Koaliciji gre zgolj za politični prestiž in kupovanje novih volivcev na račun davkoplačevalcev

Magnetogram ni lektoriran.

MAG. BRANKO GRIMS: Spoštovani! Vsem zbranim prav lep pozdrav na današnji seji! Danes je tema interpelacija zoper ministrico za notranje zadeve, gospo Katarino Kresal. V okviru te interpelacije bo pravzaprav treba poudariti dvoje. Prvič, da te interpelacije ne bi bilo, če bi bila sposobna vladajoča koalicija, tudi z gospod Kresalovo vred, narediti korak preko borbe za političen prestiž in se usesti skupaj z opozicijo ter poiskati konsenz, kompromisno besedilo o ustavnem zakonu, s katerim bi lahko vprašanje tako imenovanih izbrisanih rešili na pravilen in pravičen način. Toda žal, čeprav smo vložili predlog takega zakona, posebej poudarili, da je lahko predmet pogajanj, kar se nas tiče, celotno besedilo, z izjemo dveh izhodišč, se pravi, da se obravnava vsak primer posebej, torej individualno, in da seveda tisti, ki so kalkulirali z vprašanjem slovenskem samostojnosti oziroma celo napadli državo Slovenijo z orožjem, iz tega ne morejo potegniti kakršnekoli koristi.
Kljub temu torej z nasprotne strani ni bilo niti najmanjše pripravljenosti za tak pogovor in dogovor. Zaradi tega se danes pač sestajamo na tej seji, ki bi se ji lahko izognili, kot rečeno, če ne bi očitno vladajoči koaliciji šlo zgolj za borbo za političen prestiž in za kupovanje novih volivcev na račun davkoplačevalcev, in se ne bi danes niti sestali.

Tisto, kar bo druga rdeča nit te seje, pa je neskončna zgodba o sprenevedanju vladajoče koalicije, vključno z gospo ministrico Katarino Kresal. To je na nek simbolen način, še preden je bila sama Vlada sploh imenovana, najbolje razgalila sedanja ministrica za javno upravo, gospa Irma Pavlinič Krebs, ko je na zaslišanju na vprašanje v zvezi z zgodbo o tako imenovanih izbrisanih in o primeru nje same, ki je bil izjemno publiciran, objavljen je bil tudi na spletni strani Mirovnega inštituta, odgovorila, da je pač šlo takrat s strani tako imenovanih izbrisanih za vzpostavljanje nekega stanja, ki bi opravičevalo zelo visoke odškodninske zahtevke, ki so jih vlagali in za to, da bi dosegli te visoke odškodninske zahtevke so, citiram gospo Irmo Pavlinič Krebs: “Ko so pritisk izvajale …/Nerazumljivo./… oblast so si neke stvari pač morali izmisliti.” To je v magnetogramu zaslišanja gospe Irme Pavlinič Krebs. To zelo jasno pove to, da stranke, ki imajo danes oblast in Vlada sama zelo zelo dobro vedo za kaj v tej zgodbi gre in da je tukaj predvsem to zgodba o odškodninah, o zahtevkih za denar, o utemeljenih ali neutemeljenih pričakovanjih na osnovi gospe Katarine Kresal in na nek način, žal, to moram povedati, gre tudi za vprašanje vrednot, ki jih spoštuje ena ali druga stran. To pa znova, če si pomagam kar s citati, da ne bo kakšnih pripomb, da te stvari niso zabeležene ali dokumentirane, razgalja eden od poslancev stranke, ki jih gospa Katarina Kresal predseduje, ko je v tem Državnem zboru na seji, znova imam v rokah magnetogram seje, ko sem poudaril tisto osnovno izhodišče, ki ga vedno poudarjamo v SDS, ko gre za ureditev vprašanja tako imenovanih izbrisanih, da pač, če je bila res komurkoli kdaj storjena krivica, naj se to v individualnem postopku ugotovi, naj se to opravi, ampak da nihče od tistih, ki je špekuliral ali celo napadel državo Slovenijo iz tega ne more potegniti kakršnekoli koristi, ta poslanec dejal, citiram: “Kaj je sporno, če ljudje razmišljajo o svojih koristih? Zakaj ljudje ne smejo razmišljati o svojih koristih? Ali je to kaj nezakonitega?! Ti očitki, da je nekdo razmišljal o svojih koristih, gospod Grims, to je nekaj, bom rekel, hudo sprevrženega. Kje je kakšna podlagal, ki ljudem prepoveduje, da kalkulirajo svoje koristi. Povejte mi.” In tako naprej. To je, prosim, tudi v magnetogramu ene od sej. Konkretno gre za sejo Ustavne komisije z dne 12. 6. 2008. To zelo veliko pove o vrednostnem izhodišču, ko se na eni strani govori o konkretnih usodah ljudi, in je zato stvar izjemno občutljiva, na drugi strani pa gre za vprašanje temeljnih vrednot slovenske državnosti, torej temeljnih vrednot slovenske osamosvojitve, vsega tistega, na čemer je v resnici utemeljena naša država.

