Kako bo ministrstvo za kulturo zaščitilo koliščarsko najdišče?
ponedeljek, 29. 3. 2010Objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran!
ALENKA JERAJ: Hvala za besedo, dober dan vsem. Junija 2009 je bil narejen načrt za ureditev Špice v Ljubljani in ker je znano, da je na Špici verjetno v zemlji skritega še kaj več, se je izvedlo poskusne raziskave. Ko se je začelo z gradnjo torej ureditvijo Špice so strokovnjaki dejansko prišli do svetovnega odkritja, bi lahko rekli, odkritja koliščarske naselbine kjer so našli organske ostanke, ostanke kolov in brun, koščeno in kamnito obdobje iz pozne bakrene dobe.
Vodja izkopavanj prihaja iz mestnega muzeja in galerij mesta Ljubljane, gospa Šinkovec pravi, da so rezultati začasni, saj je odprt le manjši del terena in ker so na najdišču organski materiali, ki hitro razpadejo, če jih vzamejo iz zemlje, je določen zelo strog način varovanja. Zaradi tega poteka izkopavanje v ozkih pasovih, globine izkopov tudi prilagajajo ves čas. Ne glede na to, da je mestni muzej kot tak pristojen za izkopavanje na tem področju in vse, kar je seveda s tem povezano pa menim, da gre za najdišče nacionalnega pomena in je ohranitev le tega na primeren način v interesu ne samo mesta Ljubljana, ampak v interesu celotne države.
Naj spomnim, da ravno poteka postopek uvrstitve kolišč na Unescov seznam svetovne dediščine in je zato to še toliko bolj pomembno. Vodja izkopavanj in nekateri strokovnjaki, ki so predvsem iz mesta Ljubljane oziroma vezani na Ljubljano pa zagovarjajo, naj čim več gradiva ostane v zemlji, ker je le tako tega možno ohraniti. Ravno s tem namenom se projektanti sproti, glede na odkritje prilagajajo realizacijo in njihov cilj, torej gospa Šinkovčeva tako pravi, da bodo sicer vse proučili, vendar pa bi čim več gradiva potem ohranili v zemlji in ga nazaj zasuli, da ne bi zadeva propadala.
Sama prihajam iz območja, kjer je bilo že najdenih kar nekaj kolišč in pa tudi ostankov iz tega obdobja in večina najdb se dejansko uniči ravno zaradi tega, ker niso ohranjeni v primernih prostorih in pa na primeren način. Mimogrede, tako propada tudi drevak, ki je ta trenutek še v narodnem muzeju in ga kot takega predstavljamo in to se zagotovo dogaja, ker pred leti in desetletji še nismo vedeli kako ohraniti te najdbe, da ne bodo propadale. Zato vas sprašujem ali se zavedate za kako pomembno najdbo gre oziroma kaj boste naredili za zaščito in zavarovanje najdenega koliščarskega naselja na Špici.
MAJDA ŠIRCA RAVNIKAR: Spoštovana poslanka. V vašem dokaj poznavalskem postavljenem vprašanju, vidi se, da ste se temeljito seznanili s problemom, je toliko vprašanj, na katere seveda ni vseh odgovorov. Vprašanje arheologije je še posebej takrat, ko se stvari odkrijejo, postavlja tudi strokovnjake pred težave. Kaj sedaj z vsem tem, na kakšen način in tukaj doktrine in ne samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini so zelo različne in se gibljejo med iskanjem odgovorov ali ohranjamo in situ ali ohranjamo v muzeju pa damo v nek drug prostor ali na kakšen drug način, v obliki parkovnih ali drugačnih označb. Vidim, da so strokovnjaki, ki so jih presenetile, hvala bogu, z izjemnimi odkritji, presenetile najdbe nekdanjega naselja, kjer so se ohranila kolišča predvsem v lesenih pa tudi kamnitih in še drugih oblikah, saj ko govorimo o lončenih in nekih osteh itn., no nič novega, konec koncev, v muzeju so bile že druge, v narodnem muzeju so bile predstavljene tudi druge najdbe, ampak vendarle, te so izjemne, poleg tistega znanega barjanskega kolesa, ki sega 5 tisoč let pred naše štetje in je trenutno na restavriranju v Nemčiji, kar pa vemo in bo končan tam do leta 2012, restavracija, kar že samo priča, že to damo dejstvo, da se restavrirajo nekih določenih artiklov podaja v tujino ob izjemni delikatnosti posegov v te krhke materiale.
