Ko vse odpove, mora vojska delovati

Objavljamo intervju s predsednikom Slovenskega odbora za Nato in predsednikom Komisije za globalna vprašanja pri Odboru za zunanje zadeve v Strokovnem svetu SDS dr. Jožetom Rantom, ki je bil objavljen v časniku Demokracija. Dr. Jože Rant (1940) je znanstenik ter upokojeni docent s področja jedrske tehnologije. Med leti 1967-1998 je bil zaposlen na Inštitutu Jožef Štefan. Leta 1974 je prejel nagrado Jugoslovanskega komiteja ETAN za najboljše delo na področju jedrske tehnike. Njegov seznam strokovnih znanj in izkušenj je dolg, med njimi lahko izpostavimo znanja s področja jedrske energetike, jedrske tehnike, jedrskih podatkov in jedrskih preiskovalnih metod in njihovi uporabi v industriji, kriminalistiki in ohranjanja kulturne dediščine. Dr. Rant sodeluje v različnih strokovnih združenjih, tako v Sloveniji kot po svetu, med drugim je predsednik Slovenskega odbora za Nato, ki je bil ustanovljen leta 2002 ter član upravnega odbora Evro-atlantskega sveta Slovenije.

29. marca bo minilo šest let, odkar je tudi Republika Slovenija članica zveze NATO. Smo z vstopom v Nato danes bolj varni kot smo bili pred njim?Vsekakor. To je bil velik dosežek, da smo prišli v zvezo Nato, v družbo demokratičnih držav s tržno ekonomijo, ki so tehnološko in gospodarsko vodilne. To lahko smatramo kot velik dosežek, saj če se spomnimo, da smo bili kot neuvrščena država Jugoslavija dokaj izolirani od tega dela svobodnega sveta, še zlasti od vrhunskih znanstvenih, tehnoloških dosežkov. In ker smo ostali na teritoriju, ki ni pripadal niti enemu, niti drugemu paktu, smo bili ranljivi. Kot nekak nadomestek, ki naj bi skrbel za našo varnost, smo se šli splošni ljudski odpor, in podobno. Sedaj pa so varnostne razmere popolnoma drugačne. Konec je bipolarnega sveta, ni več konfrontacije med Varšavskim paktom in Nato paktom, pojavljajo se številni novi izzivi,  asimetrični in  razpršeni viri groženj, globalizacija teh groženj in pa globalizacija širjenja in učinkovanja orožij za masovno uničevanje in terorizma. Zavedati se moramo, da je Slovenija ogrožena tako, kot so vse ostale evropske države tudi od različnih izven evropskih virov pretenj. Recimo, če pride do jedrskega raketnega napada na München ali Češko, bomo tudi mi deležni posledic. Napad na naftne ali plinske terminale v Trstu lahko vpliva tudi na našo Istro, Primorje. Mi smo dejansko ogroženi, saj napad s kemičnimi ali biološkimi orožji in pandemije  ne poznajo meja, zato moramo skrbeti za našo varnost tudi zunaj naših meja, za varnost našega neba in morja. Zdaj je naše nebo varno zaradi dežnika, ki ga nudi zveza Nato. Želeli pa bi si, da bi tudi mi imeli možnost, da sami skrbimo za varnost našega neba.

1. januarja 2010 je bilo v Slovenski vojski (SV) zaposlenih 7.593 pripadnikov, od tega 1.206 častnikov, 2.004 podčastniki, 3.086 vojakov, 764 vojaških uslužbencev, 520 civilnih oseb in 13 uradnikov, so sporočili iz MORS-a. Je SV dovolj velika?Tu so važni proporci. Koliko ljudi je aktivnih v vojaški sferi, koliko je javnih uslužbencev, birokracije, in koliko jih je v sekundarnih oz. pomožnih službah, ki se tičejo načrtovanja, izvajanja in povezav z gospodarstvom. Mi si danes SV predstavljamo le kot vojake. Vojska danes niso le pehota, temveč tudi njen civilni del, ki pa je lahko zelo strokoven in pomemben. Vojna medicina je že tak primer, ki ni prisoten le v vojnih razmerah, temveč tudi v velikih katastrofah. Vojska naj bi imela bazo tudi v slovenski industriji in v slovenskem intelektualnem potencialu. Za to moramo poskrbeti sami, saj vse vojske na svetu skrbijo za tehnološki napredek svoje oborožitve, svojih obrambnih sposobnosti. Stremeti moramo, da bomo imeli usposobljeno, izobraženo vojsko, vojaško šolstvo in povezavo z znanstvenimi inštituti in univerzo. Tu smo na neki okretnici, a se vse odvija prepočasi. Zaostali smo, ker se premalo povezujemo z  ostalimi državami zveze, ki so tehnološko zelo napredne. Hrvati se tega zavedajo in se zelo povezujejo ter izkoriščajo možnosti za napredek lastne tehnologije, ki je v osnovi vojaška, koristna pa je lahko tudi civilni sferi.