Ko gre za samo interpelacijo, naj poudarim, da je ta interpelacija pravzaprav odraz zgodbe, ki se je nato odvijala od samih volitev in postavitve vlade naprej, na nek način pa je imela en uvodni del že veliko poprej. Kajti celo pomlad in poletje smo poslušali tudi v času predvolilne kampanje, torej to izhodišče za sedanjo oblast, kako nihče od tako imenovanih izbrisanih ne more iz tega naslova dobiti kakršnokoli odškodnino, da je to čisto zavajanje, da si izmišljujemo. V tem času je prav gospod Todorović, dolgoletni predsednik društva tako imenovanih izbrisanih že dobil pozitivno sodbo o odškodnini in sicer, ki znese skupaj z obrestmi tam nekje po izračunu do 55 tisoč evrov. Če to pomnožite s sedaj napihnjeno številko, do katere še pridemo 25 tisoč 701 oseba naj bi bila tako imenovana izbrisana, potem dobite neverjetno visoke številke, s kakšnimi vsotami se operira.

Prav s tega vidika lahko tudi zato trdimo, da so bile zadnje volitve velika volilna prevara. Kajti, kaj se je zgodilo samo nekaj tednov po tem, ko je bila postavljena nova vlada. V Beograd je šel eden od ključnih ljudi te koalicije in je v Beogradu v samem mestu, kjer je bilo nekoč izdano povelje za napad na samostojno državo Slovenijo napovedal izdajo odločb in izplačilo odškodnin. Še več, v uradnem zapisu objavljenem na spletni strani srbske vlade je bilo mogoče prebrati, da je takrat sogovornik srbske strani dejal, da je številka, s katero ves čas v Sloveniji operiramo, to je bila 18 305, tako imenovanih izbrisanih prenizka in da gre v resnici za številko, ki je blizu 30 tisoč ljudem. Ne boste verjeli, samo nekaj tednov potem se kot veliko odkritje Ministrstva za notranje zadeve razglasi, da številka 18 305, ki jo je nekoč ugotovila vlada zelo podobna sedanji, v času, ko je bil minister za notranje zadeve dr. Rado Bohinc iz vrst SD-ja, da ta številka naj bi bila bistveno prenizka. In se je število tako imenovanih izbrisanih iznenada povečalo na 25 701. To se pravi, zelo približalo prav tisti številki, ki jo je navedel predstavnik države Srbije.
In to je bilo hkrati isto obdobje v katerem je bilo kot rečeno, prvič, dosojeno v sodnem postopku konkretno za neko vsoto, in sicer prav samemu dolgoletnemu predsedniku društva tako imenovanih izbrisanih, gospodu Todoroviču. To se pravi, vse tisto o čemer sta gospoda v Beogradu, v srbski skupščini govorila, se je v Sloveniji začelo uresničevati. To, če že ne odpira zelo zanimivega vprašanja, kdo v Sloveniji sploh vlada, še vedno Beograd, in če je tako vprašanje pretirano, zagotovo odpira vprašanje, komu se ta oblast čuti odgovorno. Kajti, če bi se čutila odgovorno Slovenkam in Slovencem, državljankam in državljanom Slovenije vključno z vsemi novimi državljankami in državljani, ki so nekoč skladno s pozitivno zakonodajo Republike Slovenije uredili svoj status in bodo sedaj plačevali za tovrstne politične podvige sedanje koalicije, potem bi zagotovo take napovedi korektno dali doma v Sloveniji in zato ne bi hodili v Beograd. Vsemu temu, kot rečeno, bi se lahko izognili, če bi pristali na pogovor o ustavnem zakonu. Samo ustavni zakon bi namreč omogočil, da bi te stvari uredili pravno in pravično, in to dvakrat poudarjam. Kajti tudi v tej dvorani, tudi pred samo nekaj dnevi smo, ko smo se pogovarjali o teh stvareh, lahko slišali teorije, kot da če se govori o ustavnem zakonu, to pa ni pravna ureditev tega vprašanja. Ja kaj pa je bolj pravnega kot stvari urejati na ustavno-pravni ravni, pripravo “par excellence”. In seveda gre tudi v tem primeru za čisto navadno sprenevedanje.

