Večina sveta je vse od februarja 2022 v obdobju moderne hladne vojne. Za razliko od hladne vojne 20. stoletja tokrat Evropa ni njeno glavno prizorišče oziroma bojišče, čeprav se vroča vojna odvija na njenem kontinentu. Temeljno merjenje sil poteka med ZDA in Kitajsko. Že prvi pogled na osnovne pokazatelje, kot sta BDP obeh držav ter višina njunih izdatkov za oboroževanje to nedvoumno dokazuje. Hladna vojna 21. stoletja poteka sočasno z novo tehnološko revolucijo, ki jo poganja umetna inteligenca. V uporabo prihajajajo orodja in orožja, ki jih ob koncu zadnje hladne vojne niso sanjali niti najboljši pisci znanstvene fantastike. Medtem ko je zahodna civilizacija dodobra načeta od znotraj od virusov kulturnega marksizma oziroma tako imenovane prebujenske ideologije in posledično katastrofalno nizke rodnosti, ima njena civilizacijska konkurenca v obliki totalitarne Kitajske z vazali v Severni Koreji, Moskvi, Teheranu in številnih drugih državah podobnih težav bistveno manj.
Slovenija se je kot evropska država znašla na stranskem odru nove hladne vojne. Brez omembe vredne moči in vpliva v že tako ali tako šibki EU strukturi. Ob nesposobni prebujenski vladi in predsednici države, ki na zastavo obešajo feministično in mavrično zunanjo politiko (pa karkoli naj bi že to pomenilo), je naš tako ali tako objektivno šibak glas postal praktično nezaznan. In kot je posledice svojih (ne)dejanj deloma pravilno opisala zunanja ministrica: Postali smo jed na mizi, za katero nismo niti povabljeni. Nismo pa več glavna jed, kot je dejala Fajonova, temveč del solatnega krožnika.
Poglejmo, kako smo se znašli v tem položaju.
Če bi bil leta 2020 za predsednika ZDA izvoljen Donald Trump, Putin februarja 2022 ne bi napadel Ukrajine. Prav tako Iran preko Hamasa oktobra 2023 ne bi napadel Izraela. Tudi kaotičen umik ZDA iz Afganistana, ki je Ruse in Kitajce dokončno prepričal v nesposobnost levičarskih administracij v ZDA in EU, se ne bi zgodil.
Tako pa so v Pekingu in Moskvi lahko vsak dan spremljali opotekanje šibkega predsednika Bidna, usihajočo obrambno sposobnost Evrope, paradiranje naličenega ameriškega admirala (moškega) v krilu, proglašanje praznih feminističnih in »vključujočih« zunanjih politik nesposobnih zunanjih ministric in ministrov, izobešanje LGTB zastav na vojaških ladjah – ter seveda ugotovili, da je napočil njihov čas. Putin je v Pekingu dobil zeleno luč za agresijo na Ukrajino ter vso potrebno podporo, vključno v vojaštvu, ki ga je Rusom v pomoč poslala Kitajska vazalna država Severna Koreja.
Vendar so to le analize za nazaj, ki dogodkov ne morejo spremeniti. Trump se danes ukvarja s posledicami zgrešenih politik, pred katerimi je v svojem prvem mandatu opozarjal. Te posledice pa so spremenile svet in tisto (vojne), kar bi se dalo z razumno politiko odvračanja preprečiti, je danes bistveno težje popraviti oziroma zadeve vrniti v prvotno stanje. To zadnje je pravzaprav nemogoče.
Kaj torej lahko stori ameriški predsednik?
Najprej je treba vzeti v obzir, da je predsednik Trump nekdo, ki dela kar reče. Kar pomeni, da njegovo volilno geslo Najprej Amerika pomeni točno to, kar te besede govorijo. Naredil bo tisto, kar je po njegovem mnenju v najboljšem interesu ZDA. Ne v interesu EU ali Ukrajine in seveda še manj v interesu Kitajske ali Rusije. To seveda pomeni, da bomo morali tudi tisti, ki smo pozdravili njegovo zmago kot začetek konca zblojene prebujenske ideologije in ne živimo v ZDA, vzeti v zakup tudi npr. negativne posledice eventualnih carin na evropske izdelke na naš standard in ob nadaljevanju samodestruktivne evropske politike in/ali razgradnje NATO zavezništva tudi nova varnostna tveganja.
Glede trenutno najbolj perečega in za Evropo najpomembnejšega varnostnega vprašanja in vojne v Ukrajini pa naslednje:
1. Vojno je sprožil Putin. Nič ga ne odveže te odgovornosti. To pa je lahko storil zaradi podpore Kitajske (ki ima od te situacije daleč največ koristi) ter zablod Zahoda. Ker Ukrajini leta 2008 članstvo v NATO zaradi nasprotovanja Francije in Nemčije ni bilo dano, ampak samo obljubljeno. Ker po okupaciji Krima leta 2014 države (poleg Rusije še ZDA, Združeno kraljestvo ter naknadno s šibkejšimi garancijami še Francija in Kitajska), ki so Ukrajini z Memorandumom iz Budimpešte decembra 1994 garantirale ozemeljsko celovitost, te zaveze niso izpolnile. Ker so s sporazumi iz Minska Putinu sporočale, da si lahko nekaznovano privošči več.
