Kučan je zamudil priložnost, da bi bil tiho

Objavljamo odziv bralca  spletne strani sds na včerajšnji intervju z Milanom Kučanom v Sobotni prilogi Dela. Kučan je zamudil priložnost, da bi bil tiho. Vedno znova dokazuje, da izhaja iz ideologije, ki ne more brez zunanjih in brez notranjih sovražnikov.

Notranji vemo, kateri so, za zunanjega pa so to Američani in vedno znova Hrvati. Za Hrvate pa velja obratno. Beda duhovne omejenosti in politične groteske. In burleske. Za narod pa samo nadaljevanje videnega in doživetega. Le da kratek spomin v butalistanu vedno znova omogoča eni in isti ideološki nadzor nad vsem.
 
Točno to, Kučan že dolgo zamuja, da bi bil tiho. To tudi dokazuje, da niti takrat, ko še ni zamujal, ni vedel, kaj naj bi govoril. In glede na to, da angleški pregovor pravi, da človek lahko pove samo to, kar ve in zna, to pomeni, da Kučan tudi takrat ni ničesar relevantnega vedel in znal, oziroma, je to, kar je kakor vedel in znal, bilo zgolj znanje mediokritete in tega kar je (bilo) izpod nje. In ravno to Kučan je: glasnik mediokritete in tega kar izpod nje, je.

Zato ni čudno, da se Kučan do dveh temeljnih vprašanj slovenske sedanjosti – krize in razvoja – obnaša tako neodgovorno in s prikazom tako neznatnega vedenja o pravi vsebini problema. Zanimivo, da Kučan potrebuje zgolj nekaj stavkov izven politikantske latovščine, da vsakega normalnega, v zahod obrnjenega človeka enostavno prime groza, ko bere njegove izjave in se zave, kakšen »bebec« je normalnim ljudem 25 let kreiral pogoje njihovega delovanja in življenja.

Če začnem s Kučanovim odnosom do ‘stihije’, lahko vidimo, da Kučana praktično nič več ne loči od nekdanje Popitove retorike in Popitovega načina delovanja, ki se je osredotočalo na napad na vsako ‘stihijo’, to je na vsako zadevo, ki je bila izven partijske kontrole. In ker se sodobni razvoj seveda ne more dogajati znotraj partijske kontrole, ga je seveda treba napadati in onemogočati dokler ne izgine. Problem pa je seveda v tem, ker je sodobni svet zgrajen ravno na taki ‘stihiji’, kot gre Kučanu v nos, saj se svet za mnenje ne obrača na take kot je Kučan in njihovega mnenja ne upošteva.

Podjetja se namreč ne razvijajo ne v vati in ne za vrati kakšnega CK ali Foruma 21, ampak na trgu. In na trgu seveda vlada stihija, kar pa je zgolj izraz za kumulativo nekontroliranih reakcij, katerim je poslovni subjekt na trgu izpostavljen. Kot rečeno, tega subjekta ne more krepiti noben CK ali Forum 21, ampak se na trgu lahko krepi samo sam. Naloga države, in s tem tudi predsednika države, ki zakone podpisuje, je, da generira takšne zakone, ki poslovnim subjektom omogočajo krepitev na trgu. Kot je poznano, je Kučan, odkar je prišel na oblast, ves čas generiral temu ravno nasprotno zakonodajo, katere primarni cilj je bil, da čisto določeni ljudje postanejo lastniki čisto določenih podjetij, ki bodo seveda upravljana s čisto določeno vizijo in s čisto določenimi nalogami. To sicer diši po teoriji zarote, vendar pa ne gre zgolj za to, da sta komunizem in postkomunizem sama po sebi zarota proti normalnim ljudem, ampak da se, ko je osnovni okvir dogajanja tako postavljen, iz njega enostavno ne da več izskočiti. To pomeni, da je v Kučanovem sistemu (razmišljanja) pot iz točke T1 v T2, vedno pot iz točke T1 v T1. Do T2 se nikoli ne pride. ‘Razvoj’, ki se ob temu vseeno zgodi, pa so ostanki in drobtine s tujčeve mize.

Takšna je Kučanova ponudba in Kučan je ponovno zamudil priliko, da bi bil tiho. Zato, ker so pred 30 leti (sistem je v bistvu ostal ves čas isti, oziroma, popitovski ali nekavčičevski tudi pod Kučanom) te drobtine še sestavljale sistem tekočega in takrat še prevladujočega tehno-produkcijskega načina, danes pa so se tuji trosilci drobtin v svojem sodobnem tehno-produkcijskem načinu, zaradi Kučanove vladavine, tako zelo oddaljili od faktične vrednosti teh drobtin, da je povsem vseeno, ali jih dobimo, ali ne.

