Katarze po bančni luknji ni bilo

Konec 2013. smo sanirali banke, pred dvema tednoma pa je Eurostat objavil podatek, da smo v EU še vedno rekorderji po deležu slabih kreditov. Za 7,5 odstotka BDP-ja jih ostaja v bančnem sistemu. Sledijo Češka, Avstrija, Portugalska, Irska in tako dalje. Naš bančni sistem je kljub več kot petmilijardnemu vložku še vedno v slabi formi.
“In vodimo z veliko ‘prednostjo‘. Naslednja država ima 1,7-odstotni delež slabih kreditov, merjeno v odstotkih BDP. Slovenija te domače naloge ni naredila, kot bi jo morala.”

Kaj se je zgodilo? To ni pričakovana dinamika zmanjševanja slabih posojil, njihove metastaze so šle globoko v nacionalno bančno in gospodarsko tkivo?
“Specifika slovenskega bančnega sistema so bile podružnice, ki sta jih NLB in Nova KBM imeli po Balkanu in drugih evropskih državah. Bistveno so prispevale k velikosti bančne luknje, niso pa bile zajete v sanacijo 2013. Te terjatve so se postopno prenesle v aktivo krovnih bank. To je gotovo ključni dejavnik, zaradi katerega je delež slabih kreditov pri nas še vedno tako visok. Dejstvo je tudi, da se je Slovenija sanacije in prestrukturiranja bank lotila relativno pozno, bistveno kasneje kot druge države, ki jih je udarila finančna kriza.”

Vodite komisijo, ki ugotavlja zlorabe v slovenskem bančnem sistemu in politično odgovornost za njih. Razpolagate z gradivom, dokumenti, insajderskimi podatki, ki gotovo odstirajo marsikatero (novo) podrobnost bančne luknje. Zaslišali ste številne bankirje, vpletene v domnevno sporne bančne prakse, politike, za vami je vmesno poročilo, pa ste obdelali “šele” Factor banko in Probanko. Kaj vas je najbolj šokiralo?
“Faza šoka je mimo. Zdaj smo v drugi fazi, ko odstiramo dokument za dokumentom, in ugotavljamo, da je bila praksa, ki smo jo ugotovili v Factor banki in Probanki, tudi praksa v preostalih bankah, morda le z malo več domišljije.”

“Glavni vzrok za bančno luknjo je pomanjkanje vladavine prava.

Kaj se je torej dogajalo v slovenskih bankah, da so bile 2013. v bistvu zrele za stečaj? Predvsem politične zlorabe, so postale bankomati lobijev in interesnih skupin?
“Glavni vzrok za bančno luknjo je pomanjkanje vladavine prava. V Sloveniji namreč ni prišlo v zavest, da morajo biti vsi tisti, ki kršijo pravila in zakone, slej ko prej odkriti in ustrezno kaznovani. V Sloveniji se je v prejšnjem režimu vzpostavil sistem, v katerem so bančni sektor obvladovale klike v skladu z lastnimi ali partijskimi partikularnimi interesi, in to se je do neke mere obdržalo tudi po osamosvojitvi. Banke so predstavljale enega od temeljev, ki je omogočal vzdrževanje paradržavne oziroma paralelne ekonomije. NLB je najbolj izpostavljen člen v zgodbi in zdaj stranpoti teh praks počasi luščimo z našo preiskavo. Kmalu bomo začeli tudi zaslišanja. Slabe bančne prakse demokratični razvoj ni presekal. Iste klike ali njihovi nasledniki so ohranile nadzor nad bankami, slaba bančna praksa pa je postala elementarni del korporativne kulture.”