512 pripadnikov SV je bilo konec lanskega leta na operacijah v tujini; največji kontingent je 395-članski na Kosovu, sledi 69-članski v Afganistanu, manjši pa so še v Bosni in Hercegovini, Libanonu, Makedoniji, Siriji, Somaliji in Srbiji. Kako usposobljeni so naši vojaki za te misije in kakšne pogoje morajo izpolnjevati? Kako nevarne so razmere v omenjenih deželah?Glede nevarnosti je potrebno razlikovati razmere na Balkanu, kjer so te že precej bolj urejene; od razmer v Afganistanu.. Na Balkanu ni več vojnih operacij, ni več terorističnih akcij, tu gre predvsem za pomoč civilnemu prebivalstvu, za umirjanje razmer ali strokovno rečeno »peace keeping«, in pa de se omogoči, da se te države same usposobijo, da bodo skrbele za svojo varnost. To pomeni usposabljanje policije, vojske, služb za reševanje in  odkrivanje eksplozivnih sredstev, formiranje institucij pravne države, izboljšanje infrastrukture. Naša vojska je usposobljena in pripravljena, da nudi tako pomoč. Drugo pa je, kako dobro je opremljena za operacije v Afganistanu, kjer je v prvi vrsti treba poskrbeti, da bo ta država dobila mir, da bo postala varna. Tam vladajo vojne razmere in v konfliktih lahko padejo tudi žrtve. Oprema za varno delovanje SV je torej bistvenega pomena , da ne pride do žrtev. Naši vojaki in vojaki NATO ne bodo tam ostali večno. Odšli bodo, ko bo tam zavladal relativni mir in bo Afganistan sam sposoben zagotavljati svojo varnost, da bodo naposled lahko tudi ženske hodile v šolo, da ne bodo več sekali rok, kamenjali žensk in da bodo lahko pričeli obnavljati državo in se izkopali iz revščine. To pa so najbrž plemeniti cilji in tudi Evropa postala bolj varna, manj bo drog, ilegalne migracije, krininala na Balkanski poti..Potrebujemo svarune?Oklepno vozilo svarun  je bilo prvo pri roki, da smo povečali varnost naših vojakov na mirovnih misijah. . Žal so nekako premajhni, njihova zaščita ni bila dovolj adekvatna sedanjim razmeram, kjer Talibani ob cestah uporabljajo učinkovite eksplozijske naprave, ki lahko uničijo debelejše oklepe.  Oklepniki Patrija z boljšo zaščito in večjo ognjeno  močjo bi bile nedvomno zelo koristni za naše mirovne operacije v Afganistanu in bi povečali varnost vojakov.

Ali bojno opremo določa Nato, ali je ta v domeni Slovenije? Vsaka država mora poskrbeti, da so njene oborožene sile primerno opremljene, da bodo njeni vojaki varni. Standardi za opremo pa so skupni in jih določa in stalno verificira zveza NATO. Je pa nabava opreme možna v okviru zveze Nato. Gre za sodelovanje. Tu je bistveno, da se povežemo in imamo dostop do skupnih nabavnih potencialov, bodisi, da si delimo posel, da nekaj naredimo doma, kar se mi zdi zelo pomembno. Kajti mi imamo neko osnovo za vojno industrijo, a smo jo morda preveč zanemarili. Važno je, da  integriramo civilne in vojaške proizvodne in raziskovalno-razvojne  zmogljivosti in jih usmerimo za določene vojaške potrebe. Tudi v okviru projektov NATO ali EU  Tak primer bi lahko bila proizvodnja brezpilotnih letal, z domačo opremo za opazovanje in izvidništvo. Ali pa oprema za potrebe civilne zaščite, reševanja, gašenja, odkrivanja nevarnih snovi in eksplozivov, varovanje kritične infrastrukture, meja in še kaj.Lahko bi se povezali z drugimi državami, saj vsega nikoli ne bomo mogli sami narediti, določene podsisteme pa lahko naredimo

Kakšna navodila daje Nato glede misij? Tu smo vezani na skupno poveljstvo za operacije. V Afganistanu je enotno poveljstvo, ki določa, kakšne naloge imamo. Se pa to planira vse skupno  v okviru Nata, kaj bo kdo počel, v kateri pokrajini bo deloval in kako bo sodeloval.

