LDS-ovo lomastenje po pravni državi

Pravna država je žrtev delovanja ministrice za notranje zadeve. Poslanke in poslanci danes obravnavajo predlog interpelacije o delu in odgovornosti ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, ki so jo v parlamentarni postopek vložile poslanci poslanske skupine SDS, SNS in SLS. V razpravi je sodeloval poslanec SDS Zvone Černač.

Objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran!

ZVONKO ČERNAČ: Predlagatelji interpelacije smo v interpelaciji podrobno opredelili in argumentirali vse očitke. Teh očitkov, moram reči, da bilo še veliko več, v zadnjem letu se jih je nabralo za kakšne tri interpelacije. Omejili smo se na tiste najbolj bistvene. Gotovo pa so dogodki v zadnjih dneh največjo težo in največji poudarek dali ravno tej Pogačarjevi palači. Tisti, ki ste to želeli, ste si lahko prebrali. In v kolikor bi si utemeljitve prebrali podrobno, bi bile vaše ugotovitve danes lahko drugačne. Jaz moram reči, da sem pozorno poslušal ministrico, poslušam sem tudi predstavitve vseh poslanskih skupin. In tudi tisti, ki zagovarjate ministrico nimate utemeljitev, zakaj jo zagovarjate oziroma branite. S strani ministrice Katarine Kresal ni bilo slišati nobenega argumenta, glede konkretnih očitkov. Poslušali smo molariziranje, kazanje s prstom na druge, vzbujanje sočustvovanja. Nekako sem dobil občutek, da naj bi tisti, ki smo interpelacijo vložili, delali neko grozno silo ministrici. Potrebno je povedati, da ministrica Katarina Kresal, kljub temu, da se želi kot žrtev predstavljati, ni žrtev v tem primeru. V tem primeru je žrtev njenega delovanja pravna država. V dobrem letu dni je ministrici za notranje zadeve Katarini Kresal uspelo, da je bila pravna država sežgana in to na njeni inkvizicijski grmadi, ki se ji reče politizacija policije. Žal tudi nismo slišali nobenega argumenta s strani predsednika vlade, ki je dejal, da ministrici verjame in pri Pogačarjevi stavbi je dejal, da ji verjame zato, ker je o tem sedemkrat premislila. Jaz verjamem, da je premislila še večkrat. Kajti ta postopek je bil nedvomno izpeljan v zelo ozkem sodelovanju in premišljevanju, vendar ne v interesu pravne države in javnega interesa.

Pred letom dni sem bil sam, moram pošteno povedati, ob podobni situaciji v dilemi, ali je ministrica naivna, je neizkušena, ali je samo orodje v rokah vplivnih posameznikov, ki preko njenega hrbta izkoriščajo stranko LDS za lomastenje po pravni državi. Po danes slišanem, po zadnjih dogodkih ugotavljam, da ni naivna, da je naiven premier. Kar počne ministrica Katarina Kresal počne zavestno in v nasprotju z javnim interesom. Danes je premier zelo jasno in nedvoumno prevzel odgovornost za njena ravnanja nase. Ne vem, ali se zaveda kaj prevzema nase. Nase prevzema odgovornost za razgradnjo pravne države. Če pustimo ob strani vse ostale očitke, ki jih je, tako kot sem že povedal, za vsaj tri interpelacije in se omejimo samo na osrednji primer, po katerem bo ministričin prijatelj ob zaključku posla bogatejši za 15 milijonov evrov, država pa za enak znesek revnejša, poleg tega, da bo imenovanemu vsak mesec plačevala še izdatno rento, potem je jasno, da je ministrica ne glede na to, ali bo to interpelacijo preživela ali ne, padla. Padla je na izpitu, kjer si je vprašanja in odgovore spisala sama, na izpitu iz pravne države. Po njenih besedah naj bi ta pravna država veljala za vse. Po njenih ravnanjih, in ta so pomembna v tem primeru, ko govorimo o interpelaciji pa velja za vse druge, samo zanjo LDS posvečene iz tega kroga ne. Pravna država se namreč na zagotavlja s preiskovanjem dejanj političnih nasprotnikov, kjer ni nikakršnih indicov, kaj šele sumov kaznivih dejanj, in zapravljanje davkoplačevalskega denarja za te nepotrebne politično motivirane preiskave, kot smo imeli primer trikrat se je vršila preiskava v primeru nekih metel, preiskovala se je neka zasebna poroka, preiskujejo se pisci po forumih, ampak se zagotavlja pravna država tam, kjer se nezakonitosti dejansko dogajajo. In eden od takih primerov je ravno stavba Nacionalnega preiskovalnega urada, kjer bo očitno v njen temelj vgrajen sum korupcije in klientelizma.

Za kaj pravzaprav gre pri tej osrednji točki, kjer ne gre več samo za politično odgovornost, ampak gre za širšo odgovornost? Jaz bom povedal s primerom, ki ni nujno, da je samo hipotetičen. Potrebujemo hišo, se pravi prostore za NPU, imamo na izbiro nekaj hiš, nekaj lokacij za ta NPU, lahko sklenemo pogodbo z eno izmed leasing hiš in po plačilu zadnjega obroka najemnine postanemo lastniki, torej postane MNZ lastnik teh prostorov za NPU, vendar tega ne naredimo, pač pa gremo k dobremu prijatelju, se z njim dogovorimo, da on izbere to hišo, zame, za nas, za NPU, sklene dogovor z lizing hišo, mi mu plačujemo najemnino in po 15 ali 20-ih letih pa še nekaj plač predsednika Vlade zraven kot rento postane lastnik te hiše naš prijatelj. To je zgodba Nacionalnega preiskovalnega urada in zaradi tega je ta zgodba sporna. Zakaj bi nekaj takega počeli, vas vprašam? Samo dve možnosti sta. To bi počeli, če smo nori ali pa, če imamo s tem prijateljem neki dogovor, za katerega ostali ne vedo in veva samo midva kaj je zadaj in ministri naj ne bi bili nori, mar ne? Torej, mislim da je še čas, da se ta zgodba častno izide. Če tega koraka ne bo storila ministrica sama, ker mislim, da ga ne bo interesi so preveliki, potem je še vedno na potezi premier. V tem primeru mislim, da bi moral nujno predlagati razrešitev ministrice in prihranjena bi bila marsikatera travma in rešena bi bila ta paradigma LDS o pravni državi.