Kako preseči pomembne razlike v znanju osnovnošolcev med regijami in šolami

Prihaja novo šolsko leto in vsi si želimo, da bi naši učenci in dijaki kar najbolje napredovali v šoli in pridobili dovolj znanja in veščin za življenje in nadaljnje izobraževanje ter razvili svojo ustvarjalnost. Toda kot kaže zadnje poročilo o Nacionalnem preverjanju znanja naših osnovnošolcev, obstajajo pomembne razlike v znanju učencev med slovenskimi regijami. To nas lahko skrbi. Kaj nam sporočajo letna poročila o dosežkih učencev na nacionalni ravni:

Nacionalno preverjanje znanja po pomembni spremembi njegove namembnosti, določene v Zakonu o osnovni šoli v letu 2005, služi učencem in njihovim staršem, šolam ter državi kot povratna informacija o znanju učencev ob koncu 6. in 9. razreda osnovne šole v Sloveniji. Šola dobi informacijo o svojem položaju glede doseženega števila točk v primerjavi s povprečjem točk vseh osnovnih šol v državi, informacijo o svojem dosežku v primerjavi s povprečjem v državi dobi tudi učenec. Šola mora analizirati vsako posamično nalogo v preizkusu in dosežek vsakega posamičnega učenca, kajti samo število točk ne pove dosti. Ob tem mora preučiti ustreznost in učinkovitost svojih učnih metod. Država iz pridobljenih podatkov, ki jih lahko v ustrezni metodološki obdelavi primerja z dosežki drugih evropskih in svetovnih raziskav, sklepa o ustreznosti učnih načrtov, kakovosti študija učiteljev, ustreznosti sistemskega okolja, itd.  

Pri tem je potrebno povedati, da Zakon o osnovni šoli prepoveduje javno razvrščanje šol po dosežkih. Javnosti je znano zgolj doseženo povprečje pri posamičnem predmetu, ki se ga preverja, dosežek šole pa je znan zgolj njej. Zelo pomembno je namreč, v kakšnem okolju se šola nahaja: je to socialno močno ali šibko okolje, kjer se srečujemo z nizko izobrazbo staršev in nizko zaposlenostjo. Raziskave kažejo, da obstaja pomembna povezava med izobrazbo mater in dosežki otrok. Pomembno dejstvo je tudi  dobro znanje učnega jezika in povezava med družinskimi okoliščinami in znanjem otroka: ali  starši  bolje ali slabše obvladajo jezik, v katerem se poučuje v šoli. Nadalje je zelo verjetno dosežek šole odvisen tudi od generacije, kjer je lahko več ali manj otrok s posebnimi potrebami, ki potrebujejo dodatno pozornost in čas.

Dosežek šole je odvisen tudi od tega, kako in koliko se učitelji ukvarjajo z učenci, kako kvalitetno povratno informacijo jim nudijo o njihovem znanju, katere didaktične metode uporabljajo, kako je organiziran pouk, kakšen je razširjeni program šole, kakšne pogoje imajo učitelji za svoje delo ter kakšna klima je v šoli: odnosi med zaposlenimi, odnosi med učitelji in učenci, odnosi med šolo in starši. Zelo pomemben je ravnatelj šole, ki je odločilen za delovanje šole.

Razlike v znanju učencev med regijami in šolami:

Letno poročilo 2006 o Nacionalnem preverjanju znanja je prvič razločno podalo informacijo o razlikah med regijami v Sloveniji, kjer smo opazili, da se regije nekoliko razlikujejo med seboj po dosežkih, Letno poročilo 2007 je pokazalo nekaj odstopanja med uvrstitvami na vrhu lestvice, po Letnem poročilu 2008 pa se je izoblikovala slika, kjer so bile opazne tri regije stalno na vrhu, na prvem, drugem ali tretjem mestu in stalna mesta nekaterih regij na dnu. To pa je zaskrbljujoče in potrebno je vzpostaviti sistemske varovalke, da posamična regija ali posamična šola ne bi stalno zasedala zadnjega mesta.

Ob razmišljanju o vzrokih in ukrepih za odpravo razlik je potrebno takoj poudariti, da razlik ne moremo samodejno pripisovati zgolj pomembno boljšemu ali slabšemu poučevanju v posameznih šolah, saj imajo vsi učitelji predpisano enako stopnjo in zahtevnost univerzitetnega študija, kljub temu je to le temelj, saj je enako pomembna izvedba pouka. Nemogoče pa je trditi, da v neki regiji večina učiteljev poučuje slabo, v drugi pa večina poučuje dobro.

Možnosti za reševanje problema:

Na tem mestu se postavi vprašanje, ali je sistemsko možno podpreti posamične regije ali šole, ki se tradicionalno uvrščajo proti dnu lestvice. Verjetno je kombinacija različnih ukrepov smiselna. Če izhajamo iz verjetnega dejstva, da otroci manj ambicioznih staršev dosegajo nižje rezultate, je potrebno razmisliti o sistemskem ustvarjanju spodbudnega gospodarskega okolja za regijo.

Ukrepi, ki bi podpirali zmanjševanje razlik v znanju učencev, bi lahko bili za regijo splošni, celostni:

•    Podpreti razvoj gospodarstva v regiji z uvedbo tehnoloških inovativnih centrov in pospešiti razvoj gospodarskih središč iz Resolucije o nacionalnih razvojnih projektih.
•    Podpreti razvoj izobraževanja in ustanavljati strokovne srednje šole in univerzitetno središče v okviru teh središč in širše.
•    Podpreti razvoj kulture, zlasti branja in uvesti nove inovativne bralne programe v regijo, okrepiti vlogo knjižnic, ki naj bodo opremljene z računalniki za uporabnike in odprtim dostopom do WiFi omrežja.
•    Podpreti športne in druge prostočasne dejavnosti mladih v regiji.
•    Posebej podpirati in spodbujati vseživljenjsko učenje odraslih.
•    Vzpostaviti interaktivne popoldanske prostočasne učilnice za otroke in mlade.
•    Regiji dodeliti za namene obšolskih, kulturnih, športno-rekreacijskih, vzgojno-izobraževalnih  dejavnosti več denarja kot ostalim regijam.
 
