Kdaj postaneš zvezda dnevne politike?

V roku treh tednov smo imeli v slovenskih dnevnikih priložnost prebrati dva intervjuja Iva Hvalice – 28. maja v Večeru in 13. junija v Delu. Prvega je opravil Matija Stepišnik in si z njim najbrž dobro tlakoval pot za predsednika Društva novinarjev Slovenije, drugega pa sta opravila Luka Jakše in zadnja urednica propadlega Maga Mateja Babič. Poudarek obeh pogovorov je poskus analize strankarskega in političnega dela in življenja Janeza Janše, ki je s SDS najresnejši kandidat za zmago na naslednjih državnozborskih (rednih ali izrednih) volitvah.

Ivo Hvalica je eden “najprimernejših” za tako analizo, saj je razočaran zapustil SDS, ker v stranki, kljub populističnim bravuram, ni uspel pridobiti zadostne podpore delegatov na kongresu v Celju. Bravure in nastopaštva so bila morda dobrodošla, ko se je stranka ubadala s parlamentarnim pragom. Ko pa se je v SDS zastavilo resno delo za preboj iz marginalne med odločujoče stranke v slovenskem političnem prostoru, pa so postale njegove “eskapade in retorične bravure” prevečkrat neproduktivne. Bile so sicer medijsko odmevne, izpolnjevale so predvsem osebne pozerske ambicije, nič pa niso prinesle kolektivu.

Ni mi sicer jasno, zakaj Hvalica nekaterih Janševih “odlik” ni prepoznal že leta 1993 ali 1994, takrat, ko se je Janša odločil, da se po razrešitvi s funkcije ministra za obrambo ne vrne v Državni zbor. Janša bi lahko mirno oddelal mandat poslanca, Hvalica pa bi se preselil v Maxi ali kakšno drugo kavarno. Vendar mu je Janša omogočil, da je užival privilegij poslanca še skoraj tri leta in ob tem prejemal nekajkrat večjo poslansko plačo od Janševe minimalne plače. Tedaj se je tudi prvič zgodilo, da se funkcionar po razrešitvi ni vrnil med poslance. Ne spomnim se, da je za to kdaj Hvalica Janši javno izrekel zahvalo.

Tako ravnanje Iva ni nepričakovano. Tako kot marsikatero drugo. Kot npr. očitek, da Janše ni bilo po šest mesecev v parlamentu – pa je taisti Ivo imel Janšev poslanski mandat in Janševo poslansko plačo. Taka je tudi samohvala, da je Ivo zgradil (našo) stranko. Resnica je precej drugačna. Janez Janša je po neupravičeni, na lažnih argumentih utemeljeni razrešitvi s funkcije ministra za obrambo, spomnimo se samo demonstracij pred Državnim zborom, omogočil Ivu uživanje v soju žarometov, sam pa vzel pot pod noge in prečesal Slovenijo po dolgem in počez. Tedaj se je stranka, skoraj izključno zaradi terenskega dela Janše, izjemno okrepila. Tudi rekordnih Ivovih 21,5 % v Ajdovščini za SDS že dolgo ni več rekorden dosežek. Eva Irgl je leta 2004 rezultat dvignila na 30,91 % (3.735 glasov), leta 2008 pa na 41,35 % (5.261 glasov).  Torej le ni vse Ivo Hvalica in njegov imidž. So tudi drugi. Precej boljši.

Tudi s sklicevanjem na Pučnika Ivo Hvalica ni prepričljiv. Resda je bilo preimenovanje izpeljano nekaj mesecev po Pučnikovi smrti, vendar so postopki stekli že nekaj let prej, intenzivno pa leta 1999, po odločitvi, da se vključimo v Evropsko ljudsko stranko (EPP), EDU in CDI.

Tudi kar zadeva kongrese pomladnih strank ne bom povedal nič novega, če povem, da se je po običajih nanje povabilo domače in tuje sestrske stranke. Očitek, da se je Janša odzval povabilu na združitveni kongres SLS in SKD je zato najmanj neokusen. Trditev “Nekateri se bodo spomnili, da je v času združevanja v dvorani za kulisami stal tudi Janez in ves čas budno opazoval dogajanje.”, pa da slutiti, da je najbrž Ivo imel posebno vlogo angela varuha Janeza Janše. Zato si je tako prizadeval, da stranko načne od znotraj. Isto počne tudi sedaj. Po vseh zaslugah, ki si jih glede SDS lasti Ivo Hvalica, je najbolj absurdno to, da po odhodu samoopevanega Iva Hvalice nismo padli. Prav nasprotno, zelo smo pridobili v slovenski in mednarodni javnosti. In to je, kot kaže, najbrž njegova največja zasluga in istočasno tudi njegova največja bolečina. Ampak, Ivo bo to že prebolel.Sam vodim poslansko skupino drugi mandat, v koaliciji in opoziciji. Vem, kaj se da doseči z delom in kaj z blebetanjem. Vem, kakšen je namen enega ali drugega. Vem tudi, kakšen je učinek enega ali drugega. Ivo, razlike so očitne, tolikšne kot med prejšnjim in sedanjim mandatom.Ivo se včasih oglasi v poslanski skupini SDS. Ob teh naključnih srečanjih v preddverju moje pisarne, se vsakič pozdraviva, spregovoriva besedo ali dve in si podava roke. Ivo, tvoji stiski rok niso bili iskreni.In zdaj še k vprašanju: Kdaj postaneš zvezda dnevne politike? In predvsem, zakaj? Ivo, najbrž ti je potegnilo. Nam je.Vseeno pa se ti zahvaljujem, da si mi s svojim odhodom omogočil, da delam v najboljši slovenski stranki. V SDS.

Jože Tanko,
vodja PS SDS