Še po nečem je slovenska tranzicija posebna, in sicer po tem, da je največje banke obvladovala država. Politika je v banke inštalirala svoje kadre. Preiskava bančne luknje je torej tudi samoovadba politike? Ker sistem, o katerem govoriva, je politika sooblikovala, soupravljala, gotovo pa tolerirala.
“Zaznali smo dve vrsti slabih vplivov politike na banke, prvi so na makronivoju, gre za odločitve ekonomske politike – zgrešene, prepozne dokapitalizacije -, v drugem delu pa govorimo o mikronivoju, torej pri konkretnih poslih. Pri slednjem sem že omenil korporativno kulturo, ki se je oblikovala v bankah in je dopuščala kohabitacijo slabih praks ob sicer večinsko ustreznem bančnem poslovanju. Slabih praks ni nihče preganjal, niso jih odkrivale notranje revizije, niso jih sankcionirale uprave ne preiskovali nadzorni sveti, dolga leta ni reagiral niti regulator. In posledica je logična – največja bančna luknja v zgodovini Slovenije.”

Plačali smo jo davkoplačevalci. A brez vsaj tega zadoščenja, da bi plačilo zapitka pomenilo vsaj resetiranje sistema in katarzo.
“Katarze ni bilo. Sistem, ki ga opisujem, se je prilagodil in funkcionira naprej. Še vedno prevladuje občutek, da se nikomur ne bo zgodilo nič. Ne želim reči, da danes uprave bank ne delajo boljše, da niso bolj striktne pri nadzoru in skrbi za dobro bančno prakso. Toda za katarzo je nujno potrebno, da krivci odgovarjajo, če ne, se pojavijo želje po novi zlorabi sistema.”

Posledice vendarle so. V zameno za dovoljenje za državno pomoč bankam se je morala država zavezati, da bo največje banke privatizirala. Nova KBM je ameriška, cena je bila nizka, 250 milijonov evrov. NLB gre v prodajo po planu, trdi premier. In mislite, da bo preskok v normalnost tuje lastništvo?
“Tukaj avtomatizma ni. V NLB je bil tuj solastnik, belgijska KBC, pa se sporne prakse niso presekale. Morda zaradi nepoznavanja specifike našega bančnega sistema. Problem stanja, ko ni katarze, je, da se državno premoženje posledično prodaja zelo poceni, nihče pa za izgubljeni narodov kapital ne odgovarja. Če novi lastniki naredijo oster rez s sedanjim stanjem, bo sicer bistveno bolje kot doslej, ampak škoda je že bila narejena. Zato se ves čas sklicujem na potrebo po vladavini prava.”

To, da smo v banke 2013. vložili pet milijard evrov, je bilo po vašem ekonomsko upravičeno, luknja je bila izračunana točno, transparentno? Velimir Bole je naračunal, da smo samo v NLB in Novo KBM vrgli poldrugo milijardo evrov preveč.
“Politika ni odigrala svoje vloge. V bančni sistem smo vbrizgali pet milijard evrov davkoplačevalskega denarja, v zameno pa nismo zahtevali nič bolj rigoroznega pregona odgovornih za bančno luknjo. Tukaj je paralela z islandskim primerom na mestu. Tam je bančna kriza z makroekonomskega vidika naredila med 20 in 25 odstotki BDP škode. To je čez palec deset milijard evrov. Če to primerjamo z absolutnimi številkami iz naše bančne zgodbe in k njim dodamo slabe kredite iz podružnic NLB in Nove KBM v tujini, smo nekje na istem. Razlika pa je v konsekvencah. Na Islandiji so odgovorni za bančno luknjo odgovarjali, pri nas pa smo dali le denar, ne da bi kdo moral odgovarjati. Islandsko gospodarstvo danes raste nekajkrat hitreje od slovenskega – v zadnjem četrtletju lanskega leta za 10 odstotkov, naša vlada pa medtem opazno popušča celo v fiskalnem naporu za zmanjšanje deficita.”

V številke, s katerimi so nam postregli pri bančni luknji, pa verjamete? Kljub ekscesom, ki jih gledamo pri slabi banki oziroma DUTB? Koncept bančne sanacije prek te institucije je začrtala druga Janševa vlada.
“Izpeljala pa ga je neka druga. Verjetno govoriva o problemu izpeljave.”