Sami gospe ministrici je zato z naše strani mogoče očitati predvsem štiri stvari. Prvo, da je pristopila k urejanju problematike tako imenovanih izbrisanih na neustrezen način. Tukaj je potrebno poudariti kar nekaj elementov, ki govorijo o tem, da je to nesporno dejstvo. Namreč že samo vprašanje tako imenovanih izbrisanih, ki to v resnici sploh niso, se v zadnjem času tudi z njene strani zelo potencira. Toda uporabljati izraz “izbris” ali pa izbrisani, brez da se ga relativizira, brez narekovajev oziroma, kot v pogovoru rečemo tako imenovani, veste, to ima že samo po sebi veliko politično noto, ki je napačna, kajti vsi, ki poznate politologijo veste, da je bil izraz izbris in predvsem uporaba izraza “izbrisani” v mednarodni politologiji razvit v zvezi z baltskimi državami, ker je bilo na desettisoče Rusom dejansko odvzeto državljanstvo in so potem dolgo časa živeli kot nekakšni apatridi, praktično brez pravic. To uporabljati v zvezi z državo Slovenijo, je skrajno neprimerno in zavajajoče. Kajti Slovenija je ravnala popolnoma nasprotno: v času svoje osamosvojitve je kot edina evropska država vsem ponudila državljanstvo ali katerikoli status, samo prošnjo je bilo treba vložiti; plačati je bilo treba 600 tolarjev in treba je bilo vložiti pisno prošnjo. Samo to in nič drugega ni bilo treba storiti. Nobena država, ne samo v Evropski uniji, ampak na svetu, ni ravnala tako benevolentno do vseh prebivalcev v času svojega nastanka. Zaradi tega so tovrstne uporabe teh pojmov skrajno neprimerne. Edini primeren pojem bi bil pravzaprav “preneseni”, kajti dejansko se ni zgodilo popolnoma nič drugega, kot zato, da bi se uredilo pač nek seznam, se je ljudi oziroma njihove podatke označilo na tem seznamu in s tem je prišlo do formalnega prenosa s seznama ljudi s stalnim prebivališčem na seznam tujcev brez stalnega prebivanja. Nihče ni bil izbrisan, nihče ni zato ostal brez zdravstvene oskrbe, kot se pogosto skrajno zlonamerno zavaja, kajti v Sloveniji je nujna zdravstvena oskrba zagotovljena vsakomur in sploh ni vezana ne na status ne na kakršnokoli drugo osebno okoliščino; če ima nekdo zdravstvene težave, ki zahtevajo nujno ukrepanje, mu je v Sloveniji brezplačno kadarkoli zagotovljena zdravstvena pomoč. In tudi vse drugo, o čemer se govori, je seveda, tako kot je gospa Irma Pavlinič Krebs zelo dobro povedala že v svojem nastopu ob zaslišanju na odboru pred postavitvijo sedanje Vlade Republike Slovenije, da “gre v glavnem za zgodbice, ki so si jih v času, ko so hoteli uveljavljati visoke odškodnine in vzpostavljati za to primerno vzdušje, pač morali izmisliti,” če še enkrat citiram gospo Irmo Pavlinič Krebs.

