Komentar k strategiji slovenske zunanje politike 2010-2015

Odbor za zunanje zadeve pri Strokovnem svetu SDS je podal komentar k  strategiji slovenske zunanje politike 2010-2015. Gre za relativno obširen dokument, v katerem se nekatere sestavine (pre)večkrat ponavljajo. Zunanja politika seveda mora služiti zaščiti državljanov (odstavka 28 in 29) in podpiranju človekoljubnih projektov (točke 3-8, 12, 23, 24, 27, 41…), vendar je predvsem izraz državne politike in njenih (nacionalnih) interesov. Zunanja politika mora skrbeti za koristi in ugled države. V tem smislu je indikativna oz. vprašljiva raba pojma »pluralne identitete« (t. 2), ki v zunanjo politiko najbrž ne sodi.

Pri nacionalnih interesih je nujno globlje pretehtati položaj Slovenije kot pomorske in sredozemske države (glej t. 33), saj je ta v življenjski nevarnosti. V vsakem primeru manjka poglavje o odnosih s Hrvaško, ki so dosegli kritično točko. Problem dokumenta vidim v pomanjkljivi obravnavi odnosov s sosednjimi državami (t. 31). Pogrešam refleksijo odnosov s Hrvaško, Italijo in Avstrijo, ki so se v zadnjem času vsi po vrsti zapletli ali celo poslabšali.

V dokumentu je nekaj trditev, ki so tvegane glede na sedanje razmere v slovenski zunanji oz. vladni politiki. V 2. odstavku je namreč govor o »vključujočem in preglednem izvajanju« zunanjepolitičnih ciljev; takšno izvajanje pa je v MZZ v zastoju. Izključevanje ideološko nesprejemljivih posameznikov gotovo spodbija zapisano formulacijo.

Gospodarsko diplomacijo (t. 26, 47, 49) vidim kot problem, s katerim bi se morali temeljito ukvarjati. V nekaterih državah je namreč promocijska vloga diplomatskih predstavništev sprejemljiva, ponekod pa ne. Vsekakor so pri gospodarski diplomaciji najbolj pomembni osebni stiki veleposlanikov. Poslov pa diplomati ne bi smeli sklepati. O tem bi se morali jasno izraziti v točki 49. Aktivno sodelovanje s podjetji lahko kdo razume kot vabilo k plačevanju uslug in korupciji.

Glavni problem dokumenta vidim v pomanjkanju poudarjanja (in navajanja) glavnih atributov politike EU, katere del je slovenska zunanja politika, posebej po Lizbonski pogodbi. Pozitiven pa je poudarek na oblikovanju evropske diplomacije (t. 47).

Dr. Dimitrij Rupel, predsednik Odbora za zunanje zadeve pri Strokovnem svetu SDS