Sprašujem, ali smo davkoplačevalci plačali primerno ceno ali je bil to še en, oprostite za izraz, nateg po slovensko.
“O realnosti globine bančne luknje bo v skladu z odločitvijo ustavnega sodišča o zakonu o bančništvu nekoč očitno odločalo sodišče oziroma sodišča. Za uporabljeno metodologijo in uporabljena vrednotenja terjatev oziroma zavarovanj, ki so bila prenesena na slabo banko, je podlaga v normativnih sklepih vlade Alenke Bratušek. V medresorski skupini, ki je sprejemala odločitve o tem, so sedeli predstavniki ministrstva za finance – nekateri zdaj sedijo v vladi na pomembnih funkcionarskih mestih -, generalnega sekretariata vlade in Banke Slovenije. Imeli so škarje in platno pri izvedbi računov in določanju metodologij. Če kdo dvomi o izračunih, naj za rokav pocuka te gospe in gospode.”

Vmesno poročilo po zaključku preiskave teh primerov je bilo sprejeto in potrjeno z veliko večino. Dokumentacija je na tožilstvu, policiji … Kaj lahko rečeva pod črto, ime česa sta bili ali sta Factor banka in Probanka?
“To sta zgodbi, do katerih nikoli ne bi smelo priti. In tudi ne bi, če bi delovali nadzorni mehanizmi, sistemi notranjih in zunanjih kontrol, če bi pri nas imeli vladavino prava. Tukaj so se pojavljale poslovne prakse, ki so težko predstavljive v bančnem sistemu.”

Lahko govoriva konkretno? Nadzorniki so odločali o kreditih, ki so bili podeljeni njihovim podjetjem, in tako dalje?
“Postopki so podrobno popisani v vmesnem poročilu. Z imeni in priimki ter navedbami kršitev. Me pa veže bančna tajnost, da o konkretnih primerih podrobneje ne morem govoriti. Ampak glede na to, koliko smo Slovenci plačali za bančni sistem, bo na koncu nekdo moral javno, odprto spregovoriti o teh stvareh.”

Enkrat ste dejali: “Težava pri preiskovanju bančne luknje je tudi kolektivna izguba spomina.” Bankirji se med seboj ščitijo in ščitijo botre?
“Očitno obstaja neka vzajemna varovalna mreža. Enake težave imajo tudi kriminalisti. Z nekaterimi od njih sem se med pripravo vmesnega poročila, pa tudi po tem, večkrat sestal. Kriminalisti so na primer v razgovorih z različnimi sogovorniki skušali pridobiti informacije, ki bi jim koristile pri preiskavi posameznih primerov. A so velikokrat naleteli na zid, na kolektivni molk. Veliko jih je kriminalistom odvrnilo, da so pripravljeni pričati le pred sodiščem. To jim seveda omogoča zakonodaja. Kriminalisti posledično zberejo manj informacij, kar manjša možnosti, da posamezni preiskovani primeri sploh pridejo pred sodišče. S tem je tudi manj možnosti, da bodo insajderji enkrat kot priče zaslišani na sodišču. Imamo torej invaliden sistem, ki spodbuja molk soudeleženih, ne pa žvižgačev, ki so večkrat ključni za uspeh preiskave. Nacionalnemu preiskovalnemu uradu sem zato ponudil sodelovanje, da bi preiskovalna komisija tiste, ki so zavrnili pričanje, povabila na zaslišanje, saj je preiskovalna komisija ustavna kategorija, kjer pričanja ni mogoče zavrniti.”

Kakšen je bil odgovor na to?
“Trenutno niso zainteresirani.”

Vodilni bankir Factor banke je pred komisijo dejal, da je bila banka načrtno ugasnjena, ker da so imeli zagotovljeno 50-milijonsko dokapitalizacijo.
“Factor banka je bila butična banka Foruma 21. In ta naj bi bila torej načrtno uničena v času leve vlade? Se vam ne zdi, da tukaj nekaj ne gre skupaj? Skupno vsem bančnikom, ki smo jih zaslišali, je, da krivdo za veliko ekonomsko škodo, ki so jo naredili gospodarstvu in narodu, vedno znova prevalijo na nekoga tretjega, na zunanje dejavnike, nikoli na svoje lastne škodljive prakse. Podoben problem kot Factor banka in Probanka je pri nas imela od tujih le še Hypo banka. In tam ni bilo grdih zunanjih dejavnikov, ampak so prevladali kapitalsko predatorski interesi tistih, ki so vodili igro.”

