Klubski večer Ženskega odbora SDS: Ženske v Demosu

»Kako se ne bi takoj opredelila za nov sistem, za večstranskarske volitve, da bomo smeli spregovoriti, da se bomo nehali bati, čeprav se še do danes nisem nehala bati,« je dejala osrednja gostja Nada Bolcar. Ženski odborSlovenske demokratske stranke je na predvečer obletnice ustanovitveDemokratične opozicije Slovenije – Demos pripravil klubski večer z naslovomŽenske v Demosu. Gostji večera sta bili zgodovinarka in predsednica Inštitutadr. Jožeta Pučnika dr. Andreja Valič Zver in upokojena odvetnica, Demosovaposlanka Nada Bolcar. Dr. AndrejaValič Zver, avtorica knjige o Demosu, je uvodoma na kratko orisala vlogo inpomen Demosa ter nekaj bistvenih zgodovinskih dejstev. Opozorilaje, da manjka gradiva o Demosu in pozvala k pisanju spominov na Demos, da se boohranilo to, kar se je dogajalo na terenu. Znani so nam dogodki, kot so Poljče,Majniška deklaracija… Kot zanimivost je povedala, da Demos ni pisalzapisnikov oz. so zelo redki. Zapisnikov pa ni zato, ker so se ljudje balipisati. Lahko bi se zgodilo, da Demos ne bi zmagal na volitvah.»Demos jebil motor slovenske demokratizacije in osamosvojitve, to ni bila partija, to nibila zveza socialistične mladine, to niso bili sindikati, to ni bila zvezaborcev, to niso bili takratni mediji,« je poudarila dr. Andreja Valič Zver.V tistemčasu so se pripravljale spremembe ustave v smeri večje centralizacije in ljudjeso temu nasprotovali. Civilna družba je pripravila tako imenovano pisateljskoustavo, ki je šla v smeri samostojne Slovenije. Začelo je vreti tudi napodročju sindikalizma, delavskega razreda, ki ga je partija želela imeti vceloti pod svojim nadzorom. Nastajale so prve stranke, demokratična zveza,kmečka zveza… Partija pa je opozarjala vseskozi, da oblasti ne bo delila znikomer. Dr. AndrejaValič Zver je omenila tudi proces proti četverici in ga označila za lakmusovpapir. Partija je želela s tem uničiti slovensko pomlad, dosegla pa je ravnoobratno, pogumna civilna družba se je zbudila in pokazala partiji, da se z njone gre hecati.Maja 1989 jebila prebrana majniška deklaracija, ki poudarja parlamentarno demokracijo insamostojno državo. Partija odgovori s Temeljno lisitno, kjer poudarja skupnodržavo in samoupravni socializem. To je ločnica, po kateri se politično polje vSloveniji loči še danes, dodaja dr. Andreja Valič Zver. Demokracija,parlamentarizem, samostojna Slovenija, domoljubje na eni in na drugi stranisamoupravljanje, socializem, Jugoslovanska država.Dr. AndrejaValič Zver je pripoved nadaljevala z dr. Jožetom Pučnikom, ki je predlagalpovezavo Demos. Prvič so se sestali v kuhinji pri Omanu v Zmincu. Zmogli sotoliko političnega razuma, treznega premisleka, na čelu s Pučnikom, da so prišlido sporazuma o združitvi v Demos. Sporazum je bil sklenjen 27. novembra,podpisan 4. decembra in predstavljen javnosti 10. decembra, ko je Pučnikizrekel, da želijo prevzeti odgovornost za slovensko državo. Demos jeimel v medijih zelo slab položaj, nasprotna stran je imela izrazito prednost. VDemosu je bilo, žal, tudi veliko vrinjencev, ljudi, ki so bili proti Demosu,veliko je bilo udbovcev. To poglavje Demosa je še popolnoma neraziskano, ker nigradiva. Dr. AndrejaValič Zver je ob koncu poudarila še pomen žensk v Demosu, bile so pomembenelement. Za usodno žensko v Demosu je označila gospo Spomenko Hribar, ki je vplivalana mnoge odločitve, tudi na tisto, da se Jože Pučnik ni odločil, da bi prevzelvlado. Zakonca Hribar sta ga prepričevala, da je slabega zdravja. Dr. ValičZverova se na tem mestu sprašuje, kaj je bilo tukaj zadaj, tudi o razpadu Demosa,ki je prekmalu odšel iz oblasti. Dr. Andreja Valič Zver domneva, da je bilotakih usodnih žensk v Demosu še nekaj, morda niso bile tako v ospredju.Izpostavila je gospo Katjo Boh, ki je bila ministrica, pa ne vemo