Kje je danes 571 podpisnikov peticije?

Za današnjo oblast je vitalnega pomena, da (p)ostanejo mediji povsem obvladani. Objava mednarodne nevladne organizacije Reporters without borders o ponovnem zdrsu medijske svobode v Sloveniji na lestvici svetovne medijske krajine kaže, da so osrednji mediji pri nas vse bolj orodje politične oblasti. Naglo se približujemo državam z omejeno medijsko svobodo, kjer »objektivni glas novinarske neodvisnosti« predstavljajo samo še članki politikov s podpisi domnevnih novinarjev. To prepričljivo ponazarja ne samo lestvica o svobodi tiska v Sloveniji, ki jo objavlja Reporters without borders, ampak tudi lestvica, ki jo prav tako vsako leto javnosti ponuja Freedom House:

 Leto     Reporters without borders     Freedom House

 2002 14   46
 2003 20   41
 2004 15   41
 2005 10   36
 2006 13   39
 2007 22   45   
 2008 30   46
 2009 37   51
 2010 46   53

Preglednica kaže, da je bila svoboda tiska največja v Sloveniji v letih 2005 in 2006, ko se je medijska svoboda znatno okrepila z ozirom na predhodna leta. To »nespodobno« podobo je bilo potrebno s strani medijskih »strokovnjakov« in »neodvisnih« novinarjev popraviti. Začela se je organizirana in sistematična gonja proti vladi, češ da medije podreja in uničuje, izvaja na novinarje pritisk, zamenjuje urednike, jih odpušča ipd. Širjenje neresnic in laži s strani medijskih »strokovnjakinj« et consortes, ki so pripeljali k nam evropske medijske dušebrižinike iz Bruslja, Strasbourga in Dunaja in objavljali na portalih evropskih institucij na primer tudi nepravi Zakon o RTV, je seveda doseglo svoj namen. To propagando je podpihovalo z dokazljivimi lažmi in zavajanjem tudi 571 »močno ogroženih« novinarjev. V letih 2007 in 2008 je Slovenija padla na lestvicah medijske svobode iz trinajstega na dvaindvajseto in trideseto mesto, oziroma iz devetintridesetega na petinštirideseto in šestinštirideseto mesto. Toda od leta 2009 naprej, ko so vsi »ogroženi in progresivno angažirani« oznanili konec medijske zatohlosti in razglasili, da spet svobodno dihajo, se je jasno pokazalo, v službi katerega gospodarja ves čas delujejo in kako svoj poklic razumejo predvsem kot ovaduštvo. Sedaj ni znamenitih strokovnjakinj, ni varuhov človekovih pravic in nagonske subtilnosti raznih predsednikov, ni tujih medijskih čuječnežev, pa vendar so nevladne tuje organizacije prepoznale, da je v Sloveniji medijski prostor vse bolj zatesnjen in v službi politike, ki sledi svojim pogoltnim interesom v ozračju izprijene demokracije. To lepo kažejo lestvice svobode tiska za leto 2009 in 2010, kjer je padec Slovenije zastrašujoč v primerjavi z letom 2008.V letu 2011 se bo na teh lestvicah poznalo tudi to, kar se dogaja v zadnjem času in še ni moglo biti zajeto v poročilih omenjenih mednarodnih organizacij. Včerajšnji nastop ministrice za kulturo in generalnega direktorja RTV Slovenija v Odmevih je zelo poveden. Razlagala sta novi zakon o RTV Slovenija, a ga nista znala razložiti. Jasno, saj gre enostavno za zmešane novosti, ki prikrivajo samo eno: popolno podreditev novinarjev in podreditev hiše v celoti političnim interesom. Za današnjo oblast je vitalnega pomena, da (p)ostanejo mediji povsem obvladani. Vladajoči prek osrednjih tiskanih medijev pretkano odpirajo in vzdržujejo z delno resničnimi ali povsem neresničnimi podatki pospremljene teme, za katere nagonsko slutijo, da jim koristijo. V takšnih primerih v javnosti ni več informacij, ampak je samo še propaganda. Osrednji tiskani mediji (tem želijo priključiti sedaj še javno RTV) to že dosledno počnejo, čeprav jim naklade tudi zaradi tega občutno padajo. Njihovi naročniki so le institucije in vse redkejši posamezniki. Berejo pa jih samo še tiste »množice«, ki preko njih dobivajo navodila, kaj morajo poslej govoriti in razširjati kot resnico. Tem pokornim, vdanim, odvisnim in hvaležnim namreč niso več potrebni sestanki s tistimi, ki odločajo; njim so potrebna navodila, ki jih dobijo predvsem preko medijske politične propagande društva 571-tih podpisnikov peticije. Mediji so tako pomembno orodje oblasti, ki je za dosego svojih pogoltnih ciljev pripravljena storiti prav vse. To se povsem sklada s skrajno nevarnimi in odvratnimi grožnjami novinarjem z umori, z zastraševanji in ovajanji urednikov pri tujih lastnikih… Kljub temu, da oblasti aktivno sekundira del že povsem neverodostojnega sodstva, del policije, računsko sodišče, komisija za boj proti korupciji, pa današnjim oblastnikom in njihovim podrepnikom ne gre vedno vse hitro od rok. Pri pohlepnosti so namreč sami sebi največja ovira, ko se ne morejo dogovoriti, kaj komu pripada, oziroma kaj naj bi komu pripadalo. Takrat udarijo ven večstomilijonski »handlarji« in kreditojemalci, milijonske kabinetne povzpetnice, pa tudi »detektivi«, ki bi za par dnevnic ovajali vse do Finske in nazaj. A to notranjega razkroja države ne preprečuje, ampak ga samo dokazuje in potrjuje.

Dr. Vasko Simoniti
Predsednik Odbora za kulturo pri Strokovnem svetu SDS