Ko plamen sveče dogori
nedelja, 1. 11. 2009Iz neke davne preteklosti prihajajo. Kot da ne bi nikoli odšli, se zdi. Skozi kopreno jutranjih sanj se znova vračajo med nas. Bledi obrazi se izrisujejo v svoji nekdanji resničnosti in vse, kar so nam še hoteli povedati, se izrisuje v sedanjost. V pismih in knjigah, v kriku in molku je izraženo vse, s čimer so zapolnjevali prostor okoli nas. Ta dan je njihov dan, njihov praznik, a tudi naš, saj v duši nikoli ni toliko trpkega zavedanja praznine, ker smo ostali brez njih.
Trenutki, spomini, kot zvezdni prah nas obkrožajo in vsakdo piše svojo zgodbo o minljivosti, o ljudeh, ki so bili del njega samega.