Kaj je v tem času, ko so bilančne vsote slovenskih bank izjemno rasle, istočasno pa se širila tudi luknja, delala Banka Slovenije?
“Oba nekdanja guvernerja Mitja Gaspari in Marko Kranjec sta po mojem mnenju objektivno in subjektivno odgovorna za višino bančne luknje, vsaj v tistem delu, kjer je prišlo do opustitve dolžnega ravnanja regulatorja. Recimo v Factor banki Banka Slovenija štiri ključna leta, od 2005. do 2009., ni pregledala stanja kreditnega tveganja. V Probanki je to naredila le enkrat. Portfelj teh bank je v tem času narasel z 250 na 900 milijonov evrov.”

Oba nekdanja guvernerja Mitja Gaspari in Marko Kranjec sta po mojem mnenju objektivno in subjektivno odgovorna za višino bančne luknje, vsaj v tistem delu, kjer je prišlo do opustitve dolžnega ravnanja regulatorja

Omenili ste dve letnici, 2005 in 2009. V večjem delu, do jeseni 2008, je bila na oblasti prva Janševa vlada, to je nato zamenjala Pahorjeva. To je bil čas enormne rasti bilančnih vsot, rasti kreditov brez ustreznih zavarovanj, tajkunstva. Torej neposredno krivdo za bančno luknjo nosi tudi tedanja vlada? Tudi regulatorja, za katerega pravite, da ni opravljal svojega posla, ni zamenjala.
“Banka Slovenije je neodvisna. Je strokovno telo, ki bdi nad bančnim sistemom. V zakonu o Banki Slovenije je skrb za stabilnost bančnega sistema ena ključnih nalog regulatorja. Banka Slovenije je primarno in edina odgovorna za stabilnost finančnega sistema, zato ima po zakonu o bančništvu tudi ustrezne vzvode za ukrepanje, tudi represivne, celo odvzem pooblastil upravi ali razglasitev stečaja banke. Vsak poseg izvršilne veje v regulatorja bi se štel kot poseg v avtonomijo nadzora bančnega poslovanja.”

Dobro, a veva, da je politika prek državnega lastništva v ključne banke kadrovala svoje ljudi za nadzornike, ti pa naprej uprave. V času razvpite Kramarjeve uprave so bili v nadzornem svetu NLB ljudje blizu SDS, nadzornike je vodil Igor Marinšek, podpredsednik je bil Peter Ješovnik. SDS ne more mimo soodgovornosti za bančno luknjo.
“Naj vas spomnim, da je vlada Janeza Janše prekinila prakso, da so državni sekretarji ministrstev sedeli v nadzornih svetih bank v državni lasti. Tako se je pretrgala tudi neposredna vez politike do organov nadziranja in upravljanja. Cela vrsta nadzornikov je bila prisiljena odstopiti. V tem pogledu je bil to korak naprej glede na situacijo, ko so denimo NLB nadzirali državni sekretarji ministrstva za finance.”

Ampak to ne pomeni, da v državne banke niso več prihajali kadri z jasnim političnim predznakom.
“Drži. Zdajšnja vladajoča politika je tozadevno naredila še korak naprej, ko na pomembna mesta v vladi postavlja ljudi, ki so v bankah dokazano podpirali sporne posle.”

Govoriva o Antonu Žuniču, nekdanjem predsedniku nadzornega sveta NLB, ki je državni sekretar pri premieru Cerarju.
“Da. In naprej: predsednik kreditnega odbora NLB in član uprave je prevzel vodenje upravljavca državnega premoženja, zdaj pa se je ta isti človek selil s soglasjem tega upravljavca v zavarovalnico, kjer ima država 25-odstotni lastniški delež. In toži NLB zaradi izbrisa podrejenih obveznic. Incestoidna razmerja torej ne pojenjajo, ampak dobivajo z vlado Mira Cerarja nov zagon.”