skoraj nič onjej. Zaključilaje z mislijo, da bi bilo še veliko za raziskati, morda v obliki diplomskihnalog, magistrskih nalog in potem se bo zgodovina Demosa lahko napisala nanovo.Gospa NadaBolcar je svojo pripoved o Demosu pričela s podatkom, da je Demos v Novi Goricipisal zapisnike, ki obstajajo v arhivu in da se že dogovarja, da bi lahkoprišla do njih. Gospa Bolcarprihaja iz Doblarja ob Soči, študirala je pravo in do upokojitve pred dvemaletoma opravljala odvetniški poklic. S politiko se v prejšnjem sistemu niukvarjala, niti je, po njenih besedah, te stvari niso zanimale in jih nispremljala, ker ni nič dogajalo, samo eni in isti funkcionarji so kolobarili.Gospa Bolcarje pričevanje pričela s spomini na prejšnji sistem, izkušnje iz prejšnjegasistema so ji ostale in ji pognale strah globoko v kosti. »Tega strahu se šedanes nisem znebila.« Ko je sinopravljal pravosodni izpit, je ugotovila, da je v komisiji Zvonko Fišer. Vedelaje, da sin pri njem izpita ne bo nikoli ne bo naredil. Po nekem čudežu je Fišerizginil iz te komisije in sin je izpit opravil.Gospa Bolcarnadaljuje, da jo je Fišer kazensko preganjal še v novi Sloveniji, ker naj binekemu novinarju posredovala podatke iz kazenskih spisov. Osebno je začelkazenski postopek zoper njo, spis pa je potem poniknil. Gospa Bolcar dodaja: »Danessva v takih odnosih, da me ne pozna, me ne pozdravi, tudi jaz njega ne bom.Četudi sva se leta in leta srečevala, on kot zastopnik obtožbe, jaz kotzagovornica.«»Strah vmeni izvira iz otroštva. Oče me je neštetokrat opozarjal, tega ne smeš nikomurpovedati, umakni se, ker prihajajo. Miličniki so tedensko imeli obhod, zaustavljaliso se pri nas, poizvedovali, ker smo živeli ob italijanski meji in velikoljudi, ki je to mejo prečkalo, je bilo ustreljenih,« živo opiše takratnodogajanje gospa Nada Bolcar.Glede na to,kaj je oče doživljal med vojno in po vojni, je razumljivo, da je ostal v njemvelik strah, pojasni gospa Bolcar. Kot nadaljuje, je sama totalitarni sistemzačela doživljati že v gimnaziji, potem so ji zavračali prošnje za štipendijoza študij prava. Prijavila se je na vse razpise, prejela ni niti odgovorov,razen enega, v katerem je pisalo, da zaradi političnega zadržanja ne dajegarancije za uspešno opravljanje službe v javni upravi. »Takrat sem bila stara18 let in ničesar hudega nisem naredila, razen da sem prihajala iz vernedružine.«Za nekajčasa je odšla delat v Nemčijo, potem se je vrnila in dobila štipendijo zaštudij. Ko se je zaposlila v domači Novi Gorici na okrožnem sodišču, jo jetakoj začela spremljati Udba. »Udba me je nekajkrat letno vabila na razgovor.Hud poseg v moje človekove pravice je bila namestitev prisluškovalne naprave v mojeprostore, kar sem zvedela šele čez 10 let. To mi je povedal neki drugi udbovec,ko je bil v osebni stiski,« je opisala gospa Bolcar in dodala: »prisluškovanjami je zaupal do takih podrobnosti, da sem prepričana, da so se resnično izvrševala.«V naslednjihletih je zamenjala več služb, povsod so jo nadzorovali udbovci. V Arhivu RS jepoiskala dosje o sebi. »Gradivo sem dobila preden so Arhiv zaprli, če bi šla zatem, bi bilo verjetno pol teksta prečrtanega, ker je bilo polno nekih osebnih,intimnih stvari. Izmišljotine, neresnice, to ni za verjeti!« zgroženo pojasni upokojenaodvetnica.»Kako se nebi takoj opredelila za nov sistem, za večstranskarske volitve, da bomo smelispregovoriti, da se bomo nehali bati, čeprav se še do danes nisem nehala bati,«svojo odločitev za začetek sodelovanja z Demosom oriše nekdnja poslanka.Pripovednadaljuje s težavami, ki jih je imela tudi v novi državi, doživela je tri hudeudarce. Najprej je leta 1991 kandidirala za predsednico Okrožnega sodišča v NoviGorici in ni bila izbrana.Leta 1993 jekandidirala za predsednico skupščine občine Nova Gorica in skorajda premagalakandidata SDP-ja. Izgubila je za 3 glasove.Leto kasnejeje kandidirala za notarko. Takrat je bila ministrica Metka Zupančič in je izmed6 kandidatov izbrala svojo sestrično Evo Lučovnik, postopek pa je vodil njenmož Igor Lučovnik, ki je bil sekretar na ministrstvu. Sorodstvena razmerja sona ministrstvu pojasnili tako, da to pač ni prepovedano. Izbrana je bila zato,ker ima dobre sposobnosti pisnega in ustnega izražanja in komuniciranja sstrankami. »To je abeceda!