Datum je bil izbran v spomin na 17. maj 1942, ko se slovenski partizani v soteski Iške umorili 53 oseb, povečini slovenske Rome. Nasilje v prenesenem pomenu besede se nad lastnim ljudstvom nadaljuje tudi v današnjem času, kar dokazuje tudi oblastna aroganca ukinitve dneva spomina na njegov predvečer.
Slovenska zemlja je prepojena s krvjo žrtev povojnega revolucionarnega nasilja, rane preteklosti pa še vedno krvavijo. Narodne sprave, ki bi po osmih desetletjih spet povezala slovenski narod, še kar ni. Izvensodni povojni poboji preko 15.000 slovenskih mož in sinov so zločin, ki ne zastara. A žrtve še po 80-ih letih čakajo na kraj večnega počitka. Pravica do njihovega groba je naloga, ki smo jo dolžni našim prednikom in tudi našim zanamcem.
Zato nas je vse, še posebej pa svojce žrtev, razočarala, razžalostila in prizadela nedavna poteza predsednice države, ki je ZZB za vrednote NOB odlikovala z zlatim redom za zasluge. Njeno dejanje boleče razdvaja in po nepotrebnem razplamteva čustva.
Na današnji dan se združeni v mislih in molitvi spominjamo kalvarije slovenskega naroda izpred 80 let in prosimo, da njene žrtve najdejo večni mir v nebesih.
Spominjamo se očetov, mater, bratov, sester, otrok – ljudi, ki so živeli med nami, a so izginili v breznih, taboriščih, zaporih ali preprosto v tišini. Njihova edina “krivda” je bila, da so razmišljali drugače, da so želeli svobodo, da so spoštovali svojo vero, ali da so ohranili zvestobo lastni vesti.
Za mnoge od teh ljudi ni groba, ni spomenika, ni zapisa v zgodovinskih knjigah. A danes stojimo tukaj, da izrečemo tisto, kar jim je bilo odvzeto: resnico, priznanje in spoštovanje.
Naš pisni prispevek ni zato, da bi obsojali, temveč zato, da bi se spomnili. Da bi kot družba priznali trpljenje, se poklonili spominu in jasno rekli: To se ne sme nikoli več ponoviti. Brez resnice ni pravične prihodnosti. Brez spomina ni narodne sprave.
Žrtve si zaslužijo naš glas –zato mi govorimo v njihovem imenu. Naj bo ta dan opomin in zaveza, da bomo kot narod gradili družbo, v kateri bo vsako človeško življenje spoštovano, vsaka pravica varovana, in vsaka zgodovina – tudi boleča – priznana.
Večna čast in spoštovanje žrtvam komunističnega nasilja. Naj počivajo v miru.
Krščanski forum SDS