Konferenca razvojnega dialoga: bolje pozno kot nikoli

V torek 7. julija je predsednik vlade Pahor sklical 2. Konferenco razvojnega dialoga. Vabljen je bil širok spekter predstavnikov civilne družbe, nevladnih organizacij in, prvič, tudi opozicijske stranke. Na podobno vabilo smo v SDS dolgo čakali. Upam, da je to korak v smeri, ko se bomo pri iskanju rešitev za krizo in smeri za prihodnji razvoj nehali deliti na naše in vaše, in nehali deliti na naše in vaše tudi ideje in predloge. Pametno bi bilo, da bi ta konferenca prerasla v resno, odgovorno, zavezujoče, formalno Partnerstvo za razvoj. Tako partnerstvo bi umirilo tudi marsikatero politično strast, ki danes povsem neproduktivno zaposluje državljane in poskrbelo za varovalke pred preveliko ideologizacijo in enobarvnost reformnih ukrepov.Pravzaprav ne vem, kaj naj bi pomenilo “Konferenca razvojnega dialoga”. Vem kaj je “razvojna konferenca”. Vem kaj je “razvojni dialog”. Ampak dialog pomeni pogovor, konferenca je dogodek, kjer se pogovarjajo. „Konferenca razvojnega dialoga“ je potemtakem „pogovor razvojnega pogovora“ torej govorjenje o govorjenju, brez zavez, brez obveznosti, brez odgovornosti. Slišiš kar želiš slišati in upoštevaš, kar želiš upoštevati.Ampak tudi to je bolje kot nič.

Ključno vprašanje je, kaj bomo iz te krize potegnili.

Bomo po njej imeli učinkovito, majhno državo in živahen, podjeten zasebni sektor, ali pa bo hirajoči zasebni sektor po tej krizi klecal pod bremeni razbohotene države, njenih predpisov in njenega uradništva. In ljudje ječali pod novimi davki.

Veliko se nas ukvarja s tem, kako iz krize in kako na en mah nasloviti krizo in dolgoročne izzive države, Evrope in sveta. SDS je na kongresu maja sprejel resolucijo “Odgovorno socialno tržno gospodarstvo je odgovor na krizo”, ki opredeli 16 ukrepov s katerimi bo Slovenija iz krize izšla močnejša, čistejša, pametnejša in pravičnejša. To so v svojem bistvu poglavja lizbonske strategije in štirje od petih ciljev Strategije razvoja Slovenije. Resolucija SDS se naslanja na SRS, Okvir reform, Lizbonsko strategijo in priporočila OECD o krizi. Nadaljuje tam, kjer je prejšnja vlada nehala.

Nobena država ne more vsake štiri leta začeti na novo razmišljati o razvoju.

SRS je nastala na nastavkih Ropov vlade. Iz nje sta izpeljana Okvir reform in reNRP. Barack Obama, ki nam je mnogim za zgled, ni govoril o koncu političnih delitev, rekel pa je, da če je ideja dobra, ga nič ne zanima, čigava je. Pri nas pa imam občutek, da je bil dolgo glavni problem razvojnih dokumentov, da “jih ni izumila ta vlada”. Današnji dogodek je pravzaprav prvi, ko smo slišali jasno zavezo h kontinuiteti. In to je dobro.

V obdobju prejšnje vlade smo imeli reforme in le-te so uspele. Politično oportuno ampak kratkovidno je govoriti, da je bil gospodarski razcvet v letih 2006-2008 samo posledica svetovne konjunkture. Ne! Bil je tudi posledica reform. Okvira gospodarskih in socialnih reform, SRS, Lizbonske strategije. Reforme se splačajo!
Razumem, da koalicija partnerstva ne želi, ker v SDS lahko v partnerstvo prinesemo samo znanje in ideje. Tudi kakšno drugačno. Nimamo vpliva ne na sindikate, ne na tisk, ne na veliki kapital, ne na razne forume. Tu je prejšnja vlada upala, da bo sodelovanje z opozicijo pripomoglo, da ne bodo predlogi reform sprejeti na nož. In nekaj je pomagalo. Pomagalo pa je tudi v tem, da so bile reforme zmerne, sredinske in ne, kot bi danes marsikdo rad očital, neoliberalne.
Zdaj je situacija preveč resna, da bi s prstom kazali drug na drugega. Skrajni čas je, da država, naša skupna država, že kaj naredi.

