Kdor je želel slovensko državljanstvo, si ga je lahko uredil
ponedeljek, 8. 3. 2010V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran.
RUDOLF PETAN: “Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani! Torej danes je bilo že veliko povedanega, seveda še več je bilo povedanega v preteklosti na to temo. Ampak vedno se ponovi ista zadeva. Poslušam stvari in dobim občutek, kot da ne bi bil v Sloveniji, ampak v kateri drugi državi, kjer bi se zavzemali za pravice državljanov katerekoli druge države ne pa Slovenije. Res je, da od teh vzrokov, ki so pripeljali tudi do tega zakona, ki ga danes obravnavamo, mineva že skoraj 20 let in zanimivo je, da so še izredno glasni tisti, ki se teh dogodkov, teh vzročnih dogodkov spominjajo mogoče ne toliko po podrobnosti zato, ker so bili takrat še premladi, ker jih to niti ni zanimalo, v tem kontekstu hočem zadevo povedati. Bili so premladi, ampak danes govorijo vse tisto, kar slišijo od drugih, pa če je res ali ni res, predvsem pa mislim na tisto, kar ni res. Jaz v osnovi ne podpiram tega zakona, ampak, ker je predmet obravnave ta zakon, potem je potrebno edino kar je možno, da se zakon izboljša, so amandmaji, naše amandmaje pa zato podpiram, zato ker ne razumem tega, da se lahko začne pa danes urejati neka stvar retroaktivno za nazaj. Kar nekaj časa sem že v parlamentu in vem, da ste me pravniku učili, kako za nazaj nekaj ni mogoče urejati, ni mogoče, ker gre retroaktivno, to ni mogoče. A zanimivo, pri tem zakonu je pa mogoče retroaktivno za daleč nazaj, pa za vse potomce, pa še vse živo, kar se lahko zraven pripne. Danes je pa možno retroaktivno, prej pa nikoli. Če ni bil drugi argument je bilo za nazaj se pa stvari ne dajo urejati. Tu se pa da.
Slišali smo tudi, kako je bilo nekaj nezakonito odvzeto. Lepo vas prosim, nič ni bilo nezakonito odvzeto, zato, ker ti ljudje za to tudi niso zaprosili in če niso zaprosili, niso mogli imeti in zato jim ni bilo možno odvzeti, oprostite in zato niso bili izbrisani. In nekajkrat sem že povedal v tem parlamentu, pa bom še danes, ampak zelo na hitro, da ne bom tratil časa. Zakaj sem omenil prej, da ste nekateri bili premladi, pa vas to ni zanimalo? Sam sem v tistem času pred 20-mi leti opravljal takšno službo, da sem bil direktno zadolžen tudi za te stvari in vem kaj je bilo. Dobili smo navodilo, kako moramo te ljudi obvestiti, da si bodo uredili vse kar je potrebno. Verjetno veste, da v času prejšnje države nismo imeli državljanstva SFRJ, ampak seštevek državljanstev posameznih republik, seveda je res, gospa Pečanova, pa še kako je res, posamezne republike so vodile državljanstvo in vsak, ki je bil tam rojen, je dobil avtomatsko status in državljanstvo republik je bilo direktno, SFRJ pa posredno seštevek posameznih državljanstev republik. In če tega ne veste, potem se ne čudim, da je takšen zakon tu tudi predmet. In, ker se je vodilo državljanstvo Republike Slovenije so tisti, ki so bili vpisani v to knjigo, bili avtomatsko potem tudi priznani kot državljanstvo Slovenije nove države, države Republike Slovenije. Tisti, ki pa niso bili vpisani, so si pa morali ta status pridobiti. In občine, takrat tiste velike, kjer so bile še službe sedanjih upravni enot, smo dobili nalog do republiškega sekretariata za notranje zadeve, to je bilo takrat ministrstvo, da moramo te ljudi, za katere smo vedeli, seveda, če so bili tu prijavljeni smo imeli njihove naslove, ker drugače jih tako ali tako ni bilo, smo jih morali obvestiti, dobili smo obrazec in jim natančno povedati zglasiti se morate tu, boste podpisali obrazec, plačali boste, tako kot je danes rekel, pol evrov. Da boste pa dokazali, da ste živeli tukaj, morate pa prinesti en račun, en račun ali za elektriko ali za vodo ali za stanarino – in, če boste prinesli en račun, boste avtomatsko si uredili status in boste s tem imeli urejeno, da ste dokazali, da