V javnosti se zadnje čase veliko govori, da se bo misija na Kosovu letos precej skrčila.To se bo nedvomno dogodilo, saj se razmere na Kosovu stalno izboljšujejo in vojaška prisotnost kmalu ne bo več potrebna, civilna pomoč pa bo še vedno nujna.

Se bi zato utegnilo povečati število vojakov za misijo v vse bolj nemirnem Afganistanu?Tu je veliko zmotnih mnenj, kaj naši vojaki počnejo v Afganistanu. V Afganistanu je potrebno omogočit, da bo država sposobna sama sebe upravljati in se razvijat v neko sorazmerno varno in uspešno državo, da ne bo več neka »gnila«, propadla država. Treba je namreč urediti, da se uvede resnično osnovne človeške vrednote. Zmanjšanje korupcije, pravica žensk do izobraževanja in do enakopravnega zaposlovanja, da se odpravi šeriatsko pravo, ki je zelo kruto, da se prepreči, da bi Afganistan postal center nekega fundamentalističnega gibanja, ki ga zdaj predstavljajo talibani in Al Kaida, od koder bi potem lahko nemoteno širili svoje ideje o velikem svetovnem kalifatu. Ali si naši »mirovniki« želijo, da bi tak  kalifat stopil v Evropo? To kar je na področju človekovih pravic za nas samoumevno, to moramo omogočiti tudi Afganistancem in Afganistankam. Slovenske ženske si nedvomno ne želijo, da bi se jim kratile njihove pravice, recimo, da ne bi smele hodit v šolo in morajo torej razumeti, da si isto najbrž žele tudi Afganistanke.

Ali res mislite, da je to možno?Ne takoj, ampak potrebno je ustvariti predpogoje za to, to je mir in stabilnost države. Važno je, da se življenje prične premikati v smer uvajanja občečloveških vrednot, da se sproži proces, ki  bo trajal generacijo ali dve. To morajo razumeti tudi tisti pri nas, ki se zavzemajo za te pravice doma, da si te pravice želijo tudi marsikdo v Afganistanu, predvsem ženske.
Poslanstvo misija ISAF je v tem, da se tam razmere  normalizirajo. Ali si mi želimo t.i. »opijskega napada«, ki prihaja z Afganistana? Opij je za prenekatere ljudi donosen posel, za tamkajšnje prebivalce pa celo osnovni vir dohodka. A kaj jim v zameno ponuditi? Tu pa ima Nato tudi civilno komponento. »Provincial Reconstruction Teams«, skupine za obnovo pokrajine, delujejo kot vojaško- civilno partnerstvo znotraj Nata, kjer je civilni del skoraj ravno tako močan kot vojaški. Predpogoj za obnovo pa  mora biti varnost. Zato je misija SV bistvena, saj ta pomaga ustvarjati varne razmere v Afganistanu, ki bi omogočile pohod vrednot, ki so v Evropi že davno osvojene ter da se blaginja razširi in se izkopljejo iz nekega t.i. srednjeveškega, feudalnega »balkanizma«. Nevarnost pa je tudi, da se razširi islamska fundamentalizacija v Tadžikistan, Kirgizistan, Kazahstan, v celoten pas. Da se to prepreči so  tu  zainteresirani tudi Kitajci in Rusi. Slednji sedaj bolje  sodelujejo tudi z zvezo Nato in imajo posluh glede transportov NATO  preko ruskega ozemlja.

