Kako bo vlada zagotovila socialno varnosti hkrati z vzdržnostjo javnih financ?

Ali vlada sploh ve, kaj je na francosko – nemškem vlaku? Poslanec SDS Milenko Ziherl je v zvezi z zagotavljanjem socialne varnosti in hkrati vzdržnosti javnih financ na ministra za delo, družino in socialne zadeve, dr. Ivana Svetlika, na ministrico za javno upravo, go. Irmi Pavlinič Krebs, na ministra za finance, dr. Franca Križaniča, in na ministra za razvoj in evropske zadeve mag. Mitjo Gasparija naslovil pisno poslansko vprašanje. 
Predsednik vlade je v predreferendumskem času vse stavil na pokojninsko reformo, od katere naj bi bila odvisna usoda naših javnih financ in priključek na t.i. nemško – francoski vlak, ki je sinonim za pakt za evro, dejansko pa predstavlja stik naših izvoznikov z uspešnim nemškim gospodarstvom. Francosko gospodarstvo ima, podobno kot slovensko, velik javno finančni primanjkljaj, ki pa je v ZRN bistveno nižji. Če primerjamo državne izdatke med ZRN in Slovenijo, se pokaže, da v sedanjem času pokojninska reforma še ni nujna, pač pa spremembe na nekaterih drugih področjih. Izdatki države v deležu BDP so bili v Sloveniji, glede na ZRN, nižji do leta 2008, ter nato skokovito porasli in prehiteli ZRN za tri odstotne točke. Velike pa so tudi razlike v sestavi državnih izdatkov, ki so izvor in resnični povzročitelji naraščajočega javno finančnega balona naše države. Najprej so tu plače v javnem sektorju, ki zajemajo 12,4 % BDP v Sloveniji in samo 7,3 % v veliko bolj učinkoviti ZRN. Stroški blaga in storitev znašajo v Sloveniji 6,5 % BDP, v ZRN pa samo 4,7 %. Slovenija izstopa tudi pri državnih subvencijah in državnih naložbah.

Obratna pa je slika pri socialnih nadomestilih, kamor sodijo pokojnine, izdatki za brezposelne, otroški dodatki in drugi socialni transferji. V Sloveniji pomenijo 19,1 % BDP, v ZRN pa kar 26,2 % BDP. Iz navedenega sledi, da slovenska država nameni 6,9 % BDP več kot ZRN za plače v javnem sektorju in izdatke za blago in storitve, ter hkrati približno enak delež ( 7,1 % ) MANJ za socialna nadomestila. S pokojninsko reformo bi se ta delež še zmanjšal. Tudi razmerje plač javni sektor : gospodarstvo ni v Nemčiji tako veliko, kot v Sloveniji.

Pomemben je tudi delež zaposlenih v javnem sektorju, ki znaša v Sloveniji 18% vseh zaposlenih, v ZRN pa samo 10%, ter se je v zadnjih desetih letih v ZRN vztrajno nižal, v Sloveniji pa naraščal. Veliko večji javni sektor pa je izredno neučinkovit v primerjavi z manjšim nemškim, ki podpira najboljše izvozno gospodarstvo na svetu. Iz navedenih primerjalnih podatkov torej sledi, da so slovenski izdatki za socialno državo nižji od nemških, ter da padla pokojninska reforma sploh ni vstopnica za nemški vlak.  Za preudarno, učinkovito in uspešno pokojninsko reformo, ki je nujna, je torej še čas, če vlada posnema nemški model izdatkov – na nemškem vlaku se verjetno vozi po nemških pravilih in njihovem voznem redu.  

Na osnovi navedenega vas sprašujem naslednje:

Kdaj in kako boste reformirali porabo države po uspešnem nemškem modelu, da bo zagotovljena socialna varnost in hkrati vzdržnost javnih financ?