Mene ne čudijo težave s katerimi se srečujejo arheologi in strokovnjaki, takrat ko morajo dati odgovor, kaj sedaj s tem. En zelo znan primer, trenutno je tudi v Kopru. Pri vprašanju ali hraniti ali ohraniti ta bazen oziroma ta prostor za vodo, ki so ga našli, insitu, to se pravem na samem mestu ali ga zakriti ali ne. Številne teze gredo v prid ohranitvi insitu, tako da ni nujno, da tisto kar je vzeto ven in odnešeno na drugi kraj, je varno. Včasih je lahko tudi nevarno zaradi tega, ker se s tem, ko ne veš kako ti lahko vse ob stiku z zrakom in drugimi klimatskimi pogoji, material poškoduje in je konzerviranje lahko v bistvu bolj nevarno takrat, ko ga daš ven kot če ga ponovno zasuješ v luči možnosti, da se enkrat v prihodnosti lahko pojavijo bolj varni sistemi varovanja. Seveda zelo dragi sistemi varovanja. Tako, da razumem, še enkrat ponavljam, stiske arheologov, ki so jih seveda z veseljem in verjamem, z navdušenjem presenetile te izkopanine, ta les za katerega se sedaj bojijo, da če bi ga postavili ven, če govorimo o tramih stavb, ki so bile na teh koliščih, na Barju oziroma na špici, da bi seveda jih sedaj presenetile v luči, da bi se, če bi bile le dovolj varovane, nepravilno spravljene, ne samo pokradle, ampak lahko tudi hitro uničile, kajti nedostopnost zraka in vseh faktorjev, ki vplivajo iz okolja so hranile te objekte. Recimo sami arheologi pravijo, prav ob Špici in ob Ljubljanici vemo, da se zdaj v okviru urejanja nabrežja ob Ljubljanici dogaja več posegov. Že v preteklosti so razlagali, da je propadanje zgornjih plasti, ko so shranjene oziroma najdb, predmetov, ki so shranjeni, bistveno, bistveno večje kot je bilo kdajkoli prej zaradi tega, ker je vpliv slabih pogojev, slabega zraka tako velik, da se pozna že skoraj na leta ali na mesece, da nimajo več tako trajne dobe. Skratka, na vaše vprašanje kako v naprej gre prej teza in situ in določene stvari spraviti v muzej, ki se jih v predhodnih arheoloških raziskavah razišče.
ALENKA JERAJ: No, jaz se s tem strinjam, ampak, ko je stvar enkrat odprta, vsaj to dokazujejo dozdajšnje najdbe, torej ko je zadeva izpostavljena zunanjemu okolju in zraku, potem dejansko začne propadati in zato je prav malo ostalo od najdenih že omenjenih drevakov in prazgodovinske ali antične ladje.