Ne gre v Afganistanu še za kakšne drugačne cilje?Gre se tudi za stabilnost in varnost Pakistana.  Pakistan je jedrska država. In če pride do prevzema oblasti s strani talibanov, bi to pomenilo veliko jedrsko grožnjo za ves svet. Pakistan je v sporu z Indijo, ki ima opravka tudi z islamisti, ne samo v Kašmiru. Jedrski spopad na indijskem podkontinentu bi imel posledice za ves svet. In do tega bi lahko prišlo tudi če bi jedrsko orožje po ilegalni poti,  dobili v roke indijski islamisti.Mislite, da je na vidiku vojna?Tu se lahko govori le o verjetnostih, rizikih. Ti pa so. Ne verjamem sicer, da bo Pakistan šel v talibanizacijo, ali vojno, ker se ljudje, predvsem tamkajšnje ženske, zavedajo, kaj bi pomenila vrnitev v srednjeveški šeriat ali srednjeveški kalifat in si tega ne želijo. Ne želijo si jedrskega spopada.Je pa nevarnost, da se določene skupine ljudi dokopljejo do teh znanj in jih posredujejo naprej, v tem je nevarnost.Na ministrstvu za obrambo po besedah nekaterih vladajo »kaotične razmere«. Spomnimo se odstopa dveh ožjih sodelavcev ministrice, Kotnika in Hožiča, odstop je ponudil tudi državni sekretar na Mors-u Uroš Krek, ki pa si je nato premislil. Ministrstvo je zaradi razmer obiskal celo predsednik vlade Borut Pahor, ki je med težavami, s katerimi se sooča obrambni resor, izpostavil »konceptualne probleme, povezane z razmerjem med upravnim aparatom ministrstva in pripadniki vojske«. Najbrž je mislil na slab civilni nadzor nad vojsko? Kako to razumete?Sam nisem dobro obveščen, kaj se je tu v resnici dogajalo. Sam ne vidim, da bi bila vojska v groznem razsulu. Imeli pa smo predvsem opravka z aferami, ki so SV vedno spremljale. SV je bila vedno območje političnih prerivanj. Tu lahko vzamemo primer, ko so bivšega obrambnega ministra Janšo prisilili k odstopu, potem uhajanje raznih obveščevalnih podatkov, kraja orožja, vdor v skladišče municije, nabava napačne oborožitvene opreme, vse tu se križajo interesi. Mislim, da je to vznemerljivo in bi se morali zamisliti nad tem. O vzrokih in dejavnikih pa lahko le po tihem ugibam. Tisti, ki generirajo afere in probleme na MORS-u izkoriščajo obrambni sistem za svoje podtalne politične cilje. Ministrico Jelušičevo poznam, z njo sem sodeloval, ko sem bil predstavnik Slovenije v Natovi komisiji »Science for Peace and Security«, in sem dobil vtis, da je to zelo resna gospa, ki se ji SV zdi prioriteta. In tudi gospod Krek je name naredil dober vtis in je bil bolj konstruktiven kot nekateri moji kolegi iz lastne stranke (nekdaj član NSi, op.p.). Vprašanje je tudi, kakšni so bili na MORS-u koncepti glede misije SV v Afganistanu, kaj je s pošiljanjem helikopterjev in kako bi jih opremili. Po moji oceni je pomembno, da so transportne sposobnosti SV v prvem planu, kajti mi si ne moremo večno sposojati avionov in čakati, da bodo naši vojaki prišli na vrsto. Helikopterji so pomembni tudi za naše razmere, v primeru katastrof. Ne moremo vedno uživati varnosti na tuj račun, ne moremo se izolirati. Zato je poskus demontaže SV, njen retrogradni razvoj, v stilu pamfleta »Ukinimo Slovensko vojsko«, poskus izolacije Slovenije. To je poskus lažne samozadostnosti. Ne moremo biti samozadostni, ker smo tako ali drugače odvisni od drugih, sodelovanje v zvezi Nato pa ima gospodarske in politične konsekvence. Imamo prednosti, ki jih lahko izkoristimo, ali pa tudi ne. Sodelovanje oz. nesodelovanje v zvezi NATO ima nujno za posledico zunanjepolitične, varnostne, ekonomske in druge učinke.