ste tukaj živeli, z enim računom. Ko to ljudem povemo v Evropi, se primejo za glavo. Se primejo za glavo. Vam bom dal primer z Latvijo. Ti tako imenovani izbrisani so leta 2006 se postavili na Šentilj, takrat še ni bil schengenski režim in smo še vedno imeli mejo na Šentilju, bili smo pa v Evropski uniji. Ti ljudje so se postavili v Šentilj, imeli velike transparente in delili vsem, ki so prišli v Slovenijo ali pa odhajali tujci iz Slovenije letake, kako imamo tukaj neciviliziran odnos do nekih “erase people”. V Evropi se “erase people” razume nekaj drugega. Ti ljudje so na Šentilju to delali, blatili Slovenijo, pa še to ni bilo dovolj, šli so v Bruselj in tam jih je sprejel mislim, da pomočnik komisarja, tako me je eden od kolegov popravil, pomočnik komisarja za begunce pri Evropski komisiji. In tam so razlagali svojo pravljico o izbrisanih. Ampak ta človek ni bil tako neumen in jih je vprašal, oprostite, če prav razumem, ste morali preiti svojo državno mejo, dobro, v Šentilju, kako ste prišli v Bruselj? S kakšnimi dokumenti so vas spustili v Avstrijo? In so jim pokazali neke dokumente, jaz ne vem katere. Potem je pa rekel, oprostite, gospodje, če pa imate kakršenkoli dokument, potem pa niste izbrisani in zadeva je bila zaključena. In do takrat je bil medijski pomp o teh ljudeh, o teh herojih, ki blatijo Slovenijo, potem se je pa zadeva utihnila. Zato, ker jim je ta pomočnik komisarja dokazal, da niso izbrisani. Zato, ker so imeli nek dokument, kakršenkoli. To za izbrisane ni značilno.
In sedaj, da počasi zaključim, ker bodo še kolegi tudi kaj povedali. Veste, govorite o kršenju človekovih pravic. Jaz ne trdim, da v tistih obvestilih, ki smo jih mi takrat pošiljali, 1991. leta, pa še 1992, trikrat smo morali tem ljudem poslati. V občini, kjer sem bil jaz v Slovenskih Konjicah je bilo 312 takšnih oseb, ki smo jih morali obvestiti. V prvi rundi, ko smo jih poslali leta 1991, se jih je več kot polovica vrnilo in gor je bilo, ne boste verjeli – ne boste verjeli – ali napisano neznani naslov ali pa je bilo gor nekaj narisano, v tistem zelo živahnem govoru, ki ga uporabljajo naši ljudje, naši sosedje, narisano je bilo v tisti obliki. Potem smo še enkrat poslali tistim, ki niso si pripravili tega statusa in še enkrat in če smo jih trikrat obvestili, naj si to uredijo pa si niso, potem ne moremo reči, da so bili izbrisani. Nikomur se ne kršijo človekove pravice v teh, razen mogoče kakšnih izjem, ki se pa vedno godijo, če gre za veliko število. 180 tisoč ljudi, si je uredilo status, ne vem, 7 tisoč po takratnih podatkih si jih pa ni, ali pa, potem 18 tisoč, ko so jih preverjali, si jih pa ni uredilo. Potem, če se jih je 180 tisoč, nekaj pa ne, potem je verjetno, ne vem, ne vem kaj naj rečem. Lahko si mislim svoje, da človekove pravice niso bile kršene. Če se pa že danes kršijo, ko toliko govorite o kršenju človekovih pravic pa bi lahko rekel, da človekove pravice imajo tudi tistih 100 tisoč, ki so danes na cesti, pa ne kažem s prstom na nobenega v krivdi, ampak pravim, da ti ljudje imajo tudi človekove pravice pa njihovi otroci, ker so izbrisani, izbrisani pa so v trgovini, ker ne morejo v trgovino, ker nimajo denarja, da bi si kaj kupili, pa njihovi otroci so tudi za to prizadeti. Tudi ti ljudje imajo človekove pravice pa še kateri drug v Sloveniji ima človekove pravice, zato ker sodišča delajo nenormalno dolgo pa zastarajo stvari. Kaj, ti ljudje pa nimajo človekovih pravic? Sedaj bomo pa mi nagrajevali tiste, ki si nekatere stvari niso želeli, urediti in so celo, pljuvali po Sloveniji, po tej državi, od katere bi pa danes želeli imeti, ne vem, neke pravice, na osnovi katerih bi si potem izposlovali preko sodišč, advokatov, odvetniških pisarni pravice za nazaj za delovno dobo, za socialno varnost, pa kaj vem kaj še vse. To, kar vi pravite, da ta zakon ne bo povzročil odškodnin, seveda, to