Ko sindikati postanejo del oblasti

Večina sindikatov v svetu, vsaj tistih resnih, je nastala v času najbolj grobega kapitalizma in izkoriščanja delavcev, torej tudi že pred 200 in več leti. Lahko pa tisti čas štejemo tudi za začetek organiziranega delavskega gibanja in boja delavcev za svoje pravice. Sindikati so sčasoma postali tisti dejavnik v družbi, zlasti pa v razmerju med delodajalci in delavci, ki ga nihče ne more več prezreti. V večini držav svojo vlogo zaščitnika delavskih pravic odigrajo ponekod bolje drugod malo manj.
Seveda je bil čas socializma tudi na sindikalnem področju velika posebnost in izjema. V Sloveniji smo poznali eno samo sindikalno organizacijo, nad katero je držala roko komunistična partija. Sindikati v socializmu so bili tako rekoč del komunistične oblasti, njihova vloga pa je bila okrnjena bolj ali manj na sindikalne izlete in piknike, kjer so organizirali poveličevanje komunistične oblasti, samo spomnimo se prvomajskih shodov po celi Sloveniji. Druga njihova pomembna vloga pa je bila nabava ozimnice po tako imenovanih sindikalnih cenah. Seveda je šlo v glavnem za velike količine krompirja, zelja in morda še česa, kar je bilo zaradi velikih količin ceneje.

V času samostojne Slovenije smo bili priča ustanovitvi več sindikatov, čeprav tistega največjega in najmočnejšega še vedno vodijo isti posamezniki, ki so vodili sindikate v času pred osamosvojitvijo Slovenije. Precej podobna situacija, s častnimi izjemami, je tudi v primeru drugih sindikatov, ki jih več ali manj vodijo tisti posamezniki, ki so bili nekoč del socialistične oziroma komunistične oblasti ali pa še danes odkrito simpatizirajo in koketirajo s strankami sedanje vladne koalicije. Tipičen dokaz za tako trditev je trenutno stanje, ko se število nezaposlenih vsak dan dvigne za okoli 100 do 200, a se sindikalni voditelji sploh ne oglašajo. Govorim seveda o tistih na državni ravni. Častno izjemo iskrenih sindikalnih borcev za pravice delavcev gotovo predstavljajo posamezniki v lokalnih okoljih, kakršna je na našem območju Steklarska nova v stečaju, vendar so to nekako osamljeni jezdeci v puščavi, brez vsake pametne podpore s strani sindikalnih central na državni ravni.

Ko so nekateri finančni strokovnjaki vlade Janeza Janše pozimi leta 2007 samo glasno govorili o možnosti tako imenovane enotne davčne stopnje, so sindikalni vodje kljub močnemu sneženju v Ljubljano, po poročanju medijev, pripeljali 40.000 protestnikov. Danes, ko število nezaposlenih vsak dan naraste za 100 do 200 pa molčijo kot grob. Le zakaj? Odgovor je jasen. Zato, ker ne ščitijo pravic delavcev, ampak so politični služabniki vladajoče koalicije

Številke na tem področju so neusmiljene in naši ljudje jih vsak dan vse bolj občutijo na svojih plečih. V mandatu vlade Janeza Janše je število nezaposlenih padlo iz nekaj nad 100.000 konec leta 2004, na 58.000 konec leta 2008, ko je krmilo vlade prevzela SD, ki nas je septembra lani prepričevala, da je “Slovenijo mogoče voditi bolje”. Toda število nezaposlenih je v času mandata sedanje vlade naraslo iz 58.000 na skoraj 90.000. Pomislite – samo v devetih mesecih mandata te vlade?! Toda v tem času skorajda ni bilo delavskih protestov, sploh pa ne tistih masovnih, na katerih bi videli sedanje šefe sindikalnih central na državni ravni. Njihova zlizanost z vladajočo koalicijo in njenimi strankami je več kot očitna. Morda pa je to vendarle čas, ko jim tisti, ki jih plačujejo, rečejo odločen ne, se jim zahvalijo za njihovo nedelo in jih odslovijo. To so seveda delavci, ki jih s svojimi že tako skromnimi dohodki plačujejo. Morda pa je to vendarle čas, da delavci iz svojih vrst zberejo take sindikalne voditelje ali ustanovijo nove sindikalne organizacije, ki bodo resnično zastopali njihove interese in ne interese strank vladajoče koalicije, ne glede na to kdo je ali bo v prihodnje na oblasti.

VIR: prispevek poslanca SDS dr. Vinka Gorenaka je bil objavljen 4.9.2009 v lokalnem časopisu Rogaške novice.