Ko ministrica postane nepremičninska agentka

Posledice kapitalskega prevzema LDS se kažejo na vsakem koraku. Opravičevanje pregrešno dragega najema stavbe NPU na Dimičevi s strani generalnega sekretarja LDS Uroša Petohleba in poskus prelaganja odgovornosti na prejšnjega ministra za notranje zadeve je prozoren manever zavajanja, s katerim se želijo prikriti očitne klientelistične povezave aktualne ministrice za notranje zadeve. Ministrica Katarina Kresal je konec februarja 2009 sama izjavila, da se veseli skorajšnje selitve v prostore na Litostrojski ulici v Ljubljani. Ta selitev bi rešila prostorsko stisko za celotno GPU za bistveno nižjo ceno, kot pa jo plačuje MNZ za stavbo na Dimičevi. Takrat je bilo z omenjenim poslom še vse v redu. Nenadoma pa je Kresalova obrnila ploščo. Očitno so se nepremičninske in finančne potrebe pojavile drugje, konkretno pri stavbi v lasti RAM Investa na Dimičevi. Ker za stavbo očitno niso našli drugega ustreznega najemnika, je na koncu situacijo rešila kar predsednica LDS sama in poskrbela, da se je v prostore za drag denar vselil NPU. Cena kvadratnega metra najema stavbe na Dimičevi objektivno presega ceno nakupa kvadratnega metra stavbe na Litostrojski. SDS, tako kot druge politične stranke, pred vsakimi volitvami podjetjem po spisku pošlje prošnjo za finančno podporo v skladu z zakonom o financiranju volilne kampanje. Podjetji IMOS Holding in IMOS d.d. sta SDS nakazali sredstva, ki so bila pod zakonsko določeno zgornjo mejo, njuna vsota pa je znašala skupaj 3800 EUR. To je pol manj, kot je podjetje RAM Invest nakazalo stranki LDS. Predsednica LDS Katarina Kresal pa je celo za to znatno višjo donacijo dejala, da je bila bagatelna. Tudi trditve generalnega sekretarja LDS o obnovi strankinih prostorov s strani podjetja IMOS so neresnične. SDS namreč prostorov ni nikoli obnavljala, ne preko IMOSA ne preko kateregakoli podjetja. Za razliko od nekaterih strank, naslednic nekdanje komunistične partije, ki so svoje prostore dobile brezplačno, je SDS prostore za delovanje stranke kupila s pomočjo kredita, ki ga redno odplačuje. V nakup smo bili leta 2007 sicer prisiljeni, ker nam je ljubljanski župan Zoran Jankovič, vidni podpornik Katarine Kresal, odpovedal najem mestnih prostorov na Komenskega 11. Predsednik SDS je stanovanje v Trubarjevem kvartu, ki ga je gradil IMOS, kupil že leta 2005 in zanj plačal tržno ceno tako kot vsi ostali kupci, zato ta nakup nima nikakršne zveze s trditvami generalnega sekretarja LDS. Pri današnjih neresničnih navedbah generalnega sekretarja LDS gre za očitno preusmerjanje pozornosti iz klientelistične zgodbe o najemu prostorov NPU, v kateri smo bili priča enemu najbolj spornih poslov v zadnjem obdobju v naši državi. Je tudi odraz stiske, v kateri se je ob razkritju klientelističnih povezav v aferi bulmastifi znašel LDS, še posebej pa njegova predsednica. V tej aferi so padle maske in kredibilnost LDS, ki je svojo kampanjo vodila s sloganom »Edina prava pot je pravna pot!«. Za koga je prava, vidimo danes.