2. Po novi agresiji na Ukrajino februarja 2022 so zahodne države najprej Ukrajino odpisale. Predvsem Nemčija, Francija in ZDA. Na lastna ušesa sem slišal izjave njihovih voditeljev, da je treba agresijo sicer ostro obsoditi, ampak po dveh tednih se bo treba prilagoditi novi realnosti. Da se nima smisla pogovarjati o evropski prihodnosti države, ki jo čez 2 tedna ne bo več. Ko smo se predsedniki vlad Poljske, Češke in Slovenije ter podpredsednik poljske vlade marca 2022 odpravljali v Kijev podpreti boj Ukrajincev, nihče od ostalih 24 voditeljev EU ni šel poleg, mnogi z vrha EU so nam pot skušali celo preprečiti. Po vrnitvi iz Kijeva sem na podlagi pogovorov naše delegacije z ukrajinskim vodstvom izdelal predlog mirovnega načrta, ki je bil sprejemljiv za ukrajinsko stran in ga poslal voditeljem EU institucij. Vsem se je zdel odličen, ukrenil pa ni nihče nič resnega v smeri njegove uresničitve. Še največ je naredila predsednica EU parlamenta Roberta Metsola, ki se je sama kmalu zatem odpravila v Ukrajino.
3. Pogum Ukrajincev, njihovi napori po letu 2014, da okrepijo svojo vojsko (zasluga predvsem takratnega predsednika Petra Porošenka) ter vztrajanje predsednika Zelenskega in vlade v Kijevu tudi potem, ko je bilo mesto skoraj obkoljeno, je silovito vplivalo na svetovno javno mnenje. Šele Ukrajini naklonjeno javno mnenje na zahodu je prisililo politike k spremembi stališč in pomoči Ukrajini, ki pa je bila prešibka in prepočasna.
4. Na vrhu NATO aprila 2022 je predsednik Zelensky prosil za takojšnjo pomoč, 1% vojaških rezerv modernega orožja držav članic. Tega Ukrajina ni dobila vse do danes. Če bi to pomoč Ukrajina dobila poleti 2022, bi bilo vse drugače. Ruska vojska, nepripravljena na odločnejši upor, je bila takrat v Ukrajini šibka in demoralizirana kot JLA leta 1991 v Sloveniji. Z modernim orožjem bi takrat Ukrajina lahko osvobodila svoje celotno ozemlje razen mogoče Krima. Takrat je imela milijon prostovoljcev, morala je bila visoka, danes pa imajo 600.000 dezerterjev oziroma teh, ki so se izognili služenju vojske. Obljube Zahoda so bile bombastične, dejanja polovična. Drži pa, da je vsaj delno ravnotežje na bojišču in stabilnost države Ukrajina vzpostavila s pomočjo zahoda. Sama tega ne bi zmogla. Toda cena je bila visoka. Končna številka mrtvih v zadnjih treh letih bo šokirala svet. Tudi notranje politična stabilnost Ukrajine je zelo razrahljana. Svetovalci predsednika Zelenskega so vojno stanje žal izkoristili tudi za pogrom nad opozicijo. V prošnjah in pogajanjih z zahodom glede vojaške pomoči ter v propagandni vojni je ukrajinsko vodstvo tudi premalo odločno uporabljalo svoj najmočnejši argument - Memorandum iz Budimpešte.
5. Prekinitev ognja, ki omogoči končanje umiranja, predah in okrepitev splošne, predvsem vojaške moči Ukrajine je danes predvsem v interesu slednje. Ukrajina kot samostojna in suverena država ne sme pasti. Če bi se to zgodilo, smo na pragu vroče vojne za vzhodni del Evrope.
6. ZDA lahko prisilijo Putina v prekinitev ognja s konkretizirano grožnjo, da bodo sicer Ukrajini dobavile moderno orožje, ki jim ga Bidnova administracija ni hotela dati za nobeno ceno. Prav tako ne Nemčija in Francija. Zaradi tega dejstva je Putin sploh pristal na pogajanja z ZDA. Predsednik ZDA se lahko upravičeno sklicuje na nesposobnost predhodnikov, ki je omogočila vojno, vendar je še vedno predsednik države, ki je Ukrajini zagotovila ozemeljsko celovitost, če se odpove jedrskemu orožju. Zato so ZDA Ukrajini dolžne pomagati ne zgolj z moralnega vidika.
7. Kakršne koli trajne oziroma formalizirane ozemeljske koncesije Putinu brez soglasja Ukrajine so z moralnega, političnega in varnostnega vidika nesprejemljive. Pomenile bi nagrado agresorju in bi srednjeročno povečale varnostna tveganja za celotni Evropski kontinent, še posebej pa za Baltik, vzhodno in srednjo Evropo. Zgodovina nas uči, da se nekaznovano zlo vedno vrne. Nagrajeno zlo pa še prej.
8. Realno stanje na žalost zaradi tega, ker so šibak zahod dohitele zamude in zablode, ne omogoča idealne mirovne rešitve. Ta bi predstavljala umik Ruske vojske iz celotnega ozemlja Ukrajine. Takoj. Ter namestitev močnih mirovnih sil na ukrajinske meje. Zahod je danes žal prešibek, da to rešitev doseže.
9. Možna pa je rešitev, ki pa jo lahko dosežejo predvsem ZDA in upajmo, da pogajanja tečejo v to smer:
a. Brezpogojna prekinitev ognja;
b. Določitev demilitariziranega pasu na fronti, ki ga nadzorujejo mirovne sile;
c. Obnova ne okupiranega dela Ukrajine ter krepitev njene obrambne moči;
d. Strateška okrepitev vojaške in ekonomske moči NATO držav v naslednjih 5- 10 letih, predvsem okrepitev evropskega krila zavezništva;
e. Nato nova pogajanja, zagotovitev ozemeljske celovitosti Ukrajine in nova varnostna arhitektura trajnega miru v Evropi skozi projekcijo moči Zahoda.