Ne prideva do odgovora na prvo vprašanje. Pri preiskavi bančne luknje boste morali zaslišati tudi vaše strankarske kolege.
“Zaslišali bomo vse, ki so bili akterji, na katere smo naleteli na podlagi medijskih zapisov ali smo na njih naleteli pri pregledovanju gradiv oziroma po anonimnih sugestijah.”

Sistem, kot se vam izrisuje iz Factor banke in Probanke – kako so se delili krediti v Sloveniji? Neki gospodarstveniki so imeli privilegiran dostop do bank in so na podlagi telefonskega klica, take ali drugačne personalne intervencije, lahko prišli kreditov?
“Zelo posplošeno in poenostavljeno povedano, tako, ja.”

Zakaj je bilo to tako? Kakšni interesi so se servisirali s tem?
“To želi preiskovalna komisija ugotoviti. Ali je bila to vzpostavljena splošna korporativna praksa, ki se je morda razpotegnila iz bivšega nedemokratičnega režima tudi v obdobje demokratične ureditve, ali pa so bili tu posredi obči politični interesi. Sam se bolj nagibam k temu, da je šlo za sistem, ki je lahko funkcioniral ob politiki in je bil zato tudi zainteresiran, da na volitvah zmagajo tisti, ki še naprej omogočajo ohranitev takšnega sistema.”

Ste zelo kritični do sistema, pravite, da so banke gospodarstvo zlorabile za politiko, ki je izšla iz prejšnjega sistema.
“Tega ne govorim generalno. Jasno sem prej povedal, da je šlo kljub primerom slabe bančne prakse večinoma za normalno bančno poslovanje. Če je bilo teh slabih kreditov za eno četrtino, pomeni, da 75 odstotkov, torej večina, predstavlja pošteno bančno poslovanje. Težava je, ker teh 25 odstotkov ni bilo ustrezno sankcionirano.”

Ampak smo v začaranem krogu. Levica ves čas s prstom kaže na obdobje prve Janševe vlada, češ, največ luknje je nastalo takrat. Vi slabe prakse povezujete z vplivom politične levice. Zakaj se takrat, ko je bil SDS štiri leta na oblasti sistema, o katerem govorite in ki da je podlaga plenjenja po gospodarstvu, ta sistem ni spremenil?
“Plenjenje po gospodarstvu zdaj ugotavljamo v preiskovalni komisiji. Preiskovali bomo sporne bančne prakse ne glede na to, iz katerega dela političnega spektra prihajajo akterji. To ne nazadnje zagotavlja pluralna sestava preiskovalne komisije, v kateri iz vsake stranke sedi en predstavnik.”

Ni bilo nobenega poskusa blokade preiskave, ker bi naplavila kakšno ime blizu kakšni politični stranki?
“Ne. Člani preiskovalne komisije so po mojem mnenju iskreno zainteresirani, da pridemo zadevi do dna. Ne znam si predstavljati scenarija, da bi to zgodbo z bančnim kriminalom želeli pomesti pod preprogo. Težko bi zaupal v državo, ki bi to storila.”

Ljudje imajo ravno ta občutek. Tudi zato, ker gre politična odgovornost za bančno luknjo v domala vse politične opcije, ne bom rekel, da sorazmerno enako v vse. Zato se lahko sprašujemo, kako iskren je politični interes za razčiščenje.
“Če vaše trditve držijo, samo potrjujejo tezo o paradržavi, vzpostavljeni ob bok uradni politiki, ob izvršilni, sodni in zakonodajni oblasti. In vsem bi moralo biti v interesu, da se ta parasistem, če obstaja, razgradi. Ljudje ne smejo pristati na to, da na koncu nihče ne bo odgovarjal. Jasno in glasno izraženo pričakovanje, da moramo dobiti epilog tega neslavnega poglavja v zgodovini države, potencira pritisk na organe pregona, da opravijo svoje delo. Če nihče ne pričakuje, da bodo krivci odgovarjali, zakaj bi se kdo sploh trudil? Primer, da je treba verjeti v pravico, je prav preiskovalna komisija. Vsi so nam govorili, da tako ali tako ne bomo dobili zaupnih bančnih dokumentov. Trajalo je, zadeva je šla vse do ustavnega sodišča, ampak danes imamo sodno prakso, ki omogoča zaseg dokumentacije.”