je res, ampak to je podlaga za tisti neki drugi zakon, ki ga boste prav gotovo tukaj sprejeli ali pa ga bodo odvetniki pripravili po svoje. Saj znajo marsikaj narediti, ker bo potem to podlaga za neki drugi zakon in ta zakon pripravlja podlago za nekaj drugega. Jaz seveda podpiram te naše amandmaje, ki pravijo, da pravice lahko pridobijo tisti, ki so dejansko neprekinjeno živeli v Republiki Sloveniji. Veliko teh ljudi je odšlo v druge republike takrat, takrat, ko se po drugih republikah začeli zaostrovati odnosi, ali so to na mednacionalni bazi ali versko, to je vseeno, veste, da po Slovenijo so se začeli taki dogodki tudi na Hrvaškem, tudi v Bosni pa še kje drugje, da ne bi omenjal. Ti ljudje so tudi šli z jugoslovansko armado, ki je bila v Sloveniji okupatorska vojska v druge republike in so pač tam pričakovali, kaj se bo zgodilo s Slovenijo. Lahko vam povem, da sem tudi sam doživljal razne telefonske klice, ko so grozili, kaj bo z mojimi otroki. To se je dogajalo, verjemite mi. In so tudi čakali ti ljudje, da bodo prišli nazaj v Slovenijo kot zmagovalci, zato ,ker bo Jugoslovanska armada tu uredila tako, kot so si oni predstavljali in kot je bilo zamišljeno; ne vem, kaj vse je s tem mišljeno. To samo dokazuje, da ti ljudje so imeli tudi neke druge načrte in Slovenije niso smatrali za svojo državo, za svojo domovino. Seveda danes, ko so pa stvari takšne, ko so drugod stvari še hujše, bi pa vsak imel slovenski potni list, čeravno je nekdo rekel, kdo pa hotel vzeti potni list take države, kot je Slovenija. Ampak se je pokazalo, da ljudje želijo imeti potni list Republike Slovenije. Predvsem pa bi imeli pravice, na osnovi katerih bi še kaj iztožili. In, oprostite, to, da bi sedaj nekomu dajali pravice, ko si nečesa ni želel urediti, je v tem času, ki ga danes živimo, res malo izven konteksta. Ko danes pripravljate zakonodajo, da boste črtali dijaško prehrano in vse ostale socialne pravice, je pa malo hudo, da boste pa to dajali nekomu, ki se ne čuti ali se ni čutil pripadnika in ni imel občutka, da je Slovenija njegova domovina. V tem je problem. Če se pa je zgodila kakšna krivica, tudi to se lahko zgodi, potem pa to uredimo tako, kot se to spodobi. Zato imamo tudi zapisano v svojih amandmajih, “ki je neprekinjeno živel v Republiki Sloveniji” in podobno. Naj se prikroji za vsakega posameznika, ne pa generalno za vse. Tega ni nikjer, tudi v pravu tega ni, da se pravice nekih skupin rešujejo kar z nekim odlokom in potem vsi padejo v to. Tako ne gre, ker to ni pošteno. To ni pošteno, in ne vem, zakaj se toliko temu upirate.
Za zaključek pa samo še primer, kako so nekatere druge države urejale status v teh primerih, pa so kljub temu bile sprejete v Evropsko unijo in Evropska unija ni rekla ničesar, ker se je v tistem času dogajalo. Navedel bom primer Latvije. Tam imajo še bistveno večjo rusko manjšino, kot smo mi imeli v tem primeru iz drugih jugoslovanskih republik. Tam so ti ljudje lahko dobili dokumente samo, če so spremenili ime in priimek. Če pa tega niso naredili, pa tega niso dobili. Tega niso dobili! Preverite, pa boste videli. To se dogaja. In celo več, tudi njihove šole jim ne priznavajo. Ne priznajo jim, zato ker je bila velika manjšina in so imeli svoj šolski sistem. Zato so pred dvema letoma sprejeli zakon, da so njihove diplome veljavne le, če je bil študij v njihovem domačem jeziku, to je latvijščini. Tako pač je. Meni se to ne zdi smešno. To so dejstva. Prej jih boste priznali, prej se bodo te stvari umirila. Spomnite se dogodka, ki sem ga povedal, v Bruslju, ko je pomočnik komisarja ugotovil, da če imajo eni identifikacijski dokument, potem niso izbrisani. To naj vam bo v poduk. Podpiram te amandmaje, ki stvari spravljajo kolikor toliko v normalno mero in primerno današnjemu času, kljub temu pa se lahko krivice, če so se komu zgodile, se lahko popravijo. Hvala lepa.”