Regija potrebuje inovativen  pristop motiviranih ljudi, zato bi ustanovitev univerzitetnega središča lahko spodbudila tamkajšnje prebivalstvo za nov zagon, prostočasne dejavnosti za mlade, interaktivne popoldanske učilnice, kjer bi se učenci tudi družili, knjižnice ter rekreativno-športna društva pa bi vsaj delno nadomestili manjkajoče spodbudno domače okolje in v regiji ohranili več intelektualnega potenciala. Centri za vseživljenjsko učenje bi morali zagotavljati pridobitev formalne in neformalne izobrazbe, morali bi biti krajevno in cenovno dostopni za prebivalce z najnižjimi prejemki. Ustanavljanje srednjih strokovnih šol bi moralo biti prilagojeno danostim in prednostim regije, tako v geografsko-zgodovinskem kakor tudi v industrijsko-kmetijskem okviru.

Ukrepi za zmanjševanje razlik v znanju učencev, ki bi zadevali šolski sistem:

•    Dodatno izobraževati učitelje in zlasti ravnatelje v regiji in šolah: regija potrebuje vrhunske učitelje in še zlasti ravnatelje.
•    Pozitivno motivirati najboljše učitelje in ravnatelje v državi, da se zaposlijo na šolah in regijah z nižjimi uvrstitvami (možnost ugodnega najema stanovanja, zanimiva izobraževanja v državi in v tujini…).
•    Povezati univerzitetna  središča in šole pri uvajanju in spremljanju didaktičnih novosti.
•    Podpirati mobilnost učiteljev in učencev.
•    Namestiti svetovalce za kakovost v šolah, ki spremljajo, opazujejo in svetujejo.
•    Zavezati šole h kakovosti.
•    Programsko okrepiti šole, jim nameniti več denarja (pozitivna diskriminacija) za več ur interesnih  dejavnosti, izbirnih predmetov, za izvedbo številčnejših in bogatejših ekskurzij….
•    Materialno–tehnično okrepiti šole z večjim številom IKT (informacijsko-komunikacijska tehnologija) enot, knjig v šolski knjižnici, učil in didaktičnih sredstev….  
•    Okrepiti svetovanje šolam s strani Zavoda RS za šolstvo.
•    Izvajati zunanjo evalvacijo šol.
•    Spodbujati šole, da za učence tekmujejo.

Dom in šola

Dejstvo je, da v okolju, kjer dom spodbuja otroka k izobraževanju, tako da to ceni kot vrednoto in temu  namenja čas in denar (domača knjižnica – leposlovje, leksikoni, IKT, obiski kulturnih prireditev, branje, tehniška kultura…), oblikuje dom spodbudno okolje, kjer obstaja možnost, da bo otrok bolje napredoval, kot pa tam, kjer dom tega ne more nuditi, bodisi zaradi pomanjkanja sredstev ali  manjše splošne razgledanosti staršev ali njihove odsotnosti. Zato morata vlogo spodbudnega domačega okolja nadomestiti šolsko formalno okolje (obvezni predmetnik in razširjeni program) in lokalni neformalni izobraževalni program (knjižnica, hiše eksperimentov – interaktivne mladinske delavnice, športno-rekreacijska društva…). Premožni starši potujejo z otroki, ki imajo tako priložnost razširiti obzorja, se neformalno učiti tujih jezikov, postati bolj komunikativni in samozavestni, starši, ki ostanejo brez službe, tega ne morejo. Zato mora sistem šolam v takih okoljih nameniti več denarja za ekskurzije, za učenje tujih jezikov, za pestrejšo in bogatejšo izbiro interesnih dejavnosti in izbirnih predmetov.

Nacionalno preverjanje znanja pokaže nivo splošne izobrazbe. Če na maturi dijaki v taki regiji dosežejo normalno število točk, to pomeni zgolj, da obstajajo v tej regiji tudi učenci iz spodbudnih okolij, ki pa se tradicionalno usmerjajo na gimnazijske programe. Morda lahko sklepamo tudi, da se učitelji v teh regijah kar najbolje trudijo in v kombinaciji s spodbudnim domačim okoljem dosegajo zelo dobre, celo nadpovprečne rezultate. Toda v Sloveniji si želimo, da bi ne le ožja skupina mladostnikov dosegla solidno znanje, želimo si, da bi vsi učenci dosegali solidno znanje, saj si je nenazadnje Slovenija postavila skupaj z Evropo cilj izboljšati poklicno izobrazbo.  

Vsak otrok šteje

Iz recesije med drugim vodi tudi izhod, ki temelji na oblikovanju majhnih in srednjih podjetij, ki se  fleksibilneje odzivajo na gospodarsko-socialne izzive, kjer prevladujejo inovativne rešitve. In kdo drug bi to zmogel, kot naši osnovnošolci, ko odrastejo. Zato ni vseeno, kako se spopademo s pomembnimi razlikami v znanju naših osnovnošolcev.

V družbi znanja so izobraženi in ustvarjalni ljudje najpomembnejši kapital. Slovenija je že tako ali tako maloštevilna, otrok je malo. Ne moremo si privoščiti, da bi imeli priložnost razvoja vseh svojih potencialov samo otroci iz določenih okolij.

Mojca Škrinjar
predsednica Komisije za vrtce in osnovno šolstvo pri Strokovnem svetu SDS