Kandidat za predsednika Vrhovnega sodišča sproža veliko negativnih čustev
torek, 23. 11. 2010Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!
EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo. Sama ne bom podprla imenovanja Branka Masleša za predsednika Vrhovnega sodišča in razlog je pravzaprav zelo preprost. To je oseba, ki je zadnjih tednih sprožala burne reakcije v javnosti, različne odzive tako posameznikov iz vrst pravosodja, kot politikov in druge zainteresirane javnosti in minister se kljub temu, da je vedel, da gre tukaj za velike dileme in za pomembna vprašanja, ni niti toliko potrudil, da bi soočil akterje, ki so imeli drugačna prepričanja in mišljenja in, da bi potem lahko zavrnili dileme in dvome. Cilj je bil samo eden in še vedno ostaja; nastaviti Branka Maslešo za predsednika Vrhovnega sodišča.
Sama sem kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, takoj, ko je predlog ministra Zalarja prišel v Državni zbor, sklicala nujno sejo komisije, ker menim, da parlamentarno telo kot je ta komisija, lahko in je tudi dolžno se odzivati in obravnavati vprašanja, vezana na človekove pravice in temeljne svoboščine. Vendar pa seje na komisiji nismo pripeljali do konca in tako tudi nismo mogli glasovati o sklepu, da naj Mandatno-volilna komisija zavrne imenovanje Branka Masleša za predsednika Vrhovnega sodišča. Sama menim, da bi bilo to v tistem trenutku in tudi v tem najbolje.
Spornost tega imenovanja in dvomi, ki se pletejo in širijo okrog imena gospoda Masleša, so po mojem mnenju tako veliki, da zahtevajo trezen, moder in resen razmislek ali človeka, ki povzroča toliko mešanih občutkov v javnosti, ki bega Slovence, zares lahko postavimo na tako pomembno in skrajno občutljivo funkcijo, kot je predsednik Vrhovnega sodišča. Sploh, če minister Zalar, tudi v uvodu je danes povedal, reče, da gre za funkcijo, ki zahteva vse zaupanje javnosti. S tem dejanjem, s tem imenovanjem niti prvi predpogoj ni izpolnjen, minister Zalar. Očitno vam je v koaliciji popolnoma vseeno, kakšen odnos ima nekdo, tako do človeškega življenja, kot do države, ki je nastajala v teh dvajsetih letih. Važno je, da se spelje tisto, kar ste si zadali.
Po dolgem času ali pa sploh prvič, sem se strinjala s kolegico Oražmovo, ki je na prvem delu zasedanja Mandatno-volilne komisije dejala, da ne bo podprla imenovanja Branka Masleše, ker meni, da mora biti na takšnem mestu oseba, ki ne sproža toliko negativnih čustev v javnosti in seveda, da si ta država tega ne zasluži. Ampak v nadaljevanju seje, v poznih nočnih urah, so seveda v koaliciji poskrbeli, da je to poslanko zamenjal nekdo drug iz stranke Zares, da je potem glasoval za Branka Maslešo.
Gre za tako občutljivo funkcijo, ki terja od nas, da na takšno mesto postavimo človeka, ki ima širše zaupanje javnosti, ne pa, da se slepo sledi nareku tako ministra Zalarja, kot predsednika vlade. Proti imenovanju Masleša so se izrekli mnogi predstavniki pravosodja. Ne bom jih ponovno naštevala, ker imam premalo časa, vendar ste jih takoj v razpravah v koaliciji potem postavili na nivo nekredibilnih ljudi, samo zato, ker so se izrekli drugače o predlogu ministra in ste govorili, da izrekajo nekaj na pamet. Da pa bi se minister Zalar potrudil priti do relevantnih informacij tudi iz njihove strani, to pa ne, to je bilo že preveč. Ampak to zelo veliko pove tudi o tem, kakšen odnos ta koalicija goji do dela v pravosodju. Tudi na podlagi teh pričevanj posameznikov, je potrebno reči, da gre za sporno imenovanje predvsem iz vidika odnosa do človeškega življenja. Če držijo besede, ki so jih omenjali, da se je Masleša navduševal nad tem, da se človeka, ki je bežal čez mejo v upanju po boljšem življenju, ustrelili naravnost v čelo, je to problem in to je velik problem.
Če držijo tudi navedbe, da je bil izrazito proti osamosvojitvi Slovenije, je to tudi velik problem. Ampak ta država ne samo, da tega ne sankcionira, ta država ga celo nagrajuje, verjetno za lojalnost pred osamosvojitvijo. Minister Zalar je dejal, da gospod Masleša ustreza vsem formalnim pogojem. Prav, s tem ni nič narobe, moti pa me, da v tej državi očitno delujejo neki čudni kriteriji. Nagrajeni so namreč tisti, ki so bodisi proti osamosvojitvi bodisi trosijo neke stvari v tujini, kot v primeru Patria, in še naprej. Skratka, pri tem imenovanju ne gre za politično vprašanje, temveč gre za vprašanje resnice, za vprašanje najosnovnejšega odnosa do človeškega življenja in spoštovanja.
