Kolarič: »Konec 2. svetovne vojne je na Slovenskem pomenil uvod v novo morijo in sistematično kršenje človekovih pravic«.

Na klubskem večeru SDS smo se na temo pravne kvalifikacije povojnih pobojev pogovarjali s pravnikom Boštjanom Kolaričem. Boštjan Kolarič je uvodoma podal obrazložitev zgodovinskega ozadja pobojev, ki so se dogajali po 2. svetovni vojni na Slovenskem. »Formalno pravni konec 2. svetovne vojne na slovenskem ozemlju ni prinesel miru, ampak je pomenil uvod v novo morijo in sistematično kršenje človekovih pravic,« je dejal. Kot je pojasnil, so ob koncu vojne iz zasilnega taborišča Vetrinj na Koroškem civiliste in razorožene vojaške osebe, pod pretvezo, da jih bodo prepeljali na osvobojeno ozemlje v Italijo, naložili na živinske vagone in jih preko Koroške in Gorenjske prepeljali nazaj v Slovenijo. Te osebe so nato namestili v bivša nacistična taborišča in jih razdelili v tri skupine: prva za ispustitev, druga za sojenje pred vojaškim sodiščem in tretja, večinska, za usmrtitev. Ponoči so jih vozili na morišča, kot so Kočevski rog, Teharje, Huda jama itd. »Likvidacije je organizirala in kontrolirala slovenska OZNA s pomočjo enot KNOJ-a. Eksekucije pa je v glavnem izvajala enota hercegovske divizije,« je dejal Kolarič. Opozoril je na Titovo izjavo iz 26. maja 1945, v kateri je posredno napovedal povojne poboje: “Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divjih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.” Glavni krivec na slovenski strani, ki pa na sodišču ni bil obsojen, je po njegovih besedah Mitja Ribičič, ki je bil namestnik poveljnika OZNE.

Posledica omenjenega dogajanja je bila, da je bilo slovensko ozemlje priča največji moriji po drugi svetovni vojni v Evropi. Pojasil je, da je bilo pobitih okoli 130.000 ljudi, od tega 15.000 Slovencev, kar je v času storitve dejanja predstavljalo 1 % celotne populacije Slovencev. »Lahko rečemo, da se je po koncu druge svetovne vojne zgodil največji zločin nad civilnim prebivalstvom v vsej Evropi,« je poudaril Kolarič. Slovenska zemlja skriva okoli 1000 povojnih grobišč. Eno zadnjih odkritih je Cerklje na Dolenjskem, največje pa je grobišče na Teznem s 15.000 žrtvami, večinoma pripadniki drugih narodnosti bivše Jugoslavije.

Boštjan Kolarič je pojasnil, da imajo navedena hudodelstva zoper človečnost pravno podlago za obsodbo storilcev. Pravne podlage temeljijo tako na mednarodnih pravnih aktih, kakor tudi na podlagi domače zakonodaje. Pravna podlaga tako obstaja v Haaški konvenciji iz leta 1907, Londonskemu sporazumu 1945, ki je bil podlaga Nürnberškim procesom, Odredbi Osvobodilne fronte o vojaških sodiščih iz leta 1944 itd. Pomembna pravna podlaga je tudi Konvencija o človekovih pravicah, ki definira dejanje genocida kot napad na populacijo zaradi njene narodne, etnične, rasne ali verske pripadnosti. Ob sprejemu konvencije je obstajal razcep glede vključitve politične in socialne dimenzije v definicijo genocida. Sovjetska zveza s svojimi sateliti je takrat sprejetje teh dveh dimenzij preprečila. Ker konvencija sugerira implementacijo v zakonodajni sistem vsake države, je Slovenija leta 1994, kot ena izmed 20 držav podpisnic, v kazenski zakonik RS k definiciji dodala tudi dimenzijo socialnih in političnih skupin. Žrtve povojnih pobojev v Sloveniji lahko namreč utemeljimo kot politične skupine. Kolarič je ob tem poudaril, da si Inštitut za kulturno diplomacijo (ICD) in predsednik SDS Janez Janša prizadevata za razširitev definicije genocida s konceptom odgovornost zaščititi (R2P – Right to protect) s ciljem dopolnitve mednarodnega pravnega reda, da bi bil ta učinkovitejši pri preprečevanju hudodelstev zoper človečnost.

Boštjan Kolarič je svojo razpravo sklenil z ugotovitvijo, da so povojni poboji izvensodni poboji civilnega in vojaškega prebivastva genocid po veljavnem slovenskem kazenskem zakoniku in hkrati tudi hudodelstva zoper človečnost, ki jih je potrebno kazensko preganjati. V razpravi se je razvila zanimiva debata o nedvoumnem obstoju dokazov. Prisotni so opozorili na problem zaprtih arhivov, v katerih je glavni dokazni material zoper storilce in na to, da priče sicer obstajajo, vendar so še vedno strahoma ovite v tišino.