Vlada Boruta Pahorja sicer nima pravega posluha za obrambni resor, pri tem mislim tudi krčenje proračuna za obrambne namene. Opozicija opozarja, da SV nikakor ne more biti torišče za reševanje ekonomske zagate aktualne vlade. Se strinjate?Seveda se strinjam. Mi si ne bomo mogli opomoči s 500 milijoni evri na račun demontaže bistvenega dela slovenske države in njene suverenosti. Državi z visoko blaginjo Švica in Švedska imata obe močno in moderno vojsko!  Ukinjanje vojske ni pot v blaginjo, raje obratno! Zakaj ne bi  namesto kadrovskega masakra v SV raje krčili javne uprave? To je zelo preprosto. Zakaj ne bi v javni upravi uvedli program zagotovitve kvalitete dela javne uprave in nadzor nad tem? Potem pa se bo hitro videlo, koliko ljudi je potrebnih in koliko je v javni upravi »slepih potnikov«. Kontrola kvalitete dela je potrebna! Tako so pa »mrtve duše« vsepovsod, ne samo na obrambnem ministrstvu.

Kako komentirate ukinjanje vseh šestih vojaško teritorialnih poveljstev ter njihovih enot, ki so se popolnjevale z obvezno rezervo? Gre res za počasno, a sistematično ukinjanje SV?Gre za nekaj v smislu prej omenjenega  pamfleta o ukinjanju SV (gre za v Mladini objavljeno peticijo »Ukinimo vojsko«, op. p.). To je del demontaže države. Mi bi radi imeli samo en častni bataljon, da bi se lahko gospod predsednik fotografiral in pregledal častno četo, na mejah bomo postavili stražarje s helebardami … To je tako kot v Butalah, kjer so na mejah napisali: »Sovražniku vstop prepovedan!« No, to bodo naredili. To je idealna stvar. In pri tem bomo pričakovali, da se bodo razorožili tudi Italijani, Avstrijci, posebno pa Hrvati, živeli bomo v miru ter cedila se bosta mleko in med, ker ne bo SV. Peticija je napisana tako, da se človek lahko le smeje. A v ozadju se skriva resnično huda provokacija.

Kakšna? Gre za retrogradnji razvoj. Ti ljudje imajo vizijo preteklosti, nimajo pa vizije prihodnosti.

Zanimivo pri peticiji je mogoče to, da ta vojske ne ukinja, le išče načine za njeno preoblikovanje v nekakšen posodobljen SLO ali po starem splošni ljudski odpor.Ja, res. SLO in še gardo hočejo imeti. Mi imamo slabe izkušnje z raznimi gardami. Ne vem, kakšno bi radi imeli? Mogoče kot so pazdarani, čuvarji iranske revolucije? Ne vem, garda. Kaj je to? Ali bodo imeli puške? Fičafaje (frača, op. p.)?

V peticiji piše, da premično topništvo.Zakaj ga bodo pa ohranili? Na koga bodo pa streljeli? A, seveda topništvo potrebujejo za častne salve, samo za to. Morda gre za vodni top, za »non-lethal weapons«? Včasih razmišljam, ali so ti ljudje v tem smuislu neizobraženi ali so naivni ali pa so v rokah nekoga, da ne razmišljajo realno. To je tipično za našo nekatero politiko, ki ni realna. Je utopistična, pacifistična. Z nageljni v ceveh tankov so hoteli ustavili agresijo jugoslovanske armade. To je isti moto. Tako ne gre več,

Peticija torej ne ukinja vojske.Ne da ji živet. Vojska potrebuje dolgoročno in trajnostno usmeritev, ki ji je zagotovljeno, da se ohranjajo znanja, da pride do vojaške opreme in da ima koncepte obrambe. Ne morete čez noč spreminjati obrambne doktrine. Kdo nas bo branil?

Piše, da policija.Policija ima že tako dosti dela, saj že sedaj komaj kroti kriminal. Kako bo šele kos  čezmejnim varnostnim izzivom? Poleg tega pa rabimo solidno zaščito neba, obale, solidno protibiološko in protikemično zaščito, inženirske enote, zračni transport, vojno saniteto in medicino. Potrebujemo uspešen celostni obramni sistem, ki nas bo sposoben braniti pred modernimi grožnjami. Potrebujemo obveščevalne podatke, ki jih dobimo le od naših zaveznikov, saj nimamo svojih satelitov. Potrebujemo zaveznike, obenem pa imejmo doma solidno jedro slovenske vojske, moderno oboroženo in vzgojeno v domovinskem duhu. Ko vse v državi odpove, v vojnih ali kriznih razmerah,  mora vojska delovati. Ob katastrofah vojska celo nadomesti policijo, rešuje, gradi.

