Kdo laže o arbitražnem sporazumu?

Vlada ne želi odkrito obelodaniti stvari, vezanih na arbitražni sporazum. Poslanke in poslanci so na izredni seji državnega zbora obravnavajo predlog sklepa v zvezi z razjasnitvijo novih okoliščin, s katerimi je bila javnost seznanjena po razpisu zakonodajnega referenduma o zakonu o ratifikaciji arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške. V imenu predlagateljev je v razpravi sodeloval tudi Jože Tanko.

Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!

JOŽE TANKO: Hvala lepa za besedo. Spoštovani kolegi, predsednik vlade je v uvodu povedal, da prevzema odgovornost za ta arbitražni sporazum, a ga več ali manj cel dan ni bilo v tej razpravni dvorani, da bi lahko odgovoril in povedal kaj o tej odgovornosti. Ali gre tu samo za objektivno odgovornost, ali morda prevzema tudi subjektivno odgovornost, če bodo posledice tega sporazuma takšne, kot jih najbrž ne želi nihče.

Rad bi povedal, da imamo danes to sejo predvsem kot posledico tako imenovane tihe diplomacije, ko se je marsikaj v postopku priprave akta dogajalo, in to samo na slovenski strani, mimo vseh tistih, ki so odgovorni za odločanje o takih aktih. Ignorirana je bila polovica državnega zbora. Predsednik vlade, niti zunanji minister nista informirala poslancev državnega zbora, niti niso bili informirani predsedniki strank. Ta proces je pač tekel popolnoma drugače kot na Hrvaškem. Tudi v državnem zboru, že, ko se je karkoli zahtevalo, smo imeli kvečjemu kakšno zaprto sejo, če pa se je seja že odprla, pa z izrazito restrikcijo razprave. To se pravi, z rešitvijo, ki je ni v poslovniku, minuto na poslanca. Celo za obrazložitev glasu imamo dve minuti, tu pa za razpravo samo polovico tega. In problem tega je najbrž to, da vlada pravzaprav ne želi odkrito obelodaniti čisto vseh zadev, ki so vezane na ta arbitražni sporazum. Posledica tega je, da imamo razklano domačo politiko. Posledica tega je, da je razklana tudi slovenska javnost. Pristop neke bolj južne države je bil bistveno drugačen. Tam so uspeli izpeljati postopek skozi svoj Sabor, tako da so se lahko kvalitetno pogovorili, kvalitetno uskladili in tudi z ustrezno večino odločali. Mi bomo v vsakem primeru, če se bo ta arbitražni sporazum na referendumu potrdil, morali odločati z dvema tretjinama, takrat, ko bomo, če drugače ne, odločali o spremembi ustave, kar je napovedalo tudi Ustavno sodišče.

Problem tega je tudi to, da še danes ni bilo pojasnjeno, kaj pravzaprav drži. Ali tisto, kar je zapisano in kar nam je bilo predstavljeno v državnem zboru in je zapisano v slovenski verziji arbitražnega sporazuma, ali pa tisto, kar je bilo podlaga za sprejem arbitražnega sporazuma v hrvaškem Saboru. Tega na ustrezen način danes ni uspel pojasniti niti predsednik vlade, še manj zunanji minister. In tu se pojavljajo te težave, ali je bilo to soglasje slovenske vlade dejansko dano, da je bil ta arbitražni sporazum v hrvaškem Saboru potem potrjen, ali ne. Ali je prišlo dejansko do obveščanja na tak način, kot je tam napisano, ali ni prišlo. Ali laže hrvaška vlada ali laže slovenska vlada. Nemogoče si je predstavljati, da bi dve tako eminentni državi, kot sta Združene države Amerike in Švedska, spregledali tako malomarnost ene izmed partneric v tem koalicijskem sporazumu. Nemogoče. Nemogoče je, da se v sedmih mesecih ne bi nobena od teh držav odzvala, da nobena od teh držav ne bi protestirala, ali opozorila strank v postopku, da tisto, kar je bilo podlaga za sprejem arbitražnega sporazuma na Hrvaškem, ne drži. Če imamo pred sabo dve tako različni verziji besedila in podlag za sprejem v enem in drugem parlamentarnem telesu, se pravi, v Sloveniji in na Hrvaškem, potem najbrž ne moremo več govoriti o sporazumu, čeprav kolegi poslanci o tem veliko govorijo. Ni več možno govoriti o sporazumu, ker je v pomembnem segmentu zapisano drugo in ne tisto, kar naj bi bilo sporazum.

Mislim, da bi bilo treba govoriti o tem, ali so tisti, ki so predstavljali akt v slovenskem parlamentu in tisti, ki so ga predstavljali v hrvaškem Saboru iskreni. Se pravi, nekdo izmed teh dveh političnih predstavnikov, vladnih predstavnikov, ne govori resnice in ni iskren do svojega parlamentarnega telesa, da svojega visokega doma, ali slovenska vlada ne govori resnice in je dala pristanek, da se to objavi, ali pa ne govori hrvaška vlada. V vsakem primeru je tu zelo velika kolizija pri tem in zato tudi težko govorimo in ne moremo pristati na to, da imamo tu sporazum.

