Na kulturnem večeru so svoja razmišljanja delili ugledni gostje z različnih strokovnih področij: predsednica Kulturnega foruma SDS doc. dr. Ignacija Fridl Jarc, literarna zgodovinarka, esejistka in urednica, ki je dogodek tudi povezovala, prof. dr. Vasko Simoniti, doktor zgodovinskih znanosti in nekdanji minister za kulturo, prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, zdravnica in medicinska humanistka, ter doc. ddr. Verena Vidrih Perko, arheologinja, muzeologinja in muzejska svetnica. Vsak izmed razpravljavcev je s svojega strokovnega vidika osvetlil pomen kulture kot temelja identitete, zgodovinskega spomina in etične odgovornosti družbe.
Večer je bil dodatno obogaten z glasbenim nastopom kvarteta Lipa, ki je s svojo interpretacijo ustvaril prijetno in dostojanstveno umetniško vzdušje ter zaokrožil vsebinsko bogat kulturni dogodek.
Razprava je izhajala iz temeljnega prepričanja, da kultura ni obrobna dejavnost, temveč nacionalni interes. Je prostor, kjer se oblikujejo in ohranjajo skupne vrednote, zgodovinski spomin, jezik in odnos do življenja. Govorci so poudarili, da ima Kranj zaradi svoje zgodovine, kulturne dediščine in predvsem zaradi povezanosti z največjim slovenskim pesnikom Francetom Prešernom posebno simbolno in odgovornostno vlogo. Prešernova dediščina mestu ne daje le zgodovinskega pomena, temveč tudi obvezo, da se kultura v Kranju razvija celostno, vključujoče in dolgoročno.
Doc. dr. Ignacija Fridl Jarc, je z jasnimi in poglobljenimi vprašanji usmerjala razpravo ter razpravljavce izzivala k razmisleku o bistvenih vprašanjih kulturne identitete, vrednot in odgovornosti kulture v sodobni družbi. Posebno pozornost je namenila tudi vprašanju kulture smrti in njenemu nasprotju – kulturi življenja – kot enemu ključnih civilizacijskih razmejitev današnjega časa.
Prof. dr. Vasko Simoniti je v svojem prispevku poudaril, da je vlada Janeza Janše v zadnjem mandatu skupaj z Ministrstvom za kulturo zagotovila pomembna finančna sredstva za področje kulture. Po njegovih besedah današnji problem ni pomanjkanje denarja, temveč njegova nenamenska poraba ter odsotnost konkretnih rezultatov. Opozoril je, da številni kulturni projekti stojijo ali se sploh ne izvajajo, čeprav so sredstva zanje zagotovljena, kar kaže na brezbrižen in neodgovoren odnos aktualne oblasti do kulture.
Kot primer dobre prakse je navedel Hrvaško, kjer skoraj mesečno odpirajo prenovljene muzeje, galerije in druge kulturne ustanove, kar kaže na jasen strateški odnos države do kulturne dediščine. V Sloveniji pa se, kljub razpoložljivim sredstvom, kulturni prostor ne razvija, temveč stagnira.
Posebej je opozoril tudi na dejstvo, da so bila v času njegovega ministrovanja zagotovljena sredstva za obnovo Prešernove hiše v Kranju, vendar danes ni jasno, kaj se s tem projektom dogaja. Vidnih premikov ni, obnova se ne izvaja, sredstva pa se očitno preusmerjajo drugam. To po njegovih besedah kaže na pomanjkanje spoštovanja do ene osrednjih simbolnih točk slovenske kulture.
Ob tem je prof. dr. Simoniti poudaril, da Kranj ni zgolj mesto Prešerna, temveč mesto številnih izjemnih kulturnih ustvarjalcev, ki so pomembno zaznamovali slovenski kulturni prostor. Omenil je tudi ustvarjalce, kot sta Primož Šeligo in Jože Žonter, ter druge kulturnike, ki zaradi svoje idejne ali svetovnonazorske drže niso bili »na pravi strani« in zato nikoli niso bili ustrezno postavljeni v ospredje. Tak selektiven odnos do kulturne dediščine po njegovem mnenju razkriva ideološko filtriranje kulturnega spomina, ki ne temelji na kakovosti ustvarjalnega dela, temveč na politični pripadnosti.