Kučan je zamudil, da bi bil tiho. Vedno znova dokazuje, da izhaja iz ideologije, ki ne more brez zunanjih in brez notranjih sovražnikov. Notranji vemo, kateri so, za zunanjega pa so to Američani in vedno znova Hrvati. Za Hrvate pa velja obratno. Beda duhovne omejenosti in politične groteske. In burleske. Za narod pa samo nadaljevanje videnega in doživetega. Le da kratek spomin v butalistanu vedno znova omogoča eni in isti ideološki nadzor nad vsem.

Problem Slovenije torej ni stihija, njen glavni problem so predkučanovski in kučanovski oblastniki, ki že 65 let preprečujejo vstop v to ‘stihijo’. In ker je v kučanovskem sistemu vse kontrolirano in ponderirano, se lahko dogajajo samo dodelavni posli. Če posamezni rdeči direktorji pri tem pokradejo nekaj sto ali deset milijonov evrov to ni pomembno, ker bo itak Kučan pobral harač, pomembno namreč je, da se nam stihijsko ne bi začel dogajati razvoj.

Ker to je tisto, česar potem partija ne bi mogla kontrolirati in ki v območju davkoplačevalskega financiranja pred ljudi z zaslužki, s kakršnimi so v Ameriki ljudje oproščeni vseh dajatev do države, postavlja financiranje celotne enormne državne strukture.

Elementarno pa Kučan dokaže svoje razmišljanje z izjavo, ko govori o tem, da je kriza priložnost in pristavi, da tisti, ki tako mislijo, morajo povedati še, v čem je ta priložnost. Tako razmišljanje povsem razkrije Kučanovo naturo, saj se povsem jasno vidi, da Kučan razmišlja takole: – najprej obstoji razvoj X, ki ga mi koristimo; potem grdi kapitalisti, ki hlastajo za razvojem, povzročijo slabitev našega razvoja X, zato mi manj koristimo naš razvoj X, kljub temu, da imamo visoko realno infalcijo in visok tuji dolg; medtem grdi kapitalisti nenadoma, medtem ko mi koristimo razvoj manj od X, ustvarijo razvoj več od X; mi se moramo ponovno prilagajati z nižanjem realnih dohodkov (pred 30 leti je bilo normalno, da si je delavec zgradil hišo, danes je normalno, da nima za hrano).

To zaporedje se je stalno ponavljalo vsaj od leta 1972, ko je Milan Kučan pomagal odstranjevati Staneta Kavčiča, tako da v politiki Franceta Popita ali Milana Kučana ni nobene posebne razlike. Morda je pomembna razlika le v tem, da je Milan Kučan odstranil veliko več sposobnih ljudi, kot je to uspelo Francetu Popitu.

Kučan torej trdno stoji na starem komunističnem temelju, da je osnovo (tekovine) treba braniti z vsemi sredstvi, zlasti pa pred nekontroliranim in neodobrenim razvojem. Ne uvidi pa, da je obramba vsega (in tudi tekovin) že dolgo, že od časa Kavčiča, samo še prilagajanje (tujemu) razvoju, ki pa za akcept zahteva menjavo ekvivalentov. Ker z ekvivalenti Slovenija, zaradi predkučanovske in kučanovske družbene deformacije ni razpolagala, je za pridobitev ekvivalentov in kvaziekvivalentov (zdravstvo, farmacija, šolstvo), žrtvovala življenjski nivo ljudi. Tako je iz bogataških samoupravnih lastnikov Kučanu v 25 letih uspelo narediti milijon lačnih delavcev in nekaj sto milijonarjev, ki so tem delavcem na osnovi zakonov, ki jih je bil Milan Kučan podpisal kot predsednik države, te milijone ukradli.

Teza, da je Kučanov krog te milijone pridobil na trgu, bi pač morala pridobiti potrditev, da je Slovenija vsaj večino obdobja po osamosvojitveni vojni preživela v okviru prevladujočega tehno-produkcijskega načina v svetu. Vendar Kučan javno dokazuje, da nima pojma o tem, kaj je tisto v teh družbah, kar je tak njihov razvoj ustvarilo in poganjalo dalje, za razliko od stagnacije in nazadovanja v Sloveniji. Kajti najprej je treba dati ljudem možnost in se potem ni treba spraševati, v čem je (bila) priložnost.

Zakaj ljudje v Sloveniji po osamosvojitvi niso imeli priložnosti, je jasno. Zato ker, če bi ljudje v Sloveniji možnost imeli, Kučanov krog ne bi imel priložnosti. Slovenija danes ni v slabem položaju zato, ker bi Rop zapustil karkoli dobrega in bi Janša iz tega naredil kaj slabega, ampak zato, ker je popolnoma izginilo vse, kar je dobrega ostalo od Staneta Kavčiča. Res me zanima, kateri Slovenec si še upa svojo usodo polagati v naročje takšnega človeka.
Enfrice.