Kako naprej?
sobota, 28. 2. 2009Domala vsa svetovno znana imena s področja financ in gospodarstva se ukvarjajo z vprašanjem, kaj je narobe s to našo civilizacijo in kaj vse bi bilo potrebno storiti za vzpostavitev bolj varnih in človeka vrednih življenjskih razmer.
Tudi visoka svetovna politika priznava, da sta tako (liberalni) kapitalizem kot (komunistični) socializem prejšnjega stoletja preživeta sistema z napako. Če je prvi gradil na človeškem pohlepu in umetnem razpihovanju potrošništva ter brezobzirnem ropanju planeta zemlje, pa je drugi temeljil na laži o svobodi in enakopravnosti ter na brezobzirni dvoličnosti državne oblasti. Zopet se je izkazalo, da je družbeni sistem, ki ne spoštuje tisočletja starih modrosti “ne laži, ne kradi …”, obsojen na propad.
Laž in kraja sta kot dve plati ene same umazane medalje. V socializmu so lagali o svobodi in enakosti zato, da so lahko brezobzirno izvajali oblast in bogateli. V kapitalizmu pa so svojo resnično svobodo zlorabljali za ropanje šibkejših. Pravni sistem, ki naj bi ščitil šibkejšega pa ni deloval in na mnogih področjih nam še vedno vlada “zakon močnejšega”.
Pri tem ne gre le za fizično moč, s katero lahko vsak prostak pretepe fizično oslabelega soseda. Gre predvsem za druge moči in “orožja”, s katerimi je možno obvladovati druge ljudi in jim vsiliti svojo voljo. Kdor pozna resnico, lahko nepoznavalce te resnice z lažjo privede do napačnih odločitev. Kdor ima oblast odločanja (v politiki, financah ali gospodarstvu), so vsi okrog njega “šibkejši” in podrejeni njegovi volji. Gorje, če gre pri tem za njegovo brezvestno samovoljo.
Pravna varnost pomeni predvsem varnost šibkejšega. Pomeni, da ga močnejši sosedje ne bodo pretepali, poznavalci resnice ne zavajali in oblastniki ne diskriminirali. Če ga pa že bodo, jih bo nepristransko sodstvo strogo kaznovalo. A brezhibnih pravnih sistemov ni. Nekaznovane laži in kraje poznajo celo tiste demokracije, ki imajo soliden in učinkovit sodni sistem.
Da bo ameriška banka Lehman Brathers propadla, so najprej vedeli le direktorji te banke. Zato so pohiteli in si zadnji dan pred bankrotom razdelili nekaj sto milijonov dolarjev nagrad. Ni čudno, da se je novi predsednik Barrack Obama zgrozil ob dejstvu, da si direktorji finančnih institucij in gospodarskih podjetij sredi najhujše krize delijo neokusno visoke nagrade celo iz denarja, ki ga je država namenila za njihovo reševanje.
Tudi nad Novo Ljubljansko banko se (tudi zaradi “radodarnega” kreditiranja menedžerskih odkupov) zbirajo temni oblaki. In kot so poročale Finance (6. 2. 2009), ji je država za rešitev iz krize že dodelila 450 milijonov evrov (davkoplačevalskih) poroštev. Bo dosedanji predsednik NLB poleg sanjske plače, ki jo je prejemal pet let, res deležen še milijonske nagrade za tako “uspešno” krmarjenje banke?
Vsi se še spomnimo, kako dolgo je bila pred javnostjo skrita prevzemna strategija Pivovarne Laško. In kako dolgo je bilo potrebno, da se je razkrila laž o lastništvu Kolonela, ki je pred tremi leti kupil dobro polovico delnic Infond Holdinga 1, ki se je preimenoval v Center Naložbe in preko katerega poteka sam prevzem pivovarne. Kasneje se je izkazalo, da pri Kolonelu ni šlo le za “pisemski nabiralnik” in da je bila Daniela Rakovič le njegova slamnata lastnica. Resnični lastnik sta namreč bila Boško in Anica Šrot. V zadnjem času pa smo celo v Slovenskem Dnevniku lahko prebrali, da naj bi v času, ko je bil gospod Šrot predsednik nadzornega sveta Radenske, le ta nakazala velika sredstva luksemburški družbi Jobelux, ta pa slovenskemu podjetju Cogito, ki je pridno sodelovalo pri Kolonelovem nakupu Infonda Holding.
Ena sama dolga veriga prikrivanja in laži.
V primerih, kot je prevzem Pivovarne Laško, ne gre le za izrivanje malih delničarjev in ogrožanje bank s tveganimi krediti, ampak tudi za izčrpavanje drugih, prvotno kakovostnih in perspektivnih podjetij. Omenjena Radenska očitno ni samo preko Luksemburga pomagala Šrotovemu prevzemu, ampak je na primer samo leta 2007 Pivovarni Laško “posodila”(?) 46 milijonov evrov.
Tako je videti svet, ki se zapovedim “ne laži, ne kradi…” samo še smeji. Pri nas celo “uspešnim” gospodarstvenikom, ki so obogateli z lažjo, goljufijo in krajo, podeljujemo nagrade in kolajne. Živimo v deželi, v kateri laž ni sramota, ampak je pogosto celo nagrajena. Spomnimo se samo največjih predvolilnih laži, kot je tista, da sta se Janša in Sanader “dogovarjala” o incidentih. Ali tista, ki je bila mojstrsko razbohotena v afero Patria. Volivci so avtorje teh laži celo nagradili!
Kako naprej?
Kakovost družbene ureditve je močno odvisna od kakovosti javnega mnenja. Zgodovina nas uči, da so bili vsi pomembni premiki pravne ureditve možni šele takrat, ko je za take spremembe dozorela ljudska zavest. Šele ko so “dozoreli časi”, je bilo možno tudi legalno prepovedati suženjstvo, odpraviti rasno deskriminacijo, vzpostaviti splošno volilno pravico, odpraviti smrtno kazen…
Tudi vse javne službe (predvsem organi pregona) potrebujejo za svojo učinkovitost javno podporo. Predvsem pri pregonu organiziranega kriminala, ki neredko seže v vplivne gospodarske in politične vrhove, potrebujejo našo moralno podporo, saj je iz teh vrhov pogosto ne morejo pričakovati.
Slovenija potrebuje verodostojen sodni sistem z učinkovitimi organi pregona. Prav tako pa potrebuje močno javno mnenje, ki nikoli in v nobenem primeru ne bo toleriralo laži, goljufije in kraje.
Politik, ki laže, ne sme biti več deležen zaupanja volivcev. Menedžerju, ki krade, pa se morajo neprodušno zapreti vsa vrata za katerokoli vodstveno funkcijo.
Ne laži, ne kradi… morajo postati osnovna načela nove civilizacijske paradigme.
Človeška družba in posamezniki v njej pa so hitro pokvarljivo blago. Za ohranitev veljave etičnih načel potrebujemo ne le dosleden pravni sistem, ampak tudi dosledno javno mnenje, ki posameznikom v družbi še kako “pomaga” ravnati v skladu s splošno priznanimi etičnimi načeli.
France Cukjati, dr.med.
podpredsednik Državnega zbora RS
poslanec SDS