Koalicijska politika ima želje po ščitenju arhivov Udbe

Bo Slovenija kmalu padla v skupino nedemokratičnih držav? Poslanke in poslanci so na redni seji obravnavali predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih. V razpravi je sodeloval poslanec SDS France Cukjati.

Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!

FRANCE CUKJATI: Spoštovani. Jaz bi želel, da bi razprava tekla v okviru problematike, ki ste jo sprožili z vložitvijo te novele zakona in se bom skušal držati tega. Bi pa na začetku povedal, da se vendarle zapletamo, ker ne upoštevamo nekaj osnovnih aksiomov problematike, ki je pred nami in sicer mi ne govorimo o obveščevalno-varnostni službi, ki jo ima sedaj država Slovenija. O sedanji. Ampak mi govorimo o službi državne varnosti oziroma Udbe nekdanje SFRJ. In čeprav nekateri predstavniki vlade govorijo, da je naša Sova pravzaprav naslednica Udbe, jaz menim in upam, da je res, menim, da ni ne kadrovsko in ne po načinu dela, vsaj upam tako. Torej treba se je zavedati, da govorimo o arhivih nekdanje Jugoslavije oziroma tiste službe, za katero je Ustavno sodišče pred leti reklo, da je bila zločinska organizacija. O arhivih zločinske organizacije pa vendarle govorimo in se ravna z njimi nekoliko drugače, kot o neki varnostno-obveščevalni službi demokratične sedanje države.Tako je doslej zakon v 65. členu in moram citirati, da nekako dopolnim ali korigiram ministrico, ki je po moje napačno interpretirala  sedanjo novelo. Namreč v tretjem odstavku 65. člena do sedanjega zakona, beremo, da je arhiv dostopen brez omejitev, razen arhivskega gradiva, ki vsebuje občutljivo osebne podatke, ki so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se nanašajo osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij. Torej, dosedanji zakon je zaprl po tem postopku kakršnikoli arhivsko gradivo, ki se nanaša na žrtve, torej osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij, predvsem torej na žrtve, kajti te dejavnosti Udbe so načrtovali nosilci javnih funkcij takrat, torej žrtve so bile zaščiten oziroma njihovi podatki in tudi tuji sodelavci Udbe, kajti tuji sodelavci v Sloveniji niso imeli nobenih javnih funkcij. Tudi oni. In izgovarjati se, da bomo sedaj mi tuje sodelavce zaščitili, ne drži. Ni potrebno spreminjati tega zakona.Sedaj pa se dodaja, seveda, ta odstavek ostaja takšen kot je. Sedaj pa se dodaja četrti odstavek, ki iz celotnega arhivskega gradiva govori samo o tistem gradivu s področja obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. Za to gradivo pa velja, da je zaprto oziroma nedostopno, tisto gradivo, ki bi lahko imelo za posledico poseg v osebno varnost in osebno dostojanstvo posameznika. Torej ne samo žrtev, ampak tudi izvajalcev dejavnosti za katero Ustavno sodišče je reklo, da je zločinsko. V tem je “catch”. V tem je problem, spoštovani. In ta posameznik seveda je tudi morda kdo, ki ima tudi sedaj pomembno funkcijo, pa jo je takrat imel. Torej dostop do proučevanja arhivov, če je bil vpleten v to dejavnost, je raziskovalcem zaprt. Torej ne gre, očitno ne gre za vprašanje zaščite mednarodne dejavnosti niti sploh ne sedanje Sove pa tudi ne sodelavcev Udbe v prejšnjem času, kajti ti so že itak zaščiteni.Tudi govoriti o potrebni zaščiti delovanja Udbe v tujini je dvorezen meč oziroma na nek način nesprejemljivo, kajti vi veste, da je Udba v tujini v glavnem sledila, preganjala, tudi ubijala naše, slovenske državljane v tujini. To se pravi naše oporečnike, Slovence, celo oporečnike je celo pripeljala Udba nazaj, nasilno v Jugoslavija in z njimi obračunavala. Torej deliti delo Udbe, zločinske organizacije, na znotraj Slovenije in zunaj ne moremo. In seveda, če pogledamo, kako je prišlo do te novele