Kar je treba tudi poudariti že v uvodu, je to, da je treba zelo jasno zavrniti vsak namig o tem, da bi pri dejanjih, ki so bila opravljena pri tem prenosu, kdorkoli ravnal nezakonito. To je skrajno nesramno do Slovenije, do javne uprave, do ljudi, ki so takrat delali skladno z veljavno zakonodajo. Namreč, šele Ustavno sodišče je deset let kasneje, za deset let nazaj, še več kot deset let, če smo precizni, presodilo, da naj bi en člen zakona bil v nasprotju z ustavo. Toda tu pa odpiramo naslednje vprašanje: kako je pravzaprav s samo podlago za izdajanje teh odločb, ki se sedaj izdajajo kar na osnovi odločbe Ustavnega sodišča. Tukaj pridemo do ene točke, ki je za Slovenijo kot državo, tudi za njen pravni red izjemno neprijetna. Namreč za vprašanje, kaj pravzaprav je takrat Ustavno sodišče storilo. Kajti te razprave ni mogoče argumentirano voditi, če se ne dotaknemo tudi te argumentacije. Vendar mislim, da bi bilo problematično, če bi si vsak od nas po svoje to tolmačil, zato preberem samo nekaj povzetkov, ki so izjemno pomembni za našo nadaljnjo razpravo danes, ki jih je dal že pred štirimi leti. Prof. dr. Tone Jerovšek, predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, prof. ustavnega prava in izjemen strokovnjak z ustavno pravnega področja, ki je celo avtor slovenske ustave in to prav poglavja o človekovih pravicah in eden od soavtorjev temeljne ustavne listine, tiste temeljne ustavne vezi, na kateri je nastala samostojna država Slovenija, zagotovo nihče ni bolj kompetenten, da daje strokovno mnenje o tej odločbi Ustavnega sodišča in pri tem moram opozoriti še na nekaj. V tej dvorani se je neštetokrat in zagotovo se bo tudi danes slišalo dvoje. Prvič, da o odločbah Ustavnega sodišča se ne razpravlja, njih se izvršuje. In kdo to govori, ljudje božji? To govorijo tisti, ki so pred samo nekaj leti, zato, ker so reševali svoj sedež, da ne rečem tisto, kar imajo pod hrbtenico, spremenili Ustavo z ustavnim zakonom, zato, da so ne samo povozili odločbo Ustavnega sodišča, ampak celo neposredno odločitev ljudstva na referendumu je glasovalo za dvokrožni večinski volilni sistem in v Ustavo zapisali proporcionalni volilni sistem. To se pravi tisti, ki so sami enkrat ravnali popolnoma nasprotno, bodo danes brez dvoma, tako kot so že neštetokrat razlagali, kako se to ne sme početi. Da je to tudi strokovno popoln nesmisel, naj opozorim, da Slovenija sodi v rimsko germanski pravni red, rimsko germansko pravno skupino. In že naša najbližja soseda Avstrija, ki naj bi nam bila v tem delu tudi ustavno pravni zgled, šteje približno po izjavi enega od prof. ustavnega prava, ki jo je dal tukaj na enem od teh javnih soočenj mnenj o tako imenovanih izbrisanih, približno 50 primerov, ko je njihov parlament uredil stvari z ustavnim zakonom drugače, kot je to zahtevalo Ustavno sodišče. Kajti bistvo je v tem, da Ustavno sodišče v resnici ni nad vsemi, ampak demokracija temelji na medsebojnem ravnovesju različnih vej oblasti. In da dokler Državni zbor nastopa kot zakonodajalec, je seveda zavezan odločbi Ustavnega sodišča. V trenutku pa, ko nastopi kot ustavodajalec, ko doseže dvotretjinsko soglasje in sprejme ustavni zakon, pa lahko stvari uredi tudi drugače. In v tisto, kar uredi, Ustavno sodišče ne sme potem nikakor posegati, saj je samo temu potem zavezano. To je bistvo ravnovesja različnih vej oblasti in o tem se prepogosto skrajno nesmiselno zavaja.

Toda, kot rečeno, najbolje o tej odločbi stvari pove prav prof. dr. Tone Jerovšek, ki ga sedaj citiram: “Če se meja tolerance ljudi preizkuša na vprašanjih, ki so obremenjena z občutljivimi dogodki in živimi spomini slovenskega osamosvajanja in se tisti, ki mu niso bili naklonjeni ali celo delovali proti, pojavijo z ogromnimi odškodninskimi zahtevki proti sorazmerno slabo plačanemu delavstvu in k upravičenosti tega poziva tudi del politike, smo na robu nevarnega igranja s potrpljenjem ljudi. Še posebej zaskrbljujoče je, če je namig za take zahtevke in izsiljevanja povzročen z odločbo Ustavnega sodišča, ki je s svojo pravno neutemeljeno odločitvijo z enim zamahom razrešil 18.000 primerov, ki niso enaki, pač pa zelo različni.” (Konec citata.) Zakaj je to tako pomembno? Kajti tu je bil storjen nek pravni precedens. Ustavno sodišče v veliko tovrstnih primerih odločalo posamično, in vsakomur v Sloveniji je zagotovljena pravica do sodnega varstva, v končni možnosti tudi, da se pritoži na Ustavno sodišče, in to bi bil normalen postopek. Tu se je to naredilo za 18.000 primerov naenkrat, česa takega ne prej ne potem ni bilo. Zaradi tega izraža prof. dr. Tone Jerovšek naslednje: “Samo upamo lahko, da bo Ustavno sodišče na temelju ustavno zagotovljene enakosti in zaupanja v pravo enako storilo tudi za na tisoče delavcev, ki so po lastnem mnenju nezakonito izgubili delo in jih je treba z eno ustavno odločbo, ne glede na to, ali so med njimi kakšne razlike, vpisati nazaj med zaposlene.” In opozarja tudi na nekatere druge primere, ko se postopki vlečejo nerazumno dolgo v velikem številu, pa Ustavno sodišče ne postopa na enak način. Kje je tu ustavna kategorija enakosti pred ustavo in zakonom?