Ampak sodni epilog odmevnih bančnih zgodb je pičel. Imamo nepravnomočno obsodbo dveh članov poslovodstva Factor banke zaradi zlorabe položaja. Omenili ste Islandijo. Tam so nekateri bankirji danes zaprti, imeli so javno preiskavo bančnega kriminala.
“Nekateri so dobili celo pet in pol let zapora, nekateri so morali v proračun vrniti milijone evrov. Kot sem rekel: mi smo dali denar, nismo pa sprejeli nobenih učinkovitih ukrepov za pregon bančnih kriminalcev. Na Islandiji so vzpostavili specializirano tožilstvo in sočasno začeli prisluškovati vpletenim ali potencialno vpletenim v bančno luknjo. Mi nismo ustanovili ne specializiranega tožilstva ne specializiranega sodišča, nismo uporabili niti specializiranih, prikritih ukrepov. Namenoma?”

Eden od predlogov preiskovalne komisije iz vmesnega poročila je ustanovitev specializiranega sodišča za bančni kriminal. Zakaj bi bilo to učinkovitejše od rednega sodstva?
“Predlagam, da si preberete sodbo v zadevi Factor banka – Merkur. Tam piše, da so odgovorni v Factor banki ravnali ne le kot dobri gospodarji, ampak celo onkraj tega. Si mislite? Strošek za davkoplačevalce pa je osem milijonov evrov. Specializacija sodnikov omogoča podrobnejše poznavanje zahtevne materije, poveča se tudi fokus na te primere. V Sloveniji imamo okoli 250 kazenskih sodnikov, 250 pa je tudi primerov, ki se preiskujejo v zvezi z bančno luknjo. Po igri velikih številk in zelo poenostavljeno: na enega torej en primer. Če vsak sodnik oprosti enega bankirja, se kaj velikega v tej državi ne bo zgodilo. Če pa bi imeli deset visoko specializiranih sodnikov in bi vsak sodil v 25 primerih, bi se po 17 oproščenih bankirjih na posameznega sodnika verjetno že začeli spraševati, kaj je narobe s tem sistemom. Pravosodni sistem bo moral izoblikovati prakso, ki bo ločila med kaznivim dejanjem, malomarnostjo in gospodarnim ravnanjem. Na Islandiji se je obsodilna sodna praksa oblikovala šele skozi stopenjsko odločanje sodišč – temeljna sodišča so jih oprostila, šele vrhovno sodišče je to prakso spremenilo. Tudi v Sloveniji, dokler prva zadeva ne bo prišla do vrhovnega sodišča, sodne prakse ne bo. In trenutno kaže, da gremo v smer prevladujoče oprostilne sodne prakse. Glede na ugotovitve, do katerih smo v preiskovalni komisiji prišli, bi v številnih primerih morale slediti obsodbe, ne pa oprostitve.

Nova KBM in NLB sta večji zalogaj. Vam ne bo zmanjkalo časa, da bi prišli do konca mandata do končnega poročila?
“Do konca mandata, če se bo iztekel z rednimi volitvami, bomo končali delo in predlagali sklepe. Morate pa vedeti, da operiramo s četrt milijona dokumenti, s prebiranjem teh iščemo posamezne primere, ki bi po primarni nalogi morali biti že preiskani s strani NPU, specializiranega državnega tožilstva in po mojem tudi že procesirani po sodiščih.”

Hočete reči, da delate delo policije in tožilcev?
“Ne. Našo vlogo vidim kot pomoč ali željo po pomoči organom pregona. Naša glavna naloga je ugotavljanje politične odgovornosti.”

V političnih in gospodarskih krogih kroži teza, da sta si levica in desnica razdelili vplivne cone v bančnem sistemu: NLB levici, Nova KBM desnici. Se strinjate?
“Ne. Se ne strinjam. Kdo je obvladoval posamezne banke, je odvisno od tega, čigavi kadri so bili močneje penetrirani v sistem banke. Kršitev zakona ali pravil ni ne leva ne desna. Je kršitev. Če je nastala, mora biti sankcionirana.”