V SDS bomo pomagali, kolikor nam bo dovoljeno.V izhodiščih, ki so bila pripeta kot gradivo je marsikaj dobrega in marsikaj novega. Ampak v glavnem, kar je novo ni dobro, in kar je dobro ni novo. Primeri dobrih idej: prožna varnost; politika zaposlovanja; pokojninska reforma; reforma prostora znanja; enotna vstopna točka socialnih transferjev, sistem dolgotrajne oskrbe, aktivna politika zaposlovanja … To so ideje iz Okvira reform, ki ga je pripravil moj predhodnik dr. Damjan.

Primeri novih idej: povečanje obsega davčnih virov (v prevodu, dvig davkov), nadomestitev izpada prispevkov z novimi davki, med drugim na nepremičnine (to je ena prvih uradnih najav apetita države, da skozi davek na nepremičnine bistveno poveča svoje prihodke), plačevanje prispevkov od vseh oblik dela (beri, podražitev ustvarjalnega avtorskega dela).

Dober primer prvega refleksa, ki ga ima ob načrtovanju ukrepov vlada, je poglavje 10 iz aprilskega dokumenta – zdravstvo:  prvih pet ukrepov se ukvarja s tem, kako za zdravstvo pobrati več denarja. Nekaj se jih ukvarja s tem, kako omejevati dostop zavarovancev do storitev. Eden se ukvarja s tem, kako poceniti zdravstvene storitve.

Bojim se, da bo družbena sprejemljivost za večje vmešavanje države in tudi za reforme zlorabljena predvsem za višanje davkov, ne pa za reforme, ki bi slovenskemu gospodarstvu in podjetnikom in ljudem dale dihati. Kaže se namreč vzorec, da se bo pod pretvezo plemenitih (podnebne spremembe, rodnost) izgovorov in podpihovanja nevoščljivosti (davek na luksuz) povečalo davke. Država pa bo ta denar prerazporejala v „razvojne“ projekte in prestrukturiranje gospodarstva.
Temeljno politično vprašanje, ki ga vidim je kdo bo izpeljal strukturne spremembe?

Kdo se bo prestrukturiral? V kaj? Kdo ve, kakšne spremembe potrebujemo? Država? Trdim, da mora država samo ustvariti pogoje, da se bo gospodarstvo samo, po svoji pameti in v svojo smer prestrukturiralo. Gospodarstvo kot celota in ne nujno vsako podjetje posebej.

Država pa mora poceniti in izboljšati storitve, ki jih nudi. Glede na velik delež države v BDP (spet smo bližje 50 kot 40%) je to ZELO važno. Zato mislim, da je tisti del, ki govori o zagotavljanju in izvajanju javne službe zelo pozorno obravnavati.
A tudi tukaj je vprašanje – ali padanje cen in izboljšanje kvalitete storitev, ki jih nudi države doseže predvsem konkurenca, tekmovanje ali pa samo centralno planiranje in nadzor.

Če sklenem. Razvojne dokumente imamo. Ni potrebno veliko besed, ampak bi jih v tem času že lahko osvežili in jih zdaj že izvajali. Če med tem ne bi tehtali, kaj je naša in kaj je vaša ideja. Če se bo še dolgo samo govorilo, bo šla ena dobra kriza v nič.
 
dr. Žiga Turk, predsednik Odbora za razvoj Strokovnega sveta SDS