Tisto, kar pa je najbolj pomembno, pa znova citiram prof. dr. Toneta Jerovška: “Je bilo torej pravno dopustno in sploh možno narediti tako imenovane izbrisane na temelju posledic, ki so nastale zaradi nespoštovanja našega prava ali opustitve pravnih procesnih možnosti, ki so jih imeli? Ne.” To govori največji strokovnjak za to področje na področju ustavnega prava in predsednik Ustavnega sodišča. “Narejeni so bili, ko je Ustavno sodišče nepravilno ugotovilo neustavnost 81. člena o tujcih, ki je vključen v 13. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ima s tem rang ustavnega zakona, ki ga Ustavno sodišče ne more presojati, še zlasti, ker gre za akt nastanka naše države. Za Ustavno sodišče je zato 81. člen nedotakljiv.” To, gospe in gospodje, je izvirni greh te celotne zgodbe. Ustavno sodišče si je enkrat dovolilo, da je poseglo v sam ustavni temelj te države, v temeljno ustavno listino in razglasilo en njen del za neustaven, kar je popoln absurd. Še večji absurd je, če postavimo to v časovni okvir. Temeljna ustavna listina je bila skupaj z zakonom o tujcih objavljena 25. junija 1991 v času slovenske osamosvojitve. Ustava Republike Slovenije, na katero se Ustavno sodišče sklicuje, je bila objavljena konec decembra leta 1991, potem ko je zakon o tujcih o temelju temeljne ustavne listine veljal že več kot pol leta. Kako je potem lahko to stvar Ustavno sodišče odpravilo za nazaj. Prof. dr. Tone Jerovšek to pojasnjuje zelo enostavno in argumentirano: To je relevantno zato, ker gospa ministrica Katarina Kresal vse to dosledno ignorira. Da je Ustavno sodišče naredilo izbrisane je bilo potrebnih več protiustavnih in nezakonitih manevrov. Najprej ugotoviti neustavnost 81. člena Zakona o tujcih, ki je del ustavnega zakon in ni v presoji Ustavnega sodišča. Zamolčati dejstvo, da so bili po zakonu o tujcih in 13. členu ustavnega zakona dolžni vložiti vloge in si urediti enega od ponujenih statusov. Zamolčati ustavno možnost iz 157. člena Ustave, ki določa, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo odloča o upravnem sporu pristojno sodišče, tudi o zakonitostih posameznih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.
Edino zakonita pot bi bila torej obravnavati vsak primer posebej. Iz tega še zaključek, ki je še kako relevanten, na nek način pa celo, moram reči, vizionarski, kajti ta tekst je bil napisan in objavljen v strokovni literaturi pred že štirimi leti. Odločba Ustavnega sodišča, znova citiram prof. dr. Toneta Jerovška: “Odločba Ustavnega sodišča je prišla političnim demagogom, ki izgorevajo za človekove pravice nekaterih, drugim pa jih, če se le da teptajo zelo prav. Njene posledice bodo daljnosežne za ogled Ustavnega sodišča pa so že danes katastrofalne. Ne verjame ji nihče, ker je pravno nevzdržna razen slepcev in sleparjev. Realizacija odločbe je seveda naletela na odpor in ker so nezadovoljni hoteli preveriti za njih nesprejemljiv zakonski način njene realizacije na referendumu so demagogi zagnali vik in krik, da o ustavnih pravicah ni referendumom. Pri tem ne moremo mimo zgroženosti nad medijsko podporo tistim, ki so grobo kršili Ustavo, zakon in poslovnik. Razmere se eskalirale do te mere, da je moral spoštovani Ustave pozvati celo zadržani predsednik Republike, ki je moral zaščiti tudi parlament. Kdor ob vsem tem ne vidi poizkusov razkroja demokracije in institucij bo seveda mirno.” To je citat prof. dr. Toneta Jerovška. Zelo veliko pove o zgodbi, ki jo danes tukaj obravnavamo.

Tisto kar kot povedano bi omogočilo, da bi se celi tej zgodbi izognili bi bila zgolj gesta dobre volje, da bi vladajoča koalicija stopila preko svoje borbe za politični prestiž preko kupovanja novih volivcev na račun stroške davkoplačevalcev in pristala na razpravo o ustavnem zakonu. Iz tega razloga, ker je bilo večkrat povedano, češ da so tisti, ki so nekoč to podpirali spremenili svoje stališče moram opozoriti, da to ne drži, vsaj v primeru prof. dr. Toneta Jerovška to nikakor ne drži in tudi v primeru mnogih drugih profesorjev Ustavnega prava, ki so se zavzeli za ureditev tega vprašanj z ustavnim zakonom je to neresnična trditev, čeprav je navedena tudi v obrazložitvi odgovora gospe Katarine Kresal.
Tisto, kar bi veljajo posebej poudariti je to. Ustavni zakon so v minulem obdobju podprli poleg večine najuglednejših ustavnih strokovnjakov tudi nekdanji predsednik države, dr. Janez Drnovšek, sedaj žal že pokojni, pa tudi sedanji predsednik Vlade gospod Borut Pahor, ki pa je v resnici kasneje svoje mnenje žal spremenil.