Kot sva ugotovila, pravnomočnih obsodilnih sodb za bančni kriminal nasploh praktično ni.
“Kot sva že ugotovila, gre za predstavnike sistema, ki jih je v Sloveniji očitno težko obsoditi. Velja opomniti, da imamo pravosodnega ministra, ki je še kot šef KPK v poročilu o stanju v bančnem sistemu zapisal: ‘Člani uprav in nadzornih svetov bank zavestno kršijo veljavne zakone in določbe sprejetih etičnih kodeksov.‘ Človek, ki je prišel do te ugotovitve, je postal pravosodni minister in po dobrih dveh letih ministrovanja ob tako enoznačni ugotovitvi ni ničesar spremenil. Torej bodisi ugotovitev iz poročila ne drži bodisi zavestno ignorira ugotovitve, do katerih se je dokopal kot prvi človek KPK. Odgovornost pravosodnega ministra je ravno zaradi tega iz dneva v dan večja. V vmesnem poročilu preiskovalne komisije smo predlagali konkretne procesne spremembe kazenske zakonodaje, ki bi olajšale delo organov pregona pri pregonu bančne kriminalitete. Predlagali smo tudi obvezno razlago zakona o ukrepih za stabilnost bank v delu, kjer govori o odškodninskih tožbah, in pričakoval sem reakcijo pravosodnega ministra. Njegova žena izgublja primer za primerom na sodišču in verjetno vedno težje zagovarja delovanje sodnega sistema. V času, ko nastaja sodna praksa na področju pregona bančne kriminalitete, bi morala vlada sprejemati ključne ukrepe za odpravljanje procesnih ovir pri pridobivanju dokumentarnih dokazov za ugotavljanje odgovornosti. A se ne zgodi nič. To je skrb vzbujajoče.”

Sem danes kot državljan lahko bolj miren, da so danes mehanizmi kontrole v bankah boljši, profesionalnejši, tveganja ustrezno zavarovana? Ali se lahko bančna luknja ponovi?
“Če krivci ne bodo odgovarjali, se bo ponovila. Morda je danes sistem odobravanja kreditov bolj strikten, rigorozen, režim obveščanja o morebitnih kršitvah s pomočjo žvižgačev je vzpostavljen … To drži. A sistem se bo ob predpostavki, da sankcij za bančno luknjo ne bo, počasi spet začel sproščati, o tem sem prepričan.”

Kako vidite politične razmere, bo vlada vzdržala do konca mandata?
“Koalicija se lahko sesuje, če veliko dela. Če dela spremembe, reforme in dreza v parasisteme. A tega ta vlada ne počne. Vedno bolj vidimo, da ji ugaja vzdrževanje statusa quo z manjšimi lepotnimi popravki. Pred očmi javnosti se malo za razvedrilo in poživilo dolgočasja še skregajo, nato pa prijateljsko pomirijo. Razmere se bodo zaostrile le, če bodo tisti, ki odločajo o konkurenci na politični levici, presodili, da je boljše, če gredo na naslednje volitve z novim imenom, ker lahko relativno zmagajo. V tem primeru bo politična kriza iznenada eskalirala.”

Ta mandat so zaznamovali tudi zelo povišani toni na relaciji SDS-NSi. Odnos dolgo tako rekoč sestrskih strank je slab kot še nikoli.
“Imamo proporcionalni volilni sistem, v njem je vsak konkurent z vsakim ne glede na politično opredelitev na levo ali desno. Politične konfrontacije na levici in desnici so po mojem normalen politični dialog in boj za glasove. V politiki se kampanja začne dan po volitvah.”
 

Izogibate se odgovoru.
“Se ne, ker vmesnim turbulencam pač ne dajem takšne teže.”

