Dogodek je potekal v duhu pietete, spoštljivega spomina in razmisleka o zgodovinski odgovornosti. Navzoči so se poklonili vsem žrtvam povojnih pobojev, političnega preganjanja in drugih oblik revolucionarnega nasilja, ki je v slovenskem prostoru pustilo globoke in še vedno nezaceljene rane. Večer je bil prežet z mislijo, da spomin na žrtve ni namenjen poglabljanju delitev, temveč iskanju resnice, sprave in spoštovanja človekovega dostojanstva.
Sledil je pretresljiv preplet pesmi, molitve, poezije in osebnih pričevanj, ki so se globoko dotaknila zbranih. Poseben pečat večeru je dalo pričevanje duhovnika Roka Pogačnika, ki je občestveno molitev očenaš uvedel s spominom na svoja pradedka. Eden je bil maja 1945 v Zagrebu oziroma njegovi okolici umorjen po rokah revolucionarjev, drugi pa je med vojno sodeloval pri partizanih. Kljub različnim življenjskim potem je njuni zgodbi povezovala skupna vera in zavest, da sta oba molila istega nebeškega Očeta. Prav v tem duhu prošnje za vse žrtve, za storilce, za rane slovenskega naroda in za mir v svetu je med zbranimi zazvenela molitev očenaš.
Del slovesnosti je bil namenjen spominu na številne slovenske duhovnike, ki so bili med največjimi žrtvami komunističnega nasilja. Mnogi so bili umorjeni že med vojno, številni po njej, še več pa jih je bilo zaprtih, zasliševanih, nadzorovanih in sistematično preganjanih. Med njimi je bil tudi primorski duhovnik, pisatelj in kulturni delavec Jožko Kragelj, ki ga je komunistična tajna politična policija leta 1948 aretirala, leto pozneje pa obsodila na smrt. Čeprav je bila kazen kasneje spremenjena v dolgoletni zapor, o tem več mesecev ni bil obveščen in je vsak trenutek pričakoval izvršitev smrtne kazni. Posebej ganljivo je bilo njegovo pričevanje o trenutku, ko je skozi okno zaporniške celice zagledal svojo mater, podoba, ki je simbolno spomnila na četrto postajo križevega pota, ko Jezus sreča svojo mater.
Osrednji govorec na slovesnosti je bil Marcelo Brula, režiser zadnje uprizoritve Škofjeloškega pasijona. Spregovoril je kot sin domobranca, ki je bil po krivici preganjan, in matere, ki se je morala zaradi revolucionarnega nasilja rešiti z begom. Odrasel je v Argentini v družini slovenskih izseljencev, kjer so otroke vzgajali v ljubezni do domovine, brez sovraštva in brez želje po maščevanju.
V svojem govoru je poudaril, da na Trgu republike niso stali zato, da bi sodili, ampak zato, ker si upajo pogledati resnici v obraz in ker ne želijo molčati ob umorih in krivicah. Spomnil je, da brez resnice ni miru in da sprava ni zgolj beseda, ampak dolga in zahtevna pot.
Pietetni dogodek, ki so ga glasbeno obogatili Neli in Karmen Zidar Kos ter Moški pevski zbor TD Briše, je v imenu prirediteljev sklenila dr. Helena Jaklitsch. V svojem nagovoru je poudarila, da dostojen pokop vseh žrtev povojnih pobojev ni politično vprašanje, temveč civilizacijska in moralna dolžnost slovenskega naroda in države. Ob tem je izrazila upanje, da bo slovenska družba zmogla dovolj poguma in zrelosti, da žrtvam dokončno vrne ime, grob in mesto v narodnem spominu.
Ob koncu slovesnosti je med zbranimi odmevalo tudi tiho, vendar iskreno upanje, da bo dan spomina na žrtve komunističnega nasilja čim prej znova dobil svoje mesto med uradnimi državnimi spominskimi dnevi Republike Slovenije. Kajti narod, ki spoštuje svoje žrtve, spoštuje tudi svojo vest, svojo zgodovino in svojo prihodnost.
Kakor prvi cvet po dolgi in mrzli zimi naznanja novo pomlad, tako tudi vračanje spomina, resnice in pietete prinaša upanje, da bo slovenski narod zmogel narediti nov korak k spravi, dostojanstvu in notranjemu miru. Ne zaradi politike, temveč zaradi ljudi. Zaradi vseh, ki so trpeli, in zaradi prihodnjih generacij, ki imajo pravico živeti v državi, kjer resnica ni zamolčana in kjer spomin ni izbrisan.
Krščanski forum SDS in Kulturni forum.