Vse to je seveda argument za to, da je urejanje tega vprašanja s strani Katarine Kresal, gospe ministrice za notranje zadeve, neustrezno. Tisto, kar pa je vsaj tako, če ne še bolj problematično je popolno ignoriranje referenduma o tako imenovanem tehničnem zakonu o tako imenovanih izbrisanih, kajti v Sloveniji smo o tej temi imeli referendum.
Referendum, ki je bil v resnici izveden samo zato, ker je takrat Državni zbor zamudil nek rok za pritožbo, vendar pa je dal izjemno jasno sporočilo, kajti 94,68% vseh, ki so se udeležili tega referenduma, je glasovalo proti, točno takemu načinu urejanja tega vprašanja kot ga sedaj znova uporablja gospa ministrica za notranje zadeve, Katarina Kresal. To je popolna ignoranca jasno izražene volje tistega, ki ima v demokraciji edini oblast, to pa je ljudstvo, kajti vse drugo so samo oblike, uresničevanja te oblasti. Zaradi tega je ignoriranje tako jasnega sporočila očitno nedemokratično ravnanje, še bolj pa postane ta nedemokratičnost očitna ko, citiram državnega sekretarja na Ministrstvu za notranje zadeve, gospoda Gorana Klemenčiča, ki je na eni od tiskovnih konferenc dejal, da bodo vprašanje izbrisanih reševali tako, da se bodo držali odločbe Ustavnega sodišča, citiram, “kot pijan plota” in dodal, da bodo že stvari peljali tako, da, zopet citiram gospoda Klemenčiča “zoper to rešitev ne bo mogoče kakšnih pravnih sporov, kot je na primer referendum”. Za to oblast, za Ministrstvo za notranje zadeve, ki je že po funkciji represivno, je uresničevanje neposredne oblasti ljudstva kot temeljni ustavni demokratični princip, očitno nekakšen pravni spor. Če je kdo želel še kakšen boljši dokaz o nedemokratičnosti, ki izhaja iz vrst sedanje vlade, potem moram reči, da si ga je težko sploh zamisliti. Gre za, po njihovem mnenju nekakšen neprijeten zaplet, ki se mu je treba izogniti. Zato seveda tudi ravnajo tako kot ravnajo. Že samo to bi po mojem mnenju zahtevalo zamenjavo na vrsto ministrstva. In trdno sem prepričan, da je tudi pri tistih, ki boste kasneje razpravljali v povsem nasprotni smeri, ker je pač v ozadju vaša politična računica, na tihem zaznati enako prepričanje tovrstnih izjav, da se nek referendum kvalificira kot nekakšen upravni spor ali pa pravni spor kot tak, takega razumevanja v izvršilni veji oblasti preprosto ne bi smelo biti. Seveda gre za posvetovalni referendum lahko v kakšnem primeru, gre lahko za potrditveni referendum, toda vsaka izražena volja na referendumu nosi jasno politično sporočilo.

In, če je nekdo demokrat, bo tako sporočilo upošteval v svojem nadaljnjem ravnanju. To je pač neka norma, ki velja v vseh demokratičnih državah, ki poznajo referendum in nerazumno je, da se tukaj to povsem ignorira.
Tisto, kar je naslednje, kar očitamo gospe ministrici za notranje zadeve je ustvarjanje neenakosti pred zakonom. To je problem, ki je pri tej kategoriji celo večplasten. Namreč, zdaj ponavlja ministrstvo isto napako, ki jo je nekoč že storilo ministrstvo v predprejšnjem mandatu pod vodstvom dr. Bohinca, člana SD, ki je uvedlo dve kategoriji, tudi med tako imenovanimi samimi izbrisanimi. Tudi sedaj se izdajajo odločbe, brez kakršnekoli zakonite podlage, pri čemer posebej opozarjam na to, da je več kot 10 celo najuglednejših strokovnjakov s področja ustavnega prava opozorilo, da se odločb brez podlage zakone sploh ne bi smelo izdajati. Med njimi najdete tudi dr. Franceta Bučarja, dr. Grada in še mnoge druge, da ne bom vseh našteval. In že samo to ravnanje je zelo sporno. Še bolj sporno pa je to, da se v isti sapi napoveduje, da po tem, ko se bo tej skupini izdalo odločbe brez zakona, brez zakonite podlage se bo sprejelo nek poseben zakon, v katerem naj bi se po napovedih tudi omejilo nekatere pravice in na tej osnovi naj bi se izdajalo vse ostale odločbe. Iz tega je kristalno jasno vnaprej, da bosta ti dve skupini med seboj v neenakopravnem položaju. Torej se postavlja vprašanje enakosti pred zakonom, ki je pač ustavna kategorija.

