Kakšen svet zapuščamo otrokom?
ponedeljek, 3. 10. 2011V nadaljevanju objavljamo razmišljanje člana Odbora za šolstvo in šport v Strokovnem svetu SDS dr. Miroslava Gomboca ob začetku Tedna otroka. SODNIK
Recite o njem, kar hočete, jaz poznam napake svojega deteta.
Ne ljubim ga, ker je dobro, temveč, ker je moje malo dete.
Kako morete vedeti, kako zna biti srčkano, če se trudite tehtati le njegove napake,
ne pa njegovih čednosti.
Če ga moram kaznovati, postaja le še bolj del mojega bitja.
Če sem jaz vzrok njegovih solzá, se joče moje srce z njim.
Samo jaz ga imam pravico karati in kaznovati,
zakaj le tisti sme kaznovati, ki ljubi.Rabindranath TagorePesem je o ljubezni, ne o kaznovanju in napakah. Upam in verjamem, da nekaj te ljubezni nosi v srcu vsaka učiteljica oziroma učitelj. V njej vidi vsakega otroka posebej, vsakemu posebej daje, kar more. Dajanje in sprejemanje se godi v srečanju dveh osebnosti. Brez srečanja, pristnega človeškega stika, pedagoškega žara, resnična vzgoja ni mogoča. Ostane lahko le drugorazredno namensko usmerjanje.Po mojem mnenju ovira globlji medčloveški stik med učenci in učitelji dvoje. Najprej to, da osebnost lahko vzgaja le osebnost. Dvomim, da večina učiteljev v pedagoškem procesu v polnosti in svobodno uresničuje svojo osebnost. Ena od ovir je papirologija, ki se kaže v tem, da je od realnega pedagoškega procesa bolj pomembno to, kar je zapisano in predpisano. Druga ovira je strah učiteljev. Strah pred tem, da morda niso storili »vsega« (pred tem se ni mogoče braniti), strah pred starši, ki jih spremljajo odvetniki, pred inšpekcijo, konec koncev pred nekaterimi učenci. V šolskem sistemu namreč še vedno nismo postavili mej sprejemljivega obnašanja, nismo jasno opredelili vzajemne odgovornosti učiteljev, učencev oziroma dijakov in staršev. Še vedno ni povsem jasno, čemu šola sploh obstaja. Zaradi tega naša vzgoja ni le demokratična, je tudi kaotična in anarhična v službi patološke narcisoidnosti mladega rodu. In ravno takšen tip osebnosti, egocentrično potrošniško osebnost, potrebuje sodobni kapitalizem, ki nas vse peha v propad. Ne le zaradi ekonomske krize oziroma požrešne in neodgovorne miselnosti, ki jo je povzročila, še bolj zaradi propadanja planeta. Nenasitnost ima dva obraza: sistem globalne nepravičnosti in ekološko krizo, ki se najbolj kaže v izumiranju živih vrst ter segrevanju Zemlje.Se bomo prebudili? Kakšen svet zapuščamo otrokom? Dolgove, probleme in konflikte? Je to življenje? Personalizacija vzgoje, ki se ne dotakne korenin resničnih problemov, ki se ne dotakne resničnega življenja, je le floskula, je le še nekaj vode na mlin patološkega narcizma in egocentričnosti.Se bomo Slovenci v dobro prihodnosti prebudili k bolj resničnemu življenju, k spoznanju, da smo vsi le droben del celote, v kateri je potrebno skrbno sodelovanje in nikakor le vase zagledano, z ozkimi interesi povezano nasprotovanje? Dr. Miroslav Gomboc
Recite o njem, kar hočete, jaz poznam napake svojega deteta.
Ne ljubim ga, ker je dobro, temveč, ker je moje malo dete.
Kako morete vedeti, kako zna biti srčkano, če se trudite tehtati le njegove napake,
ne pa njegovih čednosti.
Če ga moram kaznovati, postaja le še bolj del mojega bitja.
Če sem jaz vzrok njegovih solzá, se joče moje srce z njim.
Samo jaz ga imam pravico karati in kaznovati,
zakaj le tisti sme kaznovati, ki ljubi.Rabindranath TagorePesem je o ljubezni, ne o kaznovanju in napakah. Upam in verjamem, da nekaj te ljubezni nosi v srcu vsaka učiteljica oziroma učitelj. V njej vidi vsakega otroka posebej, vsakemu posebej daje, kar more. Dajanje in sprejemanje se godi v srečanju dveh osebnosti. Brez srečanja, pristnega človeškega stika, pedagoškega žara, resnična vzgoja ni mogoča. Ostane lahko le drugorazredno namensko usmerjanje.Po mojem mnenju ovira globlji medčloveški stik med učenci in učitelji dvoje. Najprej to, da osebnost lahko vzgaja le osebnost. Dvomim, da večina učiteljev v pedagoškem procesu v polnosti in svobodno uresničuje svojo osebnost. Ena od ovir je papirologija, ki se kaže v tem, da je od realnega pedagoškega procesa bolj pomembno to, kar je zapisano in predpisano. Druga ovira je strah učiteljev. Strah pred tem, da morda niso storili »vsega« (pred tem se ni mogoče braniti), strah pred starši, ki jih spremljajo odvetniki, pred inšpekcijo, konec koncev pred nekaterimi učenci. V šolskem sistemu namreč še vedno nismo postavili mej sprejemljivega obnašanja, nismo jasno opredelili vzajemne odgovornosti učiteljev, učencev oziroma dijakov in staršev. Še vedno ni povsem jasno, čemu šola sploh obstaja. Zaradi tega naša vzgoja ni le demokratična, je tudi kaotična in anarhična v službi patološke narcisoidnosti mladega rodu. In ravno takšen tip osebnosti, egocentrično potrošniško osebnost, potrebuje sodobni kapitalizem, ki nas vse peha v propad. Ne le zaradi ekonomske krize oziroma požrešne in neodgovorne miselnosti, ki jo je povzročila, še bolj zaradi propadanja planeta. Nenasitnost ima dva obraza: sistem globalne nepravičnosti in ekološko krizo, ki se najbolj kaže v izumiranju živih vrst ter segrevanju Zemlje.Se bomo prebudili? Kakšen svet zapuščamo otrokom? Dolgove, probleme in konflikte? Je to življenje? Personalizacija vzgoje, ki se ne dotakne korenin resničnih problemov, ki se ne dotakne resničnega življenja, je le floskula, je le še nekaj vode na mlin patološkega narcizma in egocentričnosti.Se bomo Slovenci v dobro prihodnosti prebudili k bolj resničnemu življenju, k spoznanju, da smo vsi le droben del celote, v kateri je potrebno skrbno sodelovanje in nikakor le vase zagledano, z ozkimi interesi povezano nasprotovanje? Dr. Miroslav Gomboc