Kulturni forum SDS iskreno čestita ob današnjem kulturnem prazniku!

Spoštovani!
 
Vsaka umetnost naj bi po splošnem razumevanju težila k nekemu dobremu, je pred skoraj 2400 leti zapisal Aristotel. Problematiko današnje dobe pa razkriva že sam ta stavek: kako zaobjeti »splošno razumevanje« in kako opredeliti dobro? K tem vprašanjem nas spodbuja  neoprijemljivost umetniškega izraza vse od začetka 20. stoletja dalje ter dogodki, ki se vse od osamosvojitve Slovenije ponavljajo in celo zaostrujejo. Pred vsakim kulturnim ali zgodovinskim praznikom velik del Slovencev čuti napetost, saj se sprašuje, s kakšno norostjo bo institucionalna scena tokrat zopet provocirala občinstvo. Mimogrede: kaj je norost in ali je z njo kaj narobe? Smo nestrpni, če jo zavračamo?

Prav zaradi neenotnosti glede vprašanj, kaj sploh je umetnost in katere vrednote je treba ceniti, lahko kar nekaj samooklicanih umetnikov prodaja svoj »blef« delodajalcu, ki je velikokrat (največkrat) država. A država smo mi, davkoplačevalci. Vsakomur, ki bi si drznil pristriči kokošje ali petelinje perutničke avtorjem sovražnega govora ali pa takšnih ali drugačnih bleferjev, ki so po uradnem statusu umetniki, bi mu vehementno očitali kulturni boj in kratenje svobode govora ter umetniškega izraza.

Dolga stoletja je veljalo načelo, da je umetnik tisti ustvarjalec, ki poleg dane nadarjenosti vloži v svoje izdelke še veliko miselnega in estetskega napora. Občinstvu ponudi nek presežek, da lahko to delo doživimo. Šele ko ga doživimo, začutimo, si zasluži teoretski razmislek. Žal je ta vrstni red danes velikokrat obrnjen: če želimo delo razumeti in doživeti, moramo prej prebrati množico teoretskih razprav, za katere ne moremo z gotovostjo trditi, da jih bo kdo čez desetletja še resno jemal. Pri tem nimamo v mislih le preprostih ljudi, temveč tudi visoko izobražene in razgledane intelektualce. Komu je torej tovrstna umetnost namenjena? Vsem ljudem ali ozkemu krogu posebnežev, ki se medsebojno občudujejo in jih le redko kdo razume (če sploh kdo)? Kako blagodejna umetnost je zato glasba, ki je nikakor ne moremo pretentati. Ne glede na zvrst in instrument mora glasbenik svoj glas ali instrument do potankosti obvladati, preden stopi na oder in doda še tisti svoj »nekaj več«, ki ga razlikuje od povprečja. Pričakovanje, da je neko delo razumljivo, ima dolgo zgodovino. V oxfordski znanstveni tradiciji velja to načelo celo na akademskem nivoju, Martin Luther pa je o prevajanju Svetega pisma dejal, da mora biti končno besedilo razumljivo tako prodajalki solate na tržnici, a mora hkrati pobožati dušo učenjaku. Da, to lahko mirno imenujemo umetnost, zato najbrž nismo prezahtevni, če pričakujemo tukaj in zdaj enake kriterije za besedne umetnosti. Od likovnih umetnikov pa smemo pričakovati, da so sposobni prostoročno narisati krog čim bližje popolnosti.

Prav gotovo so še danes med nami takšni ustvarjalci, katerih delo zasluži spoštovanje, a jih kritična javnost ne pripozna enotno. Naj bo med nami čim več umetnikov, katerih kvaliteta bo preživela stoletja in pripomogla k estetski in miselni rasti vseh nas! Naj bo med nami čim več duha dobronamernosti!

Dragi prijatelji!

Vabimo vas k pokončni drži, ki si bo drznila cenenost imenovati s svojim imenom in brez sramu priznati, da se nas je neko umetniško delo dotaknilo, četudi ne ustreza glavnemu toku teorij. Vabim vas k ljubezni do slovenske kulture in domovine in da to ljubezen brez sramu izrazimo. Naj nikar ne pozabimo, da se je naša, slovenska kultura oblikovala stoletja. Naš kulturni prostor spoštuje človekovo dostojanstvo, ne glede na spol ali svetovni nazor, svobodo govora in svobodo mišljenja ter umetnost v najrazličnejših oblikah. Naj tako tudi ostane! Vsak, ki bi želel živeti v naši državi, je dolžan te vrednote spoštovati! Naj živi Slovenija, naj živi slovenska kultura!

V imenu Kulturnega foruma SDS vam ob našem kulturnem prazniku iskreno čestitamo!