Iz tega razloga ponovno opozarjam, da bi bilo treba urediti to vprašaje z ustavnim zakonom. Zakaj? Ker bi samo z njim lahko za vse uredili to vprašanje na enak način, po enakih principih in enakih kriterijih in seveda na osnovi enakega postopka. Sedanje ravnanje po našem prepričanju očitno ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije. Še več, v očitnem nasprotju je z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. Dodatna neenakost pa izhaja iz primerjave med to kategorijo, se pravi med tako imenovanimi izbrisanimi v celoti in drugimi, ki so prejeli ali bodo prejeli določene odškodnine po drugi zakonodaji. Zlasti bode v oči neenakost med žrtvami vojnega nasilja iz obdobja druge svetovne vojne, kjer mora vsakdo sam začeti postopek, višina odškodnine je zelo omejena, drastično omejena. Vse probleme mora reševati posameznik sam in tukaj, kjer se to uredi z levo roko, kar za vse na stroške davkoplačevalcev hkrati. To je očitna neenakost pred zakonom. Očitna neenakost, ki je v nasprotju s temeljnim načelom slovenske Ustave in zato tudi ne drži tista trditev, ki je bila tudi s strani vladnega vrha, nekaj sej nazaj, da je sedanje urejanje v skladu s pravnim redom in primerljivo z ostalimi pravnimi ureditvami, ko gre za vprašanja odškodnin v Sloveniji. Ni res. Daleč od tega. Skupina tako imenovanih izbrisanih je v tem trenutku bistveno bolj privilegirana, kot katerakoli druga, do odškodnine upravičena skupina slovenskih državljank in državljanov. Ne boste našli države, kjer bi bil podoben položaj. To sem trdno prepričan.

Tisto kar je še posebej problematično in na nek način tudi simbolno, pa je to, da brez ustavnega zakona ni dejansko mogoče izločiti špekulantov, niti, kar je še huje, ni mogoče izločiti tistih, ki so bili agresorji na samostojno državo Slovenijo. Govoriti o tem, da bo to storilo sodišče v sodnem postopku, je seveda blefiranje najslabše vrste in sprenevedanje, tisto, kar sem rekel, da bo tako ali tako rdeča nit, ko bomo s strani strank, tako imenovane tranzicijske levice poslušali argumentacijo za sedanje početje. Namreč, v primeru, ko je celjsko sodišče že pred leti presojalo o oficirjih JLA, ki so v času vojne za Slovenijo ugrabili nekatere slovenske državljane, se nad njimi fizično znesli, se pravi izvedli tudi fizično nasilje in jih potem po nekaj urah, sicer izpustili poškodovane, so bili vsi oproščeni. Veste s kakšno obrazložitvijo?! Da JLA do oktobra 1991, citiram: “ni bila Sloveniji sovražna vojska.” Ob takšni precedenčni sodbi seveda računam, da bo to uredilo sodišče ali to celo navajati, kot svojo argumentacijo je zavestno zavajanje ali pa nedopustna naivnost. To je treba urediti na pravni ravni, v okviru parlamenta. In edini način, ki je pravno neizpodbojen za to ureditev, je ustavni zakon. Tisti, o katerem bi se lahko po mojem trdnem prepričanju dogovorili v samo nekaj urah, če vladajoči koaliciji ne bi šlo za kupovanje novih volivcev na račun davkoplačevalcev in seveda za političen prestiž.
Kaj pa je bil napad na Slovenijo, pravno gledano? Po mednarodnem pravu, kajti šlo je za novonastalo državo, mi smo takrat že imeli sprejete temeljne pravne dokumente, vključno s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti, je šlo za poskus okupacije. Agresorji, ki so napadli državo Slovenijo in so v okviru tega napada uporabljali tudi kasetne bombe, torej sporno orožje za množično uničevanje, so torej okupatorji, sodelavci okupatorja.

In glede na to, da zavračate ustavni zakon in da izdajate odločbe sedaj kar vsem je jasno, da bodo med tistimi, ki bodo prejeli te odločbe tudi nekateri, ki so bili agresorji na državo Slovenijo. Torej, bodo prvič v zgodovini Slovenije prejeli odškodnine, prejeli materialne koristi sodelavci okupatorja. In to počnejo iste stranke, ki celo otrokom, tistim, ki so bili protipravno kot civilisti pobiti v času II. svetovne vojne ali neposredno po njej, odrekajo status žrtev vojnega nasilja. Jaz moram reči, da večje simbolike se pa že težko da povedati. Možnost nagrajevanja okupatorja oziroma sodelavca okupatorja, gospe in gospodje, v primeru ko gre za okupatorja pod rdečo zvezdo je seveda v nasprotju z naravnim pravom in zgodovinski absurd, ampak točno to je očitno vaš cilj in točno to bo posledica vašega ravnanja.
Ob tem tudi posebej opozarjamo na sprenevedanje gospe ministrice, Katarine Kresal, ki je od SDS zahtevala naj torej Slovenska demokratska stranka predloži seznam oficirjev JLA. Lepo vas prosim! Kako pa lahko ministrica za notranje zadeve kaj takega zahteva od politične stranke.
Jasno je, da mi tega nimamo, saj tudi ne moremo in po slovenski zakonodaji ne smemo imeti. Toda, gospa ministrica, te podatke zagotovo ima, ima jih sama. Če pa jih doslej ni zmogla ali znala priskrbeti pa ji lahko v pomoč samo damo namig naj kar pogleda v sam vrh društva tako imenovanih izbrisanih in naj pogleda med tiste, ki že v tem trenutku vlagajo najvišje zahtevke, ki segajo celo tja do 980.000 evrov zoper državo Slovenijo, pa bo našla kar dovolj oficirjev JLA za začetek, tudi tisti, ki so dokazano sodelovali na strani agresorja v spopadih v času osamosvojitvene vojne. Toliko, kar se tiče sprenevedanja tudi po tej plati.
Seveda pri tem prihajamo na tisto, kar je pravzaprav rdeča nit. Veste, Murphyjev zakon pravi: Karkoli vam bodo govorili v resnici govorijo o denarju. In tisto, kar je v tem trenutku najbolj problematično v vsej tej zgodbi je, da se je s strani vladajoče koalicije ves čas negiralo, tudi že v prejšnjem mandatu, kaj je jedro ge zgodbe.

