Ko se spominjamo …

Slovenci se vsakega 1. novembra spominjamo pokojnih sorodnikov in drugih oseb, ki so nam kaj pomenile. Množično obiščemo njihove grobove in se jim poklonimo s prižiganjem sveč in polaganjem cvetja. Katoličani na isti dan praznujemo še praznik Vseh svetih, ki ima izrazito pozitiven pomen. Ne gre le za spominjanje mrtvih, ampak predvsem za veselje nad dejstvom, da smrt ne pomeni človekovega uničenja, pač pa rojstvo v novo, resničnejše življenje. Zato se na ta dan obračamo k tistim, za katere verjamemo, da so že pri Bogu, četudi jih Cerkev še ni posebej priznala in razglasila za svetnike. Ker se je njihova svetost kalila v povsem vsakdanjih življenjskih okoliščinah, večkrat povsem skrito in brez zbujanja pozornosti, so nam lahko zgledi njihovih življenj za smerokaz na poti v nebeško domovino.  

Letošnji 1. november je nekaj posebnega, saj je ves v luči nedavnih pokopov posmrtnih ostankov iz Krimske in Hude jame. Kakor je rekel nadškof Anton Stres ob pokopu žrtev iz Krimske jame: »Odslej jih ne bo več mogoče, ne prezreti in ne prezirati«. Zagotovo bodo žrtve deležne vedno večje  pozornosti tudi z vidika praznovanja Vseh svetih. Vemo namreč, da so med pobitimi v obeh jamah tudi otroci in mnogi, ki so preganjanje in mučeništvo prestali zaradi vere v Kristusa. Prav je, da se slovenska cerkev zanaša na priprošnjo svojih mučencev, pa čeprav (še) nimajo svojega praznika. Naj nam izprosijo, da bodo kmalu, z imeni in priimki, pokopane vse žrtve revolucionarnega nasilja, spomin nanje pa naj bo za vedno vtisnjen v slovensko zavest.

Vsem vašim rajnim večni mir in pokoj,

Krščanski forum SDS