Krik bazoviških junakov po svobodi, demokraciji, po človekovih in nacionalnih pravicah naj večno seva in odmeva

Grobov in grobišč, teh gluhih sledi žrtev treh totalitarnih sistemov, je v Evropi veliko, še posebej mnogo jih je na ozemlju, ki ga skozi stoletja poseljujejo Slovenci. Na teh krajih ob okamenelih podobah naših herojev, ki so se v najhujših časih neomajno borili za svobodo in zlom nečloveških ideologij, se v teh dneh ustavlja naš korak.

Vendar pa se obeležje in tukaj 6. septembra 1930 ustreljeni junaki Tigrovci v nečem razlikujejo od drugih grobov in žrtev totalitarizmov. Štirje Tigrovci: Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič so bili prvi borci odpora proti fašizmu v Evropi in prve žrtve, ki so jih pokončale eksekutorske fašistične krogle.

Tukaj se danes spominjamo grenkega dela zgodovine slovenskega naroda, še posebej pa turobne usode primorskih in goriških Slovencev v prvi polovici dvajsetega stoletja, ki jo je preroško slutil Simon Gregorčič, v stihu: “Tod sekla bridka bodo jekla in Soča ti mi boš krvava tekla”.

Pesnikove besede so se žal dobesedno uresničile med prvo svetovno vojno. Slovencem za rapalsko mejo, pa je bilo trpljenje, ponovno  prvim in edinim v Evropi, vsiljeno že pred drugo svetovno vojno, v času vzpona fašizma. V tem delu Evrope se je začel genocidni pohod totalitarizmov. Tukaj italijanskega fašizma, ki je takoj po prevzemu oblasti pričel brutalno zatirati pripadnike slovenskega naroda.

Etničnemu brisanju slovenskih priimkov, poitaljančevanju, prepovedi slovenske besede in sežiganju slovenskih knjig, ste se uprli vi, zavedni Slovenci, mladci, študentje in intelektualci, ki ste se ilegalno organizirali v domoljubnih organizacijah Tigru in tržaški Borbi in skupaj s svojimi duhovniki sklenili, da se boste tudi za ceno življenja borili za smrt fašizma in svobodo slovenskega naroda.

To geslo in vaša žrtev je na pragu okupacije poenotila in združila ves slovenski narod in pod tem tigrovskim geslom so se borili slovenski partizani.

Zato je bilo za Tigrovce in njihov patriotsko brezmadežen in ideološko neokužen boj še toliko bolj boleče, da jih komunistični del OF ni povabil in ni hotel sprejeti v okrilje OF ter je nekatere Tigrovce-partizane v času osvobodilnega boja zahrbtno pokončal, kot nam govori usoda legendarnega Ferda Kravanje. Dragi Tigrovci, danes vam sporočamo, da je domovina del dolga zaradi povojnega zaukazanega molka o Tigru  popravila v začetku oktobra, s ponovno postavitvijo spominskega obeležja pred Ljubljansko univerzo, ki so ga 1942, pred 67 leti odstranili fašisti.

Kot predstavniki slovenske države se s hvaležnostjo klanjamo tudi  drugim tigrovskim žrtvam in vsem, ki so se borili zoper zlo nacifašizma in so za svobodo in pravice Slovencev dali življenja, začenši, od grozovito umorjenega Lojzeta Bratuža, partizanov, do kaplanov Čedermacev, ki so nam s Primorskega konca odstirali zarjo svobode in samostojne Slovenije.

Spoštovani!
 
Ob dnevu spomina na mrtve smo zbrani v spomin in opomin, ki je pomemben tudi v današnjem času, ko velik del Evrope ječi ob ekonomski in finančni krizi, ki v številnih državah odpira globoko politično in družbeno krizo. Takšne krize so odlična podstat in humus za vznik novih nedemokratičnih oziroma totalitarnih idej in praks.

Ker nimamo trajnih garancij, da je Evropa imuna za takšne zdrse in nedemokratične prakse, je prav, da krik po svobodi, demokraciji, po človekovih in nacionalnih pravicah, krik zoper totalitarne ideologije in vaš zgled, dragi nesmrtni junaki, z bazoviške gmajne večno seva in odmeva širom sveta. Zato, da se nam in mladim rodovom ne bo nikoli več potrebno skupaj z Otonom Župančičem spraševati: Kaj hočete grobovi še od nas. Naj tulijo le v opomin!

Hvala!