Naša dolžnost je (oziroma – naj bi bila!), da vedno znova in kjerkoli je to le mogoče, zavestno opozarjamo na pomen kulturne dediščine, na njene neprecenljive vrednote, ki na najbolj indikativen način pričajo o razvoju naše vrste, s tem pa tudi o razvoju sveta, v katerega smo danes narojeni.
Kulturna dediščina je pojem, ki je, v bistvu, zelo daleč od samo pojma Je stanje zavesti nekega naroda o njemu lastni duhovni omiki, o stopnji nje dejanske ozaveščenosti med ljudmi, ki tvorijo posamezen narod. Je absolutna vrednota, katere temeljno osmišljenost je moč najti tudi že v UNESCO-vi »Konvenciji o varstvu svetovne in naravne dediščine«.
Le-ta dediščino, kot tako, sicer opredeljuje vseobsežno (tudi kot kulturno, seveda!), a je hkrati tudi najosnovnejši postulat vrednostnega sistema celega človeštva, ki dediščino razvršča v več vrednostnih in pomembnostnih kategorij, med drugim tudi v kategorijo spomenikov, bodisi arhitekture, kiparstva in slikarstva, bodisi v obliko najrazličnejših zgodovinskih napisov in zapisov v jamah in votlinah, bodisi v obliko univerzalnega po vrednosti, gledano z gledišča zgodovinskih, umetniških ali znanstvenih vrednot.
Vsled pravkar navedenega je več kot smiselno in pravilno kulturno dediščino celo a priori razumeti kot temeljno kulturno dobrino, kot »tisto nekaj«, kar je vsekakor skorajda nujno trajnostno zaščititi. Ker predstavlja postulat (oziroma več njih!), ki opredeljuje(jo) civilizacijsko stopnjo razvoja človekovega duha, ujeto v vse, malo prej navedeno.
Skrb za ohranitev materializirane oblike kulturne dediščine (in s tem tudi tovrstnih kulturnih vrednot) izhaja iz človeka samega, kot posameznika, torej, pa tudi iz najosnovnejše celice družbe, torej, iz družine, kjer naj bi bilo na primarni ravni poskrbljeno za prenašanje tradicij in znanj iz roda v rod.
Zato je usodno odločilnega pomena, da je v vse, pravkar navedeno, vključeno čim več najrazličnejših skupin posameznic in posameznikov, iz najrazličnejših segmentov človeške družbe.
Prav ta, aktivna drža vseh navedenih, praviloma, zelo intenzivno pomaga pri razumevanja najrazličnejših kultur in duhovnih omik ljudi celega sveta, k večjemu in boljšemu razumevanju med slednjimi in k širjenju vseh tistih obzorij človekove zvedavosti in učljivosti, ki tvorijo »pogonsko gorivo« vseskoznjega ustvarjanja pogojev za lepe in človeku bolj prijazno.
»Dnevi evropske kulturne dediščine«, ki smiselno in prezentativno sovpadajo s »Tednom kulturne dediščine«, so v letu 2022 širom Evrope usmerjeni v zavestni akcent in stremljenje k – trajnemu.
K naporom, ki jih lahko vsak individuum, po svojih najboljših sposobnostih in močeh, prispeva v mozaik negovanja in ohranjanja vsega tistega, kar nam razsvetljuje pota v večje razumevanje drug drugega, s tem pa tudi v lepši jutri.
V lepši jutri za vse, ki smo, zdaj in tukaj, pa tudi v lepši in boljši, bolj humani jutri za vse naše potomce, katerim smo nekako dolžni (za)pusti, kar so nam uspeli ohraniti naši predniki.
Naša dolžnost je (oziroma – naj bi bila!), da vedno znova in kjerkoli je to le mogoče, zavestno opozarjamo na pomen kulturne dediščine, na njene neprecenljive vrednote, ki na najbolj indikativen način pričajo o razvoju naše vrste, s tem pa tudi o razvoju sveta, v katerega smo danes narojeni.
Zato je resnično zelo pomembno, da se vse navedeno nekako čim bolj injicira v vse pore človeštva, v vse starostne kategorije, s prav posebno subtilnim poudarkom na nagovarjanju najmlajših, ki so v svoji, še nepopisani stvarnosti, še kako dojemljivi za vse, kar jim lahko ponudimo v polju vzgoje in osnovnega izobraževanja.
Naša odgovornost je izredna. Je bila izredna, je izredna in bo izredna tudi v prihodnje.
Se je zavedamo?
V zadostni meri?
Morebiti.
Morebiti pa tudi ne!