Peticija omenja tudi primer Islandije, ki je edina članica zveze NATO, ki nima lastne vojske, pristopila pa je pod pogojem, da ji je tudi ne bo treba ustanoviti. Zakaj?Islandija je obkrožena z morjem, ima že tako ali tako nameščene ameriške baze na otoku, je del obrambnega sveta in ob koncu hladne vojne nima več smisla, da bi bili izpostavljeni kot baza za nadziranje vodnih poti iz Atlantika v Severno morje. Za Islandijo skrbijo drugi in ni ogrožena kot smo mi, ki smo na nemirnem koncu Balkana. Lahko se čez noč spremenijo razmere npr. v južni Srbiji, Kosovem, Makedoniji, Bosni. Zadeve smo sanirali, a še vedno tli. In po pogašenem požarju je potrebno biti buden še nekaj časa, da se opazuje, ali je to res ugasnilo, ali bo to žerjavico spet kdo razpihal. Torej, nismo na čisto nenevarnih koncih svetab  kot je to Islandija in ki je zgrešen primer, vzet je izven konteksta.

Gre pri peticiji za zavajanje?To je demagogija. Agitpropovska dikcija, apeliranje na ljudi, ki so socialno ogroženi, jim dati neko lažno upanje, da bo potem bolje. Neodgovorno ravnanje z državo. To je lakmusov papir, ki naj preveri, koliko smo Slovenci potrpežljivi.

Kaj bi bila po vašem mnenju najboljša rešitev za nesrečno vladno letalo falcon?Več možnosti je, a napaka je bil že njegov nakup. Takrat je bilo najbrž mišljeno za predsednika Drnovška in njegove širokopotezne državniške obiske. Zdaj ga imamo, potrebno ga je usposobit in prodat. Namesto njega bi kupil transporten avion in ob enem naredil s letalskimi družbami potovalne aranžmaje, za polete v Bruselj in drugam.

Ste znanstvenik. Kako ocenjujete stanje v univerzitetni sferi? Kako ocenjujete delo aktualnega ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo?Potrebujemo visoko šolstvo, ki mora biti v tesni zvezi z raziskovalno sfero in ki mora skrbeti, da bo univerza »producirala« kvalitetne ljudi za potrebe naše države, ne pa del »na zalogo«. Doseči moramo trajnostno in smotrno politiko upravljanja s kadri, z našim intelektualnim potencialom. Predvsem pa moramo začeti vrednotiti tudi to, da ima znanost lahko svojo komercialno vrednost. Danes je torej bistveno, da uvajamo postopke, kako bomo pospešili prenos naših znanstvenih dosežkov, ne smo v industrijo, tudi v druge sfere, tudi v kulturo, če hočete, v vojsko, policijo. Kot primer bi navedel »cyber security«, varnost našega celotnega elektronskega poslovanja, naših baz podatkov. Tu lahko postori naša znanost kar precej, pa tudi recimo pri preprečevanju tihotapljenja blaga in nevarnih snovi. V okviru projektov MORSa in SV smo na iniciativo prejšnje vlade pripravili projekt Evropski referenčni center, ki bi bil modularni sistem raziskovanja na številnih področjih, ki se tičejo obrambe in varnosti, v povezavi treh, štirih inštitutov, nekaterih fakultet treh univerz. Bilo je impozantno videti, kaj  naši znanstveniki ustvarjajo in kaj bi bili zmožni praktično to tudi narediti.  Eksperti MORS so to pozdravili.

Toda? Toda recenzenti, nekateri kolegi, so dali popolnoma negativne ocene. Nekdo ni želel, da bi to zaživelo, pod pretvezo, da je to preveč nebulozno, pa ni bilo. Lahko bi celo dobili tuj denar iz evropskih ustreznih projktov, iz NATO projektov in dobili bi celo center.

Ali se politika preveč vmešava v znanstveno sfero?Nekaj je tu histereze. V prejšnji državi je bila uveljavljena politika, da so morale razvite republike čakati, da se nerazviti razvijejo, potem pa bomo skupaj šli v socializem.. To nas je zelo veliko stalo. Mi nismo smeli biti aktivni na nekaterih področjih. Nekatera področja  smo spustili iz rok. Po letu 1991 so se sicer stvari izboljšale, na univerzah, tudi na Inštitutu Jožef Štefan.

