Koalicijska netransparentnost na področju prometa

Koalicija ustvarja prakse spretnega izogibanja javnim razpisom ter s tem preglednosti porabe davkoplačevalskega denarja. Poslanci koalicijskih strank SD, Zares, LDS in Desus so na zadnji letošnji seji (3. izredna seja) Državnega zbora RS, v celoti zavrnili skupne amandmaje opozicijskih strank SDS, SLS in SNS. Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu, ki ga je v obravnavo po nujnem postopku posredovala vlada, rešuje pravno praznino obstoječega Zakona o prevozih v cestnem prometu, ki v svojem 50. členu določa, da se javni linijski prevoz potnikov v javnem prevozu lahko omogoči zgolj in samo na podlagi javnega razpisa, s koncesijami najugodnejšim ponudnikom prevozov, kar je v pristojnosti vlade.

Obstoječi zakon namreč ni predvidel možnosti, do katere lahko pride v primeru izrednih okoliščin, ko se znajdemo v situaciji, ko pride na primer do izjemne prekinitve storitve in zato gospodarske javne službe javnega linijskega prevoza potnikov iz kakršnihkoli razlogov ni možno izvajati. Tedaj je treba opredeliti ukrepe in roke, da se zagotovi nemoteno izvajanje javnega linijskega prevoza, ki morajo biti res začasni in dobro utemeljeni, predvsem pa morajo trajati čim krajši čas.

V Poslanski skupini SDS sami ideji zakona nismo nasprotovali. Po našem mnenju pa je bil vladni predlog vsebinsko nejasen in pomanjkljiv, tako da smo ga z vloženimi amandmaji skušali izboljšati.

Temeljna dilema, ki zaradi zavrnitve naših predlaganih dopolnil še vedno ostaja, je, da zakon v svojem 1. členu ne odgovarja na vprašanje, ob nastopu katerih okoliščin, v kakšnih primerih in iz kakšnih razlogov, se bo ta člen sploh lahko uporabil. Na to je v svojem mnenju nedvoumno opozorila tudi Zakonodajno pravna služba DZ RS. Tako kot je bil zakon sedaj sprejet, se namreč lahko koncesija avtobusnim prevoznikom v primerih, ko veljavnost koncesij poteče pred podelitvijo novih, ali pa v primeru odvzema koncesije, podeli brez javnega razpisa za obdobje dveh let. Nikjer pa niso podani razlogi, zaradi katerih je do takšnega položaja tudi prišlo.

Teoretično lahko tako čez dve leti ponovno pridemo v isti položaj, saj v zakonu ni varovalke, ki bi preprečila, da se takšna situacija ne more ponoviti oz. ponavljati. Zato smo vložili amandma, s katerim smo predlagali, da je takšno izjemno podaljšanje možno zgolj ob soglasju Državnega zbora RS, s čimer bi vsaj deloma ublažili to nedorečenost v zakonu, glede razlogov za nastop izjemnih okoliščin.

Naš naslednji amandma se je nanašal na rok, ko se takšno izjemno podaljšanje lahko dovoli. Predlagali smo, da se v zakonu dovoli podaljšanje za eno leto, najdlje do 3. 12. 2009. Ta rok bi se namreč ujemal z začetkom veljavnosti Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza, ki je v celoti zavezujoča in se bo neposredno uporabljala v vseh državah članicah. Uredba rešuje tudi ta vprašanja, in sicer tako, da se bo od tega dne dalje neposredno uporabljalo rešitve iz te uredbe, kar bi bilo s pravnosistemskega vidika gotovo bolj pregledno.

V zadnjem amndmaju pa smo predlagali, da se v roku enega leta vsaj avtobusni prevozniki, ki bodo dobili podaljšano koncesijo brez javnega razpisa, po tem zakonu vključijo v sistem enotne vozovnice.

Vse naše amandmaje je vladajoča koalicija, brez pravih vsebinskih obrazložitev, zavrnila s splošno obrazložitvijo, da popravljajo slabo stanje, ki ga je pustila prejšnja vlada. Takšne navedbe nikakor ne držijo. Prejšnji minister za promet si je s svojo ekipo ves čas prizadeval, da bi pripravili novo vladno uredbo, ki bi ustrezala tudi avtobusnim prevoznikom, zato jim je dal možnost stalnega sodelovanja pri njeni pripravi, vendar takšno sodelovanje žal ni obrodilo pričakovanih rezultatov.

Poudariti je tudi treba, da je bila prvotna vladna uredba o podelitvi koncesij javnim linijskim prevoznikom sprejeta že leta 2004, v času vlade Antona Ropa, po tej uredbi pa so bile koncesije avtobusnim prevoznikom podeljene brez javnega razpisa, za dobo štirih let (do konca leta 2008). S sedaj sprejetim zakonom je tako vladajoča koalicija omogočila podaljšanje koncesije brez javnega razpisa še za nadaljnji dve leti.

Opozoriti je treba, da se s sprejemanjem takšnih zakonov pričenja ustvarjati praksa, po kateri se bo, pod krinko izrednih okoliščin, možno spretno izogibati javnim razpisom ter s tem preglednosti porabe davkoplačevalskega denarja. Takšnemu ravnanju pa v SDS odločno nasprotujemo.