Kjer ni opozicijskega glasu, ni demokracije

Slovenija se naglo približuje državam z omejeno medijsko svobodo. Ko beremo poročilo o izvajanju programa NPK 2008-2011 za leto 2009, nas obide prva osuplost: v letu 2009 toliko neuresničenih nalog oziroma napačnih potez ministrstva za kulturo, ki bi z njimi rado »zviševalo« raven slovenske kulturne ustvarjalnosti in seveda »izboljševalo« pogoje za delo njenim ustvarjalcem! – toda vse minulo leto dejavnost ministrstva ni bila deležna skoraj nikakršnih javnih odzivov, ki bi kritično vrednotili njegove ukrepe. 

Kdor ima na voljo določeno mero spomina na preteklo in letošnje leto, se temu ne more čuditi. Nazorsko-politična usmeritev, ki je od ljudi na zadnjih državnozborskih volitvah izvabila/dobila oblast, ima že »od nekdaj« pod svojim okriljem veliko večino javnih glasil: z njihovimi uredništvi je molče dogovorjena za sodelovanje, ki je vsaj na kulturnem področju »zgledno«. Njihovi novinarji ne opažajo velikih napak na polju same kulturne politike, kaj šele v samem ministrstvu, kjer je čedalje manj svobodnega delovanja strokovnih služb, vse več pa samovolje novo zaposlenih birokratov oz. nesposobnih/vodljivih »strokovnjakov«. Ves ta spregled je rezultat dolgoletne »vzgoje«, tj. delovanja nazorsko-politične usmeritve, ki tačas ob drugem kroji tudi kulturno politiko: načrtno in namenoma ni omogočila obstoja neodvisne, relevantne opozicije, ki bi bila ob drugem javni dejavnik za odpiranje polemike in spodbujanje različnosti mnenj. To kljub temu, da vse demokratične države, vključno z njihovimi strankami na oblasti, vedo: kjer ni relevantnega opozicijskega glasu, ni demokracije. Kajti samo v sporu, polemiki, soočenju različnih mnenj v javnosti se oblikujejo najboljše rešitve – sicer jih brez težav vsili vladajoča ekipa ali kar avtoritarni minister/ministrica. To se zdaj dogaja v Sloveniji; že leta »v kulturi« ni bilo medijskega zatišja, kakršnemu smo priča v zadnjih dveh letih te oblasti. Osrednji mediji postajajo zgolj orodje politične oblasti. Na področju svobode tiska pa se Slovenija naglo približuje državam z omejeno medijsko svobodo. To ponazarjajo ugotovitve mednarodnih nevladnih organizacij Reporters without borders in Freedom House, ki v letu 2010 uvrščata Slovenijo za šestnajst oziroma sedem mest nižje kot v letu 2008.
  
Drugič: v poročilu o izvajanju NPK beremo, da je bilo leto 2009 s svojimi dosežki in raznolikostjo približno takšno kot tisto poprej. Pomanjkljivosti, ki jih v nadaljevanju naštevamo, tega ne potrjujejo – in v poročilu so v glavnem neskrbno zamolčane. »Dopolnitev« veljavnega nacionalnega programa z arhitekturo in varstvom krajine morda načeloma ni vprašljiva, saj sodi zlasti arhitektura k umetniškemu izrazu, toda v praksi je vse to vendarle življenjsko povezano z drugimi dejavnostmi – zato se zastavlja vprašanje finančnih obveznostih za spodbujanje tega segmenta nacionalnega programa; bo to nalogo prevzelo zgolj ministrstvo za kulturo? Iz pregleda strukture državnega proračuna za kulturo po ključnih programskih sklopih je razvidno, da je bilo v letu 2009 od sedemnajstih področij kar štirinajst finančno prikrajšanih glede na leto 2008 (povečana so bila sredstva v sicer zanemarljivih zneskih za ljubiteljsko kulturo in manjšinske skupnosti, nekoliko bolj pa za investicije).

Več si lahko ogledate v naslednjem videoprispevku predsednika Odbora za kulturo pri Strokovnem svetu SDS dr. Vaska Simonitija.