Jedro te zgodbe je dvojno. Prvič, gre za kupovanje novih volivcev na račun davkoplačevalcev. Drugič, gre za vprašanje velikanskih stroškov za javne finance, ki iz tega nastanejo. To kupovanje novih volivcev vladajoča koalicija izvaja tako, da se seže v žep povprečnega državljana, v njegovo denarnico, potegne ven nekaj bankovcev in jih potem pod krinko popravljanja ne vem kakšnih krivic izroči nekomu drugemu. Ti stroški, ki bodo nastali in že nastajajo v času, ko se Slovenija sooča z gospodarsko in finančno krizo, ki je bistveno globlja, kot bi lahko bila, ker je vladajoča koalicija z ukrepi začela prepočasi in prepozno in tudi tisto, kar smo mi pravočasno predlagali, to ni samo naše mnenje, to ste lahko tudi včeraj slišali s strani delodajalcev v nekem soočenju na televiziji, iznakazila oziroma pohabila do te mere, da enostavno ni več učinkovito. Včeraj je bilo zelo jasno povedano, če bi sedanja vladajoča koalicija, ki je zopet iz političnega prestiža zavrnila predloge, ki jih je pravočasno pripravila še prejšnja vlada pod vodstvom Janeza Janše, potem danes ne bi bili soočeni s tako slabim stanjem, kot smo. Ampak v tem stanju, gospe in gospodje, vlada z gospo Katarino Kresal, ki je pač odgovorna za to področje, dodatno poglablja to z neustreznim ravnanjem v zvezi s tako imenovanimi izbrisanimi. Ves čas, kot rečeno prihaja do sprenevedanja, kaj je jedro te zgodbe, ampak v resnici gre samo za odškodnine, za nič drugega ne gre. Potem bom nekaj primerov navedel še kasneje, ker se jih da zelo lepo argumentirati.

Tisto, kar pa želim opozoriti je pa v tem trenutku to. Ti stroški bodo večplastni in se prepogosto govori izključno o odškodninah, ki so jedro zgodbe. Vendar stroški nastajajo že zaradi same izdaje odločb. Ti stroški so deloma tudi neutemeljeni, zaradi tega, najboljši dokaz tega je tisto, kar se je dogajalo v času, ko je na enak način ravnal minister dr. Rado Bohinc iz vrst SD-ja. Kaj je bilo? Priznali so približno 4 tisoč odločb, več sto se jih je vrnilo, ker tisti naslovi niso bili ustrezni. Tam ni bilo nikogar. Ampak še bolj zanimivo je, da se jih je več deset vrnilo zato, ker tisti naslovi sploh nikoli niso tam obstajali. Namreč v Jugoslaviji, nekdanji Jugoslaviji se je lahko vsak pač v določenem obdobju prijavil na kateremkoli naslovu. In tega nihče ni preverjal. Zato je ta zgodba o tem, kakšna strašna krivica naj bi bila zgolj iz naslova prenosa iz enega seznama v drug storjena, v veliki meri privlečena za lase in to je samo dodaten argument, ki se je razgalil prav ob tem izdajanju odločb. Seveda pa morate vedeti, da vsaka taka odločba pomeni strošek za davkoplačevalce.

Treba je pač napisati odločbo, to nekaj stane. V tem času to delajo ljudje, ki bi sicer morali opravljati druga dela, in zaradi tega mnogo bolj pomembne stvari za državo Slovenijo čakajo. To je v resnici prvi strošek. Drugi strošek, ki bo iz tega nastal in se ga tudi običajno pozablja, so vprašanja sodnih stroškov. Poglejte,