Prof. dr. Vasko Simoniti je tudi opozoril, da aktualna oblast s svojim ravnanjem ne kaže kulture ali demokracije v pravem pomenu besede. Po njegovem mnenju gre za drugačno obliko delovanja, ki je treba biti previden in jo dojemati kot nevarno, saj izkazuje prezir do prave demokracije in osnovnih vrednot, ki bi morale oblikovati kulturno in družbeno okolje. Tak odnos po njegovih besedah dodatno ogroža razvoj kulture kot odgovorne in vključujoče dejavnosti ter zmanjšuje njeno vlogo pri oblikovanju identitete in skupnih vrednot.
Doc. ddr. Verena Vidrih Perko je kulturo jasno opredelila kot nacionalni interes, brez katerega ni mogoče ohraniti narodne identitete. Posebej je opozorila na ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, ki jo razume kot simbolni in vsebinski udarec slovenski zgodovinski samozavesti. Muzej je s predmeti, dokumenti in pričevanji dokazoval zgodovinsko dejstvo, da Slovenci do osamosvojitve nismo imeli lastne države, in je s tem državi dajal legitimacijo, navznoter in navzven.
Doc. ddr. Perko je opozorila, da gre pri tem za globlji problem, splošen slovenski slabokrven odnos do lastnega slovenstva, identitete in patriotizma, na katerega je pogosto opozarjal tudi Boris Pahor. Tradicija po njenem ni nekaj abstraktnega, temveč jo sestavljajo jezik, navade, arhitektura, prostor in predmeti. Prav tradicija izpričuje vrednote, ki so ključne za obstoj skupnosti.
Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec je v razpravi opozorila na nevarne posledice nedavnega poseganja politike v zdravniški poklic s t. i. zakonom o prostovoljnem končanju življenja. Kot zgodovinarko medicine jo to še posebej skrbi, saj jo misel vodi k najtemnejšim poglavjem zgodovine, vključno z nacizmom in sistematičnimi usmrtitvami ranljivih skupin.
Spomnila je na Hipokratovo prisego, ki že v samih začetkih medicine jasno zavrača sodelovanje zdravnika pri usmrtitvi človeka in to v časih, ko so bile razmere neprimerno težje kot danes.
Poudarila je, da kultura pomeni tudi odnos družbe do najranljivejših. Namesto uzakonjanja pomoči pri samomoru bi morala država razvijati paliativno oskrbo in vzpostaviti dostopne centre, ki bi ljudem omogočili dostojno življenje do naravne smrti. To je po njenem prepričanju bistvo kulture življenja.
Kulturni večer je s svojo vsebinsko globino in jasno vrednostno orientacijo potrdil, da kultura ni ideološki dodatek, temveč temelj narodne identitete, državnosti in človeškega dostojanstva. Razprava je pokazala, da ima Kranj vse pogoje, da svojo vlogo kulturnega središča Slovenije še okrepi, če bo kultura razumljena kot odgovornost, vrednota in nacionalni interes.
Kranj kot primer ideološko zapostavljene kulturne dediščine
Kranj je mesto izjemne kulturne teže, vendar je hkrati tudi primer, kako je lahko kulturna dediščina ideološko selektivno obravnavana. Čeprav se mesto upravičeno ponaša s Prešernovo zapuščino, številni drugi pomembni kulturni ustvarjalci ostajajo potisnjeni na rob zgodovinskega spomina, ker niso ustrezali prevladujočim ideološkim merilom.
Tak odnos osiromaši kulturni prostor in preprečuje celovit razvoj identitete mesta. Kultura namreč ne more temeljiti na izključevanju, temveč na poštenem in celostnem vrednotenju vseh ustvarjalcev, ki so s svojim delom prispevali k skupnemu kulturnemu bogastvu. Prav Kranj bi moral postati zgled, kako se kulturna dediščina gradi brez ideoloških filtrov, kot prostor spomina, resnice in skupne identitete.
Kulturni forum SDS
