»Kjer luč nobena ne gori…«

Ob 1. novembru, svetovnem dnevu spomina na mrtve Neizjokana solza, v bolečini rojena, razjeda notranjost. Stojiš ob gomili, od koder nemi glas prihaja kot šepet vetra in niza spomin za spominom. Vsakemu posebej govori, vsakega posebej opominja, da je tam, kjer je zdaj, mir, in da z nami ostaja spomin le na tisti del prehojene poti, ki se za nas še ni končala. Kdo si, kdo smo, ki te dni prižigamo luči in prinašamo cvetje? Večni mir je blagodejen, napolnjuje te kot otožna melodija nikoli izpete pesmi: »Či bi moja skuza spandnola na kamen, kamen bi se razklao…«  Pa vendar, bolečina preglasi mir in zdi se, kot da tiho domovanje naših dragih ihti ujeto v kamen in prst. Slovo je vselej boleče, dokončno še prav posebej, saj odnaša s seboj upanje, da bi še kdaj uzrli ob sebi znani obraz.Prepustimo se miru spomina na naše najdražje, poklonimo se spominu na vse, ki so dali svoja življenja za domovino in na vse, ki so jim bila življenja vzeta na silo in ki še danes niso našli miru v dostojnih grobiščih, »…ki niso venčani s cvetovi, kjer luč nobena ne gori.«    Vera Ban