Klubski večer Ženskega odbora SDS: Otroci, žrtve komunističnega nasilja – Ormoški petriček

V četrtek, 10. septembra 2015, je Ženski odbor SDS na klubskem večer z naslovom Otroci, žrtve komunističnega nasilja gostil Rajka Topolovca, avtorja knjige Ormoški petriček in teologa ter zgodovinarja Janeza Janžekoviča. Rajko Topolovec je ljubiteljski zgodovinar in avtor številnih knjig, kot so Pot do kruha, Kraj prišlekov, Vse je za povedati, Podaljšano partizanstvo in Ormoški Petriček. Klubski večer je moderirala podpredsednica Ženskega odbora mag. Jelena Konda.

Najprej smo si ogledali dokumentarni film »Ormoški petriček«, ki ga je pripravil Študijski center za narodno spravo. Film nas popelje skozi pretresljivi zgodbi Terezije Tomažič in Huberta Kasperja, ki sta bila nasilno odvzeta materam v komunističnem taborišču Šterntal in zaprta v gradu Ormož.

Rajko Topolovec je predstavil knjigo Ormoški Petriček, ki govori o trpljenju in hiranju otrok, ki so jih komunistične oblasti med majem in oktobrom leta 1945 iztrgale staršem v bližnjem koncentracijskem taborišču Strnišče pri Ptuju (tudi »Šterntal«, današnje Kidričevo) in jih nastanile v ormoški grad – taborišče za otroke. Delo predstavlja pomemben prispevek pri odkrivanju komunistične represije pri nas.

Največje koncentracijsko taborišče na Slovenskem – koncentracijsko taborišče Strnišče – je maja leta 1945 ustanovila OZNA, na pobudo majorja OZNE Mitje Ribičiča in komandanta slovenske divizije KNOJ Bojana Polaka Stjenke. Namenjeno je bilo povečini civilnim prebivalcem nemške narodnosti, ki so jih nameravali izgnati iz Slovenije in jim zapleniti premoženje. Med interniranci pa je bilo tudi veliko Slovencev, ki so bili z Nemci sorodstveno povezani ali pa so bili obtoženi sodelovanja z okupatorjem. Med žrtvami nasilja so bili tudi okoliški fevdalci (gospodje iz gradu Borl, Turnišča itd.). Razmere v taborišču so bile primerljive z nacističnimi koncentracijskimi taborišči, saj so bili interniranci izpostavljeni najhujšim oblikam fizičnega in psihičnega trpinčenja, stradanju in nalezljivim boleznim. Znane so krute metode mučenja v taborišču, ko so pazniki vozili z motorji preko živih ljudi, dokler ni kateri od njih izdahnil. Smrtnost v taborišču je bila tako zelo velika. Na pobudo takratnega lovrenškega (župnija Sv. Lovrenc na Dravskem polju) Špindlerja so kratek čas, med 5. 8. 1945 in 15. 8. 1945, umrle iz taborišča pokopavali na lovrenškem pokopališču.  V tem  obdobju je bilo pokopanih 54 žrtev z imeni in priimki, različnih starosti, med njimi tudi 13 otrok. To so edini pokojni iz taborišča Strnišče, ki so bili dostojno pokopani. Udeleženci klubskega večera in okoliški prebivalci Kidričevega so znali povedati, da je v bližnjih gozdovih pokopano veliko število pobitih ali umrlih zaradi bolezni in izstradanosti.  Grobišča bi naj bila tudi pod tovarno Talum v Kidričevem in pod odlagališči žlindre v okolici. Starejši znajo povedati tudi, da so psi raznašali človeške lobanje in golenice.

Poleti 1945 je taborišče (Šterntal) Strnišče obiskala mednarodna komisija Rdečega križa, ki je ocenila, da so razmere v taborišču nehumane. Eden izmed ukrepov, ki je sledil temu obisku, je bil ta, da so otroke iz Strnišča odpeljali na ormoški grad, omenjene pa so tudi druge lokacije (npr. dvorec Dornava, grad Turnišče). V Ormožu je umrlo 39 otrok. Pregledali so vpisno knjigo bolnice Ptuj, kjer so našli še 3 preminule in v Mariboru še 4. Umrle otroke so pokopavali ob ograji na južni strani ormoškega pokopališča.

Leta 2013 je bila v Ormožu spominska slovesnost, posvečena otrokom, umrlim v ormoškem gradu, katere sta se udeležila tudi predsednik SDS Janez Janša in poslanka SDS Eva Irgl. Leta 2014 je župnija Sv. Lovrenc na Dravskem polju poskrbela za postavitev spominske table v spomin žrtvam koncentracijskega taborišča Strnišče, pokopanim na farnem pokopališču. Rajko Topolovec si sedaj kot član Zgodovinskega društva Kidričevo prizadeva, da bi ostanke taborišča v Kidričevem ustrezno kulturno zaščitili, da bi le to ostalo v spomin in opomin na grozote, ki jih je zmožen narediti človek proti človeku. Dogodek smo sklenili z mislijo, da ima vsak človek pravico do dostojnega groba in spomina, ter da ne smemo dovoliti, da bi se takšne grozote ponovile.