino naj vas spomnim, da je ta problem nastal, problem tako imenovanih izbrisanih, v poznih 90. letih, čeprav ima svoje korenine v času nastajanja Slovenije. Obdobje vojne za Slovenijo, obdobje njenega osamosvajanja, je bilo obdobje, ko se je bilo potrebno odločiti ali ostati v Sloveniji, živeti v Sloveniji kot njeni državljani ali pa špekulirati s tem, ali Slovenija sploh bo ostala samostojna država ali ne. Velika večina teh oseb, nad 180.000, je izbrala pravo pot. Odločila se je za državljanstvo Slovenije. Med njimi je bilo nekaj takih, ki se iz različnih razlogov niso odločili tako. Večina med njimi iz špekulativnih razlogov, nekaj med njimi tudi zaradi eventualnih krivic, neznanja ali nezmožnosti, da bi si tak status uredili. Slovenski model urejanja teh vprašanj je že leta 1995 Svet Evrope razglasil za vzornega. Priporočil ga je vsem državam, ki so na enak način morale urediti status posameznih skupin svojih državljanov.

Komisija za človekove pravice pri OZN je leta 1995 v Ženevi ta problem obravnavala poglobljeno. Nobenega vprašanja ni bilo o tako imenovanih izbrisanih, bila pa so vprašanja o položaju in statusu nekaterih manjšin, torej spraševali so po urejanju položaja Hrvatov, Srbov in tako dalje in ne po vprašanju tako imenovanih izbrisanih. Problem tako imenovanih izbrisanih je najprej nastal v civilni družbi, pet ali šest let po osamosvojitvi, torej v času, ko je že bilo jasno, da Slovenija ostaja samostojna država, ko ni bilo več mogoče špekulirati, nastal je krogih civilne družbe, nastal je v krogih helsinškega monitorja gospe Neve Miklavčič Predan, ki je slavnostno razglasila, da je takšnih primerov v Sloveniji 300.000, šele na intervenciji z Ministrstva za notranje zadeve je to številko znižala za 100 %. Dobili smo 150.000 tako imenovanih izbrisanih. Po ponovni intervenciji se število zniža na 80.000. Ob dodatnih ugovornih na 30.000. V končni fazi smo jih dobili 18.305, v letošnjem letu pa 25.671.

Ta problem je nastal v krogih gospe Neve Miklavčič Predan, nekoliko kasneje. Že v tem desetletju se je vključil Mirovni inštitut, vključil se je gospod Krivic, vključil se je gospod Todorović. Priče smo bili bombastičnim naslovom v časopisih, po katerih se je zgodila necivilizacijska in ne vem kakšna krivica. Naj vas spomnim, da je gospa Predanova tista gospa, ki je Slovenijo tožila pred evropskimi institucijami, ki je Slovenijo pošiljala v Haag v zadevi Vič – Holmec, ki se je slavnostno postavila pred kamere in zagovarjala edinega obsojenega državnega funkcionarja gospoda Šuštarja.

Naj vas spomnim, da je gospod Todorović tista oseba, ki je leta 1996 dejal: “Nisem zaprosil za slovensko državljanstvo, ker bi to bilo necivilizacijsko.” To je tisti gospod, ki je na prvi stopnji že dobil prisojeno odškodnino.

Še nekaj o Ustavni odločbi in nekaj širše o tem. Dne 18. 05. 2009 ob 15.36 za to govornico je gospod Borut Pahor, naš predsednik vlade povedal tole. “Odločitve sodišč so lahko predmet kritike, strokovne in politične javnosti. So pa izvršljive.” Odgovor vsem tistim, ki bi me eventualno kritizirali, ker bom v nadaljevanju spregovoril nekaj besed v tej smeri. Eno izmed sodišč v Sloveniji je odločilo vojne ni bilo. Vojne za Slovenijo ni bilo in zato nekdo ni kriv. Kako lahko tako odločitev razume mati, ki je izgubila sina? Kako lahko tako odločitev razume žena, ki je ostala brez moža? Kako lahko tako odločitev razume otrok, ki nima očeta? Nesprejemljiva odločitev, nekorektna odločitev, ki pa jo je treba spoštovati.

Sprašujem se, kje so take ali drugačne obsodbe za primere najhujšega kriminala v tej državi, razen primera gospoda Šuštarja, državnega sekretarja na Ministrstvu za gospodarstvo, jih ni. Če policija svoje še opravi, če tožilstvo svoje še opravi, odločitev sodišč takih ali drugačnih ni.

Kako razumeti odločitev Ustavnega sodišča v primeru odločbe o kateri govorim, da je potrebno nekaj storiti brez zakonske podlage? Torej priznati nek status, izdati neke odločbe, dopolnilne, brez zakonske podlage. To je odločitev Ustavnega sodišča, vredna kritike.

Kako razumeti odločitev sodišča, ki je nekajkrat odločilo, da imajo sodniki premale plače, ob dejstvu, da se bližamo sto tisoč nezaposlenim? Kako razumeti odločitev  Ustavnega sodišča, ki prepove referendum? To so odločitve, ki so vredne kritike, spoštovati pa jih moramo.

Še kako je torej potreben poseg v sodstvo, še kako je potreben, ob dejstvu ustavnih sprememb v sodstvu, ob dejstvu, da imamo desetkrat več sodnikov kot Nemci na število prebivalcev in največje zaostanke. Še kako je potreben ta poseg. Odločbo Ustavnega sodišča pa moramo spoštovati.

Ustavna večina državnega zbora pa jo lahko nadgradi, uokviri in postavi tudi v pravičnostne  okvire do vseh kategorij prebivalcev.

Žrtve vojnega nasilja. Nedavno je bila pri meni gospa, ki je dobila 8.000 evrov za tri leta Mauthausna. Gospod Todorovič pa na prvi stopnji 17.000 evrov, po pritožbi, ne vem, koliko tisoč evrov. Gospa Krasniqi – gospod Jelinčič je to citiral, mislim, da dan, dva nazaj -, ne vem, koliko, ampak desetine tisočev evrov. Je to pravično? To ni pravično. In ta državni zbor lahko to odpravi – s sprejetjem ustavnega zakona.

Za to govornico smo 1. aprila slišali nekaj podatkov, in sicer, utemeljitev tistega, zakaj 18.305 na 25.671, to tako ali tako preiskuje oziroma bo preiskovala posebna komisija državnega zbora.

Za to govornico pa smo slišali podatek, da dopolnilne odločbe ne pomenijo in niso podlaga odškodninam. Nadalje smo slišali podatek s strani gospe ministrice za notranje zadeve Kresalove, da je večina eventualnih tožb že zastaranih. Nekaj dni kasneje, konec aprila, v začetku maja, sodišče v Mariboru oziroma na Ptuju pove: “Dopolnilna odločba je podlaga za vložitev tožbe za odškodnino. Zastaranje ni nastopilo z dnem izdaje ustavne odločbe, ampak začne teči z dnem izdaje dopolnilne odločbe.” Torej, ne vem, namenoma, ne namenoma, vendar to smo slišali od nje.
    
Naj za zaključek rečem še naslednje. Problem tako imenovanih izbrisanih ni problem tistih, ki jih ščitijo, in tistih, ki so proti njim. Tudi ta stran (SDS) ni bila nikoli proti njim. Treba je pa narediti med njimi selekcijo. Plačati tudi eventualne odškodnine, tistim, ki jim je bila storjena krivica. In to predlagamo s tem ustavnim zakonom. In prav bi bilo, da ga sprejmemo. Hvala lepa.