Ima minister Golobič posluh za znanstvenike?Sam sem malo izven tega, ker sem upokojen. Toliko kot spremljam, gre bolj za papirnate razprave. Važno je, da se tisto kar se zmenijo, tudi uresničijo. To bi jim svetoval. Zdi se mi, da še vedno premalo naredimo, da bi bil eden izmed kriterijev vrednotenja raziskovalnega dela tudi intelektualna lastnina, patenti. Gre za komercializacijo znanja in dosežkov.To preveč podcenjujemo in premalo naredimo v tej smeri. Ne morejo biti kriteriij za znanstveno uspešnost samo publikacije in pa citati.To je eno. Kot drugo, nimamo povratne informacije, kako uspešen in uporaben je proces formiranja kadrov. V Ameriki imajo možnost, da verificirajo karierne poti študentov,  kje  so se njihovi doktoranti, magistranti zaposlili, kako so z njihovim delom  zadovoljni, kako so študenti zadovoljni s posameznimi profesorji., programi. Tega je pri nas premalo. Te povratne zanke ni. To je odprt krog.  Slabo je, če produciramo ljudi »na zalogo«.  Nekatera področja, zlasti tehnična, so podhranjena s kadri, drugod pa,  majo hiperprodukcijo kadrov, ki potem ne vedo, kje bodo dobili službo.Mladi ljudje, ko dobijo diplomo, pričakujejo, da bodo lahko to uporabljali, potem pa ni delovnih mest. In ker smo mi nekje zadaj v rangu svetovnih univerz, je potem težje dobiti službo v inozemstvu, če se nisi že prej afirmiral. Res pa je, da nam najbolj kvalitetni ljudje tudi uhajajo v tujino, hkrati pa imamo premalo posluha za naše znanstvenike, ki so v tujini. In na to mora biti ministrstvo bolj pozorno in trajno skrbeti za pregled »kdo je kdo od nas « v tujini. Nekaj se je že govorilo o taki bazi podatkov, sicer ne vem, kakšno je trenutno stanje. Dejstvo je, da bi morala biti ta baza znanstvenikov ažurirana in na razpolago naši industriji, da jih lahko podjetnik pokliče in naveže sodelovanje..

Zdaj niste član nobene stranke, nekdaj pa ste bili v NSi. Pričakujete, da se bo NSi po naslednjih volitvah vrnila v parlament? Ta stranka mora predvsem skrbeti, da bo dobila nazaj nek intelektualni potencial, intelektualno težo. To je bistveno. Mislim, da se je stranka v tem oziru oddaljila od tega, veliko ljudi se je odmaknilo od njih. Veste, samozadostnost je zelo nevarna stvar. To je ena izmed pasti, ki lahko neko stranko pripelje v začaran krog, apatijo. Angažirati je treba svoje sposobne lastne ljudi, jim dat neko priložnost in nato razširiti krog sodelavcev, simpatizerjev, strokovnjakov. Ni nujno, da so vsi člani stranke. Tu ima SDS drugačno politiko, ta pritegne ljudi, ki so ji ideološko blizu, jih zna uporabiti za reševanje določenih problemov in komunicirati z njimi. Ne morete pa biti v avtarkiji in zaprti sami vase, v krogu vedno istih ljudi. Ukinili so celo vse strokovne odbore. Politika je timsko delo. Važen je odnos do ljudi, do novih idej.

Kako na splošno ocenjujete delo aktualne vlade?Lahko bi bilo znatno bolje. Škoda. Lahko bi zares naredili nekaj, vendar to vlada velika zmeda, prerivanja znotraj njih samih jim jemljejo energijo, vprašanje je, ali imajo razščiščene koncepte, kam kdo hoče. Zdi se mi kot basen o zajcu, raku in labodu, ki so vlekli voz iz blata. V takih razmerah je res treba poslušati tudi opozicijo, ne pa se iti izključevanja. Pri nas imamo še vedno hladno vojno stanje. Za vse naj bi bil kriv Janša in SDS.To je smešno! Ali lahko še kdo verjame  izjavam politikov koalicije? Neverodostojnost je splošna. Se samo nasmejem. Je pa ta politika vlade destruktivna, samo socialna kozmetika, nesluten porast zadolževanja, premalo stimulacij za razvoj, slaba zunanja politika, slabši mednarodni ugled in položaj Slovenije. Afere, ki jih sami generirajo, so v žarišču dogajanj. Sicer pa, kar seješ, to žanješ.

Novinarka: Petra Janša