Ko smo znali stopiti skupaj

Obeležujemo 20. obletnico odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije. Spomini zavezujejo!Te dni mineva že 20 let, ko je iz koprskega pristanišča odplula ladja z zadnjimi vojaki jugoslovanske “ljudske” armade. To je bil čas čustev, čas ponosa in domoljubja. Ni nas bilo strah, saj smo vedeli, da bomo zmogli, da bomo znali stopiti skupaj, da nas nič ne ustavi. Da si želimo močno, trdno in uspešno domovino. Veliko nas je delilo te misli, razlik nismo poznali. Bili smo kot eno.
Tudi prijatelji drugih narodnosti so začutili, da gre za rojstvo mlade, suverene in demokratične države. Veliko se jih je odzvalo. Želeli so prispevati po najboljših močeh. Zaupali so nam in z veseljem smo jih sprejeli medse.  Lepo se je spominjati tistih časov. Včasih se zazdi, da so nekateri nanje pozabili. Danes smo starejši za 20 let, a to še ne pomeni, da smo pozabili na vrednote. Na pravičnost, čast,  solidarnost. Na medsebojno pomoč, še posebej sedaj, ko jo potrebuje veliko naših sosedov, prijateljev in znancev.Da imamo potreben pogum, so velikokrat pokazali tudi pripadniki slovenske vojske, policije, civilnih organizacij in združenj ter drugih enot, ki se prostovoljno prijavljajo na mednarodne mirovne misije, daleč stran od svoje domovine. Plemenito je tudi drugim omogočiti, da živijo svoje sanje. Ponosni smo, da jih imamo.Ali torej še zmoremo strniti vrste? Pred nami je priložnost, da to storimo. Dokazati moramo, da znamo in zmoremo premagati strah in negotovost. Da lahko, zaradi sebe in zaradi drugih, ki to od nas upravičeno pričakujejo in zahtevajo. Da se znamo nesebično angažirati, se dvigniti nad razlike. Verjamemo, da smo sposobni prepoznati, sprejeti in unovčiti vsako koristno idejo in priložnost, ustvariti pogoje za ustvarjanje novih delovnih mest, spodbuditi razvoj in inovativnost. Vem, postavlja se vprašanje katera smer je prava? Sever, jug, vzhod ali zahod? Na slednjega se ljudje že od nekdaj odpravljajo iskati svojo priložnost. Priložnost za boljše in lepše življenje, za dostojni zaslužek. Morda je prava tudi katera od drugih smeri, vendar ne za ceno slabšega življenja, za slabše plačilo, za ceno kratenja človekovih pravic.

Med nami je veliko takšnih, ki svojo srčnost, pravičnost, solidarnost in nesebičnost dokazujejo vsakodnevno: gasilci, reševalci, negovalno in socialno osebje, dobrodelne in druge človekoljubne organizacije … Vsi mi smo poklicani, da prav tako opravimo svoj del poslanstva,  da se predajamo za dobrobit vseh, kot najbolje znamo in zmoremo. Ne moremo biti samo nemi opazovalci in tarnati nad usodo, saj tega nismo počeli takrat, ko so nas hoteli podjarmiti z jugoslovansko vojsko, kot so nas hoteli nekoč potujčiti.

Prepričan sem, da lahko situacijo, v kateri smo se znašli, obrnemo na bolje le skupaj. Odgovornost je skupna, skupni bodo tudi rezultati našega dela. Ne bo lahko, a to smo vedeli tudi pred 20 leti. Uspelo nam je takrat in tudi tokrat nam bo, pa čeprav z majhnimi in skromnimi koraki. Slovenija zmore več in kjer je volja – je tudi pot!

Odbor za obrambo v Strokovnem svetu SDS