Kateri državni organ je potrdil spremenjeno strategijo slovenske zunanje politike?

V SDS si ne prizadevamo za ministrovo zadovoljstvo, ampak za interese slovenske države. Opazili smo, da je bil minister Žbogar nezadovoljen z najnovejšim komentarjem Odbora Strokovnega sveta SDS za zunanje in evropske zadeve, v katerem smo izrazili svojo zadržanost glede ministrove zvestobe gibanju neuvrščenih, iz česar bi bilo mogoče razumeti, da se Slovenija dvajset let po koncu Jugoslavije in njene zgrešene zunanje politike spet vrača tja, od koder se je rešila z mnogimi žrtvami.

V SDS si ne prizadevamo za ministrovo zadovoljstvo, ampak za interese slovenske države, zato nas ne prepriča retorika, ki spominja na stare čase. Če pustimo odprto vprašanje, zakaj mora Slovenija v trenutku, ko ima finančne težave in vladno krizo, nujno prevzeti sedež v Varnostnem svetu, in ko ni jasno, kaj želi doseči s tega sedeža, nas skrbi predvsem preusmeritev slovenske zunanje politike k neuvrščenosti. Minister Žbogar je namreč izjavil: “Slovenija podpira načelno, transparentno in odprto zunanjo politiko. V tem okviru se Slovenija pridružuje pogledom Gibanja neuvrščenih, ki poudarjajo potrebo po nadaljnji demokratizaciji ZN in celoviti reformi Varnostnega sveta ZN.”
Odločilne ustanove slovenske države, npr. parlament, doslej niso odobrile takšne preusmeritve, ki je v luči članstva v EU in zvezi NATO seveda zelo problematična.

Žbogar si postavlja vprašanje: “Konec koncev so dve tretjini problemov v VS ZN problemi Afrike. Kako bomo kot članica VS ZN delovali, če o teh problemih nimamo pojma?” Na to vprašanje lahko odgovorimo z drugim vprašanjem: Ali se bomo ukvarjali z Afriko zato, da bi postali člani VS? In naprej: čigave interese naj bi zastopala Slovenija, če postane članica VS OZN? Bomo zastopali afriške in neuvrščene interese ali nemara svoje interese ter interese zaveznikov v EU in NATO? In na koncu: koliko članic EU in zveze NATO se je udeležilo spominskega zasedanja neuvrščenih v Beogradu?

V SDS menimo, da se je v petdesetih letih svet spremenil in da danes ni mogoče brezbrižno sprejemati načel neuvrščenosti. To gibanje je nastalo kot opozicija zahodnim demokracijam, izkazalo pa se je za oporišče sovjetske politike. Kakšne razloge ima Slovenija, da obuja duhove iz te nenavadne preteklosti? Ali če se izrazimo z retoriko vladajoče ideologije: pustimo preteklost, ukvarjajmo se s prihodnostjo!

Odbor Strokovnega sveta SDS za zunanje in evropske zadeve