Kosovi arhivi
nedelja, 27. 2. 2011Ob tej novici se ni odzval nihče, ki bi moral kaj reči že po uradni dolžnosti. Ne predsednik vlade Borut Pahor (SD), ne predsednik republike dr. Danilo Türk (podpora SD, LDS), ki je pristojen za imenovanje predsednika protikorupcijske komisije. O tem ne govorijo niti Pavel Gantar (Zares), niti ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in minister za pravosodje Aleš Zalar (oba LDS), niti ne Gregor Golobič (Zares). Vsi ti so zaradi funkcij, ki jih sedaj opravljajo, še posebej zavezani preganjanju vseh vrst kriminala, za enakost pred zakoni in za pravno državo. V rokah imajo tudi realno moč za ukrepanje. Vendar …
Vendar, ne samo, da niso ravnanja Kosa niti verbalno obsodili, še bolj problematično je, da so lani z nadomestitvijo starega »protikorupcijskega« zakona z novim Zakonom o integriteti odpravili parlamentarno »Mariničevo« komisijo, ki je od Kosa zahtevala, da ji redno mesečno poroča o stanju prijav korupcije in o tem, na kateri stopnji obravnave so posamezne prijave. To daje slutiti, da so bili na vladi in pri predsedniku države najbrž seznanjeni s številom in stanjem prijav korupcije pri Kosu. S spremembo zakona so, vsaj tako kaže, hoteli zavarovati tiste, ki so bili naznanjeni, istočasno pa preprečiti, da bi kdo lahko to sploh preverjal ali vpogledal. Zato so mimogrede pospravili še »sitnega« Mariniča.
Vladna ekipa se je odločila, da mora tudi »Kosov arhiv« ostati zaprt in daleč od oči javnosti. S tem pa bodo ostali zaščiteni tudi prijavljeni kapitalni primerki korupcije, istočasno pa obvarovani tudi vsi naslednji »Kosi« pred doslednim ukrepanjem.
Ta koalicija in institucije države, tudi predsednik države, ker predlaga vodstvo »protikorupcijske« komisije, se proti korupciji borijo tako kot so se v preteklih letih borili proti škodljivim in nezakonitim koncentracijam lastniških deležev – z zagotavljanjem nedelovanja pristojnih institucij. Takrat obe najpomembnejši instituciji – Urad za varstvo konkurence in Agencija za trg vrednostnih papirjev, ki sta ju dolga leta vodila Plahutnik in Borak, nista nič videli in nič slišali. Po uradni dolžnosti pa tudi nista ukrepali. Šele, ko sta v prejšnjem mandatu nastopila Soršak in Žugelj, se je pokazala vsa globina nacionalnega interesa. Ko so se kar naenkrat pokazali nacionalni šampioni – tajkuni. Največji med njimi imajo sedaj velike težave, vrstijo se propadi in polnijo se uradi za brezposelne.
Ali so med temi 1400 pozabljenimi spisi tudi primerki, ki so naplavili na površje v zadnjih mesecih – SCT, Vegrad, Merkur, Prevent, Mura in drugi kapitalci, ne vemo. O tem ni javnosti obvestil niti novi – sedanji predsednik »protikorupcijske« komisije, Goran Klemenčič.
Posebno in pomembno poglavje koruptivnih ravnanj in zaključka tranzicije so »tihe« družbe. Družbe, ki imajo samo naslov nabiralnika in skrite lastnike in preko katerih se vsako leto opere ogromno denarja – tudi tistega, ki ga država najema za vzdrževanje proračunske likvidnosti. Tihe prijateljske združbe ga tako ali drugače prekanalizirajo na eksotične naslove. Tudi tu vlada nasprotuje ukinitvi oziroma odpravi »tihih« družb, ki jo predlaga SDS. Vlada že ve, zakaj.
Odprtost, preglednost, odgovornost, zakonitost, pravna država, itd. so le parole, s katero predsednik države in/ali vlada nagovarjata javnost. Stvarnost in dejstva pa so precej drugačna. Tudi raziskovalno novinarstvo se s tem ne ukvarja. Ker ni nikjer v ozadju Janše ali kakšnega manj izstopajočega člana SDS, to najbrž ne more biti zanimivo.
In če še niste opazili – zaradi tako enostranskega in privilegiranega pristopa vseh dosedanjih levoprofiliranih vlad in predsednikov države, zaprtih arhivov, toleriranja nezakonitosti, nam ostajajo samo solidarnost in skupna odgovornost za veliko zadolženost, dokapitalizacije, prisilne poravnave in stečaje.