Stališče NSi, da s SDS z Janšo na čelu ne bo sodelovala v koalicijah, vladah, ima vzroke in povode. In je ostro.
“Pa vas vprašam takole: kako bi midva delala ta intervju, če bi vi ves čas govorili, da dokler bom predsednik komisije, izsledkom komisije ne boste verjeli? Verjetno težko. Zatorej je to predvsem vprašanje za predsednico, ki ima tako izključevalna stališča. Naš predsednik je v zgodovini že dokazal, da lahko sodeluje s političnimi silami na levi in desni. Partnerstvo za razvoj, ki je vključevalo opozicijo, je delovalo le v času prve Janševe vlade.”

Se SDS ukvarja preveč z ideološkimi temami in premalo z razvojnimi?
“Te ocene ne delim. Splošno dojemanje, s čim se stranka ukvarja, se ustvari na podlagi medijskega poročanja. Če predstaviš zdravstveno reformo in o tem v medijih obstane le vest, ne pa debate, soočenja argumentov, medtem ko o eni izjavi potekajo pogovori 14 dni v najrazličnejših studiih, se tako hočeš nočeš ustvarja javnomnenjska podoba o glavnih prioritetah posamezne stranke. SDS se bistveno več ukvarja s pomembnimi vprašanji, bistveno bolj aktivno predlaga rešitve za zablode aktualne politike, kot se o tem poroča. Vzemimo primer vprašanja vračanja varstvenega dodatka. SDS je rešitve predlagala že dvakrat, preden je aktualna vlada pripravila svoje predloge.”

Ampak pozornost od vsebine preusmerjajo ravno ostri, tudi razdiralni tviti predsednika Janše, ki radikalizirajo tudi podobo stranke.
“Prisegam na svobodo govora.”

Celotno zgodbo to fokusira na šefa stranke.
“Uredniška politika medija odloči, čemu bo dala večji poudarek, osebnemu tvitu predsednika neke stranke ali gospodarskemu programu te stranke.”

Kaj bo odločilo prihodnje volitve v času, ko se svetovni politični red dramatično spreminja? Migracije, vprašanja varnosti?
“Trenutno ima enačba preveč neznank, da bi znali delati približke vzvodov, ki bodo odločali naslednje volitve. Od geostrateških okoliščin prek varnosti do zaključnega sentimenta, navdiha posameznika, vse lahko vpliva na rezultat volitev. Iskreno pa upam, da ljudje ne bodo več nasedali muham enodnevnicam oziroma zgodbam, ustvarjenim za en mandat. Politika je resen poklic in tako kot pri vsakem poklicu vaja dela mojstra, izkušnje štejejo. Politične stranke s tradicijo so porok, da Slovenija postane sodobna evropska država.”

Je stranka danes močnejša, kot je bila pred slabimi tremi leti, ob zadnjih volitvah?
“Močnejša, bistveno. Pred tremi leti je bil predsednik SDS poslan v zapor, danes vemo, da je to bila neustavna odločitev, a tisti, ki so jo sprejeli, še naprej vedrijo in svetijo v pravosodju ter delijo pravico. V tem pogledu je to zgodba, ki močno zaznamuje stranko.”

Je stranko poenotila? Sprožila tudi kakšno potrebno kritično razpravo? Odvrnila nekaj prej zvestih ljudi od Janše?
“Kje so zdaj tisti ljudje, ki so se Janši odpovedali? Politično jih ni nikjer. Zgodba je stranko notranje okrepila, zunanje pa je še enkrat dokazala, da drži, kar trdimo: da obstajajo paralelne strukture, ki so tako močne, da lahko nekoga celo protiustavno obsodijo in pošljejo v zapor in da je v Sloveniji treba narediti veliko, preden bomo sodobna, normalna, evropska demokracija.”
A neki vtis zaradi spora z NSi-jem je, da je stranka vedno bolj osamljena, izolirana.
“Ali ta vtis drži, bodo pokazale volitve. V tem primeru bo NSi dobila 25 odstotkov, SDS pa pet.”
 

Tudi na desnici nastajajo nove stranke, kar je bilo prej za ta pol manj značilno.
“Ne bom prestopil, če me to sprašujete (smeh). Kot ekonomist sem pristaš svobodnega trga in konkurence. Poudarjam pa, da je tradicija v politiki pomembna, mi smo edina stranka v političnem prostoru, ki ima po 25 letih še vedno visoke odstotke.”