« se nad pojasnilom izbora zgrozi pravnicaBolcarjeva. Poslankatakratnih Krščanskih demokratov svojo pripoved nadaljuje z odločitvijo za odhodv aktivno politiko. »Že zaradi imena stranke sem bila prepričana, da spadam tjain na ustanovnem zboru januarja 1990 sem vstopila v stranko. Začele so sepriprave, iskanje kandidatov za volitve. Bilo nas je sorazmerno malo, poznalismo se vsi med seboj in odbor me je predlagal za prvo na listi, ker sem bilazaradi sovjega poklica široko poznana in to na območju štirih občin.« Pripravam navolitve je posvetila veliko časa sem posvetila volitvam, ob tem je nomotenodelala v odvetniški pisarni. Pripoveduje, da je nastala je zmeda, bili so brezizkušenj, ampak kljub temu smo volitve uspešno izvedli, v rdečem mestu Nova Goricaso prejeli 13%, sama je prejela visoko število preferenčnih glasov. »Bila semizvoljena v družbenopolitični zbor republiške skupščine. V te dvorane semvstopila brez strahu ob vedenju, da je polovica novih poslancev v podobnisituaciji, brez izkušenj,« se spominja gospa Bolcar.»Delo jepotekalo v poslanskem klubu, gradivo smo obravnavali kako uro pred sejo, kotpozicija smo podpirali predloge vlade, vendar bi morali več odgovarjatiopoziciji, ki je divjala, ure in ure so govorili,« svoje izkušnje iz dela vparlamentu opiše nekdanja poslanka. Kot se šespominja, so se Demosovi poslanci srečevali pred sejami v spodnji dvorani, kije bila ozvočena, zato so jih poslušali vsi po celotni stavbi. Sodili so posebi, misleč, da jim nihče ne more škodovati, kaj potem če jih slišijo in čevejo. S časoma je vodstvo Demosa prišlo do spoznanja, da bi se morali kdaj kamumakniti.»Večkrat smose kam umaknili, še večkrat samo vodstvo. Ko je šlo za zakon o plebiscitu, smobili vsi v Poljčah.« Gospa se spominja, da je ves dan je potekalo dogovarjanjez opozicijo. Večina jih je sedela v dvorani, vodstvo pa se je umaknilo v posebnosobo in kontaktiralo po telefonu z opozicijo.Poslancem so prinašalinapredovanja, rezultate pogajanj itn. Odprti sta bili samo dve vprašanji, kajbo pisalo na glasovnici in rok plebiscita, šlo je za zavlačevanje, bila sonasprotovanja do zadnjega.NekdanjaDemosova poslanka se čudi tako visoki udeležbi na plebiscitu: »Skoraj neverjetnoje, da so se ljudje tako množično udeležili plebiscita. To je bilo naročilo dvadni prej.« Sklepa, da so partijske celice, ki se še danes zbirajo ob določenemčasu na določenem kraju, takrat izdale ukaz. »Enotnost ni bila pristna. Grozame je, da je naziv praznika tudi Dan enotnosti. Kučan neprestano govori o enotnostni,leva stran govori o enotnosti, ki je dejansko ni bilo,« svoj pogled naplebiscitarno enotnost pokomentira gospa Bolcar.Gledesodelovanja žensk med seboj v takratnem sklicu gospa Bolcar pove, da s tistimina nasprotni strani sploh niso sodelovale, ni bilo zaupanja. Ob koncu jegospa odgovorila še na vprašanje iz publike o vlogi Kučana. »Kučan bi me moralpozdravljati, ker sem njegova kolegica iz letnika, ampak prav nikoli ga nisemvidela na predavanjih. Videvala pa sem ga na hodniku univerze,« se spominjaNada Bolcar in doda, da je bil neštetokrat na vratih neke sobice, kjer se jenekaj dogovarjal. Zaključi z besedami: »Najmanj kar je, bi moral pokazati, daje predsednik vseh, se ozreti tudi na desno in pozdraviti, ne gledati v tla inmomljati.«S pevskotočko je klubski večer zaključila Martina Prevejšek, ki je v začetku zapelatudi himno.