Predvsem pa so pomembne nekatere zadeve. Mi smo dali zemljevid, na katerem smo narisali obstoječe stanje, in to obstoječe stanje najbrž drži, ker ga slovenska vlada ni zanikala z niti eno izjavo se slovenska vlada, predsednik vlade, zunanji minister in kdorkoli na to ni odzval, to se pravi, da je ta zemljevid, ki je zdaj v javnosti že kar nekaj časa, da ta zemljevid stoji. Prav tako smo naredili simulacijo bodočega stanja, ki ga lahko pokažemo, kjer vidimo, kaj pomeni sredinska črta in na tretjini zareže v italijanske teritorialne vode in imamo še dve tretjini poti, da pridemo do mednarodnega morja, vmes je možno samo začrtanje koridorja kot neke služnostne poti. Tudi te simulacije bodočega stanja, ki sledi iz arbitražnega sporazuma, vlada ni zanikala, ni demantirala. In kar je sploh problem, je pa to, da vlada na osnovi dogovora, na osnovi arbitražnega sporazuma ni pripravila svojega pogleda, ali pa svoje ocene, kaj bo to bodoče stanje, ki ga prinaša arbitražni sporazum.

Spoštovani minister, zemljevid, ki izhaja iz arbitražnega sporazuma, bi vlada ob vseh kapacitetah, ki jih imate na vašem ministrstvu, ob vseh zunanjih sodelavcih, svetovalcih mednarodnega prava, zlahka pripravila in bi lahko soočili te argumente na tem področju in bi ugotovili, ali kaj pomeni določitev meje, se pravi bočne stranice in zamejitve slovenske meje v Piranskem zalivu in kaj pomeni potem dotik ali stik z odprtim morjem.

To bi lahko vlada brez problema narisala ob vseh kapacitetah s področja mednarodnega prava, ki vas pri tem suportirajo. To bi bilo neko verodostojno dejstvo in šele takrat, ko bi vlada to naredila, ko bi lahko to primerjali, bi lahko govorili o tem, da je vlada pravzaprav sposobna prevzeti odgovornost. Kajti, če vlada ni sposobna bodočega stanja narisati na zemljevid, potem je tu zelo velik problem. Prav gotovo so problemi tudi na drugih področjih, kajti, če bi Slovenija imela suveren dostop do odprtega morja, to se pravi teritorialni dostop do odprtega morja, bi nad tistim delom, na tisto lastnino v morju določala tudi vse pasove, ki so na to vezani, ne bi potrebovala nekoga, da bi arbitriral o tem, kakšni bodo režimi plovb, kakšne bodo ekološke cone, ribolovne cone in ostali režimi, ki se lahko na tem področju naredijo. Zakaj? Vsak lastnik razglaša za suvereno vse tisto, kar je povezano s pasovi, ki se lahko razglašajo na takšnem področju. Le v primeru, če nekdo nima teritorialnega stika z odprtim morjem, če nima svoje lastne poti, ne svojega priključka na glavno cesto, v tem primeru pa  mora nekdo tretji to narediti, ali pa se dogovori s sosedom, da mu dovoli pač določeno uporabo teh zadev. Najbrž bom imeli na koncu dostop do mednarodnih voda z ladjami, ki bodo imele ugrez do dva metra. Na koncu se lahko tudi to zgodi. In se lahko na nek povsem drugačen način ovira to našo edino morsko luko, ki nas povezuje z mednarodnimi vodami oziroma z odprtim morjem, in ki omogoča veliko dejavnosti in dober gospodarski potencial in razvoj na tem področju.

Veliko dilem izhaja iz tega obdobja po enostranskem sprejetju arbitražnega sporazuma v državnem zboru. Kajti, način kot ste si ga privoščili, pač, ne morebiti drugačen. To, da je, žal, samo koalicija bila tista, ki je sprejemala arbitražni sporazum pomeni izredno velik fiasko za tistega, ki se ima za velikega povezovalca slovenske politike.

In kar zadeva še odgovornost. Če bi vlada dejansko imela namen prevzeti to odgovornost, potem se časovnica ne bi spremenila. Potem bi bila časovnica taka, da bi imeli posledice te arbitraže v tem mandatu pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo in še se le da v tem mandatu. Skratka, vlada je storila vse, da prolongira, prestavi posledice te svoje odločitve daleč v prihodnost, na prihodnje rodove in na prihodnje politike. Tisti, ki ste letos tako vehementno odločali o arbitražnem sporazumu in ga s takim navdušenjem sprejeli, pač te odgovornosti ne boste prevzemali. Potrebno bi bilo, da bi se ta vladajoča politika pravzaprav malo zamislila ob teh naših razpravah, ob teh naših opozorilih in morda bi bilo, da včasih storite tudi kakšen korak nazaj, da se omogoči nekako bolj trezna presoja, ne pa delati vse v neki evforiji. Hvala lepa.