Moderna arheologija nekako bolj zagovarja ohranjanje najdb in situ, torej na mestu, kjer so bila najdena in zato res pri nas lahko razen v mestnem muzeju, narodnem muzeju praktično kaj veliko ne moremo pokazati drugje tako ne mesto Ljubljana kot tudi Slovenija ne. Vendar pa se je od takrat, ko smo te prve najdbe našli in so tudi v tem času propadle, je bilo narejenih kar nekaj pomembnih korakov naprej. In me zanima, če poznate projekt dveh arhitektov svetovnega formata, o katerih smo lahko brali v enem od dnevnih časopisov, arhitekta Milana Kovača in Petra Kerševana, ki pa sta pripravila projekt podzemne prezentacije in zaščite kolišča, ki bi brez tehničnih težav, ker to pač obvladata in to počneta po celem svetu, bilo možno vzdrževati stabilno klimo, ki bi tudi ohranila najdbe. Namreč, sta nosilca, razvila sta sistem zaščite takšnih najdb in ta sistem je bil pri nas uporabljen recimo v Svetem Juriju pri Slovenj Gradcu, v Legnu pri Slovenj Gradcu, in veliko sta delala tudi v tujini in to predvsem v Indiji, na Kitajskem in velja še za svetovni format in zato mislim, da bi bilo, namesto, da bi morda vseeno Slovenija imela spet neko priložnost postaviti na svetovni zemljevid, tako kot se je pred 150-imi leti, ko je Dežman odkril kolišča, če bi bili inovativni in bi temu prisluhnili, zato bi jaz predlagala, da mogoče organizirate vseeno nek strokovni posvet in zadevo malo širše pogledamo, ne samo s stališča mesta Ljubljane, ki pa…
MAJDA ŠIRCA RAVNIKAR: Mene veseli, da ste izpostavili vprašanje, ki v javnosti niti ni tako znano in ima izjemen razpon in sega pravzaprav v vsak ped slovenske zemlje, arheologija, ki se tudi s tem zakonom, kolikor je že pač doživel precej burnih odzivov, vendarle ureja. Ker se je v preteklosti več ali manj posvečalo raziskovanju arheoloških najdišč, ki so bile vezane na Dars, na avtocesto in te so bile dobro plačane, dobro raziskane, na entuziaste in še kakšne druge najbolj poznane v Novem mestu, kjer vsako leto pridno ped za pedom odkrijejo določeno …/Nerazumljivo./… poberejo ven, kar je potrebno, drugo pa tudi pustijo notri.
Če bi zdaj vprašali, kaj je prav, ali sta ta dva omenjena arhitekta, katerih projekte poznam po pričevanju in tudi po referencah in ki v stroki so sprejeti s tudi določeno skepso ali pa z izjemnimi pohvalami, če bi arheologe vprašali, kaj je prav, bi bilo tako kot v politiki, ko se sprašujemo včasih, kaj je prav. Različna so stališča, tudi zaradi razvoja stroke, tudi doktrin, šol in predvsem različnih terenov. Recimo NUK, ki je toliko let, zemljišče za NUK, ki se je toliko let raziskovalo, vendarle tudi tam se je ponovno določene predmete ohranilo v zemlji, z namenom, da se bo nekaj tudi in …/Nerazumljivo./… predstavilo, se pravi, dalo v pogled, v samo novo hišo, ki bo najbrž z nekimi določenimi steklenimi primeri in prijemi bilo predstavljeno. V Celju recimo so celotno podzemlje prikazali v zelo lepem muzeju, hvalevrednega pogleda in ugleda tudi.
Skratka, težko bom rekla ali sta omenjena avtorja pristopila prav, ko sta rekla, da bi pokrila z nekim zvonom recimo ali naredila ta kolišča pokrita v nekem muzeju. Videla sem oziroma spremljala sem, da jih je mesto Ljubljana oziroma župan z ustreznimi strokovnimi službami sprejel in da je bil ta projekt celo pozitivno sprejet. Vprašanje kaj to pomeni finančno in tako naprej v realnosti in vprašanje če se druge strokovne službe ZVKDS, mislim Zavod za varstvo kulturne dediščine znotraj konservatorskih služb je podalo drugo stališče oziroma tudi druga stališča, ki pa se še vedno gibljejo v reanti in situ posebej ali v kakšnem drugem načinu.
Jaz verjamem, da bo čas prinesel prave odgovore, težko pa vam rečem kateri strokovni je najbolj strokovni v tem primeru. Pri Kitajcih pa je bistveno lažje, ko sta ta dva delala, ker je površine bistveno več in manj dilem.