zakona oziroma do tega predloga, je zanimivo naslednje; doslej je bil dostop posameznikom omogočen, do tega arhiva, Omerzi na enkrat ne. Varuhu človekovih pravic je dovoljen vpogled v celoti, komisiji Državnega zbora, ki je po Ustavi zadolžena za nadzor nad varnostno obveščevalnimi službami pa ne. In do ustavne obtožbe predsednika države so bili ti arhivi dostopni, nobeden ni problematiziral dostopa, po tem je dostop zaprt in zanimivo, kar pravi, gospod Omerza, ki mu je bil dostop zavrnjen. Takole pravim, citiram: “Zgovorno pa je, da so mi nekateri dokumente zaprli delno, tiste, za leti 1979, ko je eksplodirala bomba v Velikovcu in 1980 pa v celoti.” in dodaja, zopet citiram: “Z zapiranjem arhiva so sedaj dejansko spodbudili razne špekulacije.” Te špekulacije se nanašajo na predsednika države, gospoda Danila Türka. On je za Radio Slovenija rekel, takrat, tako, citiram ga: “Takrat, ko se je ta dogodek zgodil sem bil osuplj, tako kot mnogi drugi ljudje pri nas, nobenih ozadij tega dogodka nisem poznal in tudi mi danes niso znana.” Nato je že, da ponovim citat, je odreagirala Slovenska demokratska stranka in izjavila: “Da iz dostopnih arhivskih dokumentov izhaja, da je bil takrat gospod Danilo Turk kot visoko funkcionar, socialistične zveze delovnega ljudstva za manjšinska vprašanja neposredno obveščen o ozadjih in posledicah atentata ter o mnogih podrobnostih v zvezi z njim, tako je rekel gospod Türk.” Na te izvaja, da pravzaprav se je s tem na neki način zlagal, gospod Türk, je pa Urad predsednika, včeraj je bila v Delu ta izjava povzeta, je Urad predsednika države takole izjavil in sicer, citiram: “V bombni atentat v Velikovcu leta 1979 Danilo Türk ni bil vpleten niti ni karkoli sodeloval pri njegovi pripravi.” In res, nihče ga ni o tem oziroma ga ni tako obsodil, nihče mu ni očital, da je sodeloval, saj mu tudi ni mogoče, če je arhiv zaprt. Mu pa tudi ob zaprtem arhivu tega tudi ni mogoče demantirati, zato je Omerza rekel, špekulacije so seveda sedaj proste. Ampak, če nekdo vzame v zakup špekulacije verjetno je to za njega manjše breme kot pa, da bi se dokazalo, da je bil res vpleten. Saj vpletenost ni samo v tem, da podtakneš bombo, vpletenosti so tudi drugačne vrste. Dobro.Ves problem pa ni v Velikovcu, sploh ne, ves problem je, da se je ob vseh teh dogodkih, ki se koncentrirajo, lovijo okoli Velikovca in raziskovanju tistega časa, ko se je to zgodilo, na enkrat se je pojavil neka potreba po nujni, hitri obravnavi tega zakona po hitrem zaprtju arhiva, neki blitzkrieg celotne politične srenje, celotnega koalicije in vseh mogočih z varuhom človekovih pravic in vsemi. Zelo nerad pa vendarle imam vtis, da se dogaja nekaj podobnega kot v času bulmastifov, ko se je celotna politika zganila in z nekim neverjetno hitrim koordiniranim delovanjem poskušala nekaj narediti. To je tisto, kar me spominja na to, kar sedaj tudi gospod Klemenčič torej v protikorupcijski komisiji navaja, da se pri nas vse bolj kaže state capture, to se pravi, da nekdo ugrablja in si privatizira državo. Morda je on mislil na tajkune, tako kot jaz, ko sem v času slavnostne seje, junija lani to omenjal pa, zaradi tega bil deležen velike kritike, sedaj imamo state capture s strani neke politike, ki ima kakršnekoli zveze ali želje po ščitenju arhivov Udbe. Ne vem, ali sta to dva lobija ali pa je morda to celo en lobi. Vsekakor Slovenija je v dveh letih izgubila status demokratične države in je padla iz skupine demokratične države v skupino pol demokracije ali okrnjene demokracije. Gospe in gospodje, jaz se bojim, da s takimi posegi, kot ste ga naredili s tem zakonom, bomo čez dve leti padli pa v skupino nedemokratičnih držav. To pa je mnogo bolj resna zadeva, kot Velikovec. Hvala.