Koruptivna ravnanja in kazniva dejanja korupcije

Javnomnenjske ankete, ki merijo stopnjo koruptivnosti v naši državi in stopnjo zaupanja v posamezne državne organe, ki se ukvarjajo s korupcijo, so si več ali manj enotne. Povprečni ljudje menijo, da je korupcije v Sloveniji zelo veliko, hkrati pa menijo, da gre pri preganjanju korupcije najbolj zaupati tako imenovani »Kosovi komisiji«, veliko manj pa policiji, tožilstvu in sodstvu. Nenavadna ocena, zlasti zato ker imajo tako policija, tožilstvo in sodstvo v rokah vse mehanizme za pregon kaznivih dejanj korupcije, »Kosova komisija« pa prav nobenega. Od kod torej taka mnenja povprečnih ljudi. Odgovor se skriva v slabem poznavanju pojmov, zlasti pa v mešanju pojmov korupcija, koruptivna ravnanja in kazniva dejanja korupcije.

»Kosova komisija« uporablja definicijo korupcije, ki je zapisana v Zakonu o preprečevanju korupcije. Ta pravi, da je korupcija »vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem in zasebnem sektorju, kot tudi ravnanja oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se lahko s kršitvijo okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za koga drugega«.

Toda vsa taka ravnanja omenjenih oseb niso hkrati tudi kazniva dejanja.  Kazniva dejanja opredeljuje Kazenski zakonik. Po tem predpisu pa so kazniva dejanja s področja korupcije opredeljena le naslednja: kršitev proste odločitve volilcev, sprejemanja podkupnine pri volitvah, neupravičeno sprejemanje daril, neupravičeno dajanje daril, jemanje podkupnine, dajanje podkupnine, sprejemanje daril za nezakonito posredovanje in dajanje daril za nezakonito posredovanje.Problem definiranja korupcije po pojmovanju »Kosove komisije« in problem definiranja korupcije s strani policije, tožilstva in sodstva je torej v tem, da »Kosova komisija« za korupcijo šteje mnogo širši spekter ravnanj posameznikov, kot pa je to opredeljeno v Kazenskem zakoniku, ki pa ga morajo upoštevati tako policija, tožilstvo in sodstvo.Če torej primerjamo določila Zakona o preprečevanju korupcije in Kazenskega zakonika lahko torej vidimo, da je med njima bistvena razlika. Lahko bi rekli, da vse kar »Kosova komisija« šteje za korupcijo sploh ni kaznivo, kaznivo je le tisto, kar je zabeleženo v Kazenskem zakoniku. »Kosova komisija« zato mnogokrat sporoči, da je v ravnanjih posameznika našla elemente koruptivnega ravnanja in da je zadevo odstopila policiji ali tožilstvu. Ti dve instituciji pa pogosto sporočita, da v takih ravnanjih posameznika nista našli elementov kaznivih dejanj. Ni torej čudno, da preprosti ljudje menijo, da je korupcije veliko in da »Kosovi komisiji« pri tem najbolj zaupajo, da pa je njihovo zaupanje v policijo, tožilstvo in sodstvo bistveno manjše.

V tem kontekstu vidim tudi zadnja pridržanja dveh poslancev in ministra. Na podlagi do sedaj znanih dejstev se zdi, da je ravnaje poslanca Srečka Prijatelja res kaznivo dejanje, veliko vprašanje pa je, kaj pomenijo ravnanja ministra Pogačnika in poslanca Zmaga Jelinčiča Plemenitega. Do sedaj znani podatki veliko bolj govorijo v prid koruptivnega ravnanja, ki pa še ni kaznivo dejanje.  Čas bo pokazal svoje.

Še večji problem pa se kaže v nekaterih drugih ravnanjih. Na primer v ravnanju ministrice Katarine Kresal, ki je za skoraj dva milijona evrov letno najela znamenito stekleno palačo za potrebe Nacionalnega preiskovalnega urada, kar od družinskega prijatelja Igorja Pogačarja. V tem primeru ni ne duha ne sluha niti o koruptivnih ravnanjih niti o kaznivih dejanjih. Je odgovor mogoče v tem, da je policija, ki preganja kazniva dejanja korupcije podrejena Kresalovi? Je odgovor mogoče v tem, da si Drago Kos želi mesto direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada in za sedaj ne vidi koruptivnih ravnanj?