Kaj je zaradi zlorabe prava v politične namene v primeru Jankovića storila Varuhinja človekovih pravic?

Poslanke in poslanci zadnji dan oktobrske seje dežavnega zbora obravnavajo 22. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2016 s predlogom priporočila. Stališče poslanske skupine SDS je predstavila Eva Irgl.

Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.

EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Spoštovana gospa varuhinja z namestniki! Pred seboj imamo torej že 22. redno letno poročilo varuha človekovih pravic za leto 2016. Gre za vpogled v to, kakšno je pravzaprav stanje na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in zlasti zato, ali v praksi deluje socialna in pravna država, kar imamo sicer zapisano v najvišjem pravnem aktu to je v Ustavi Republike Slovenije. Država je dolžna vzpostaviti takšno okolje, da bo lahko učinkovito uresničevala socialno pravičnost in socialne pravice, da bo lahko učinkovito uresničevala pravno državo in vladavino prava.

Varuhovo poročilo je nedvomno neke vrste opozorilo, kaj je potrebno izboljšati v državi na področju človekovih pravic. Varuh človekovih pravic je oziroma mora biti glas šibkejših, mora biti glas nemočnih, glas tistih, ki se sami borijo na poti pravice, glas tistih, ki mu zaupajo, da bo v svojih ravnanjih pravičen in nikakor ne kakorkoli političen ali pristranski. Varuh človekovih pravic mora opozarjati dosledno na kršitve človekovih pravic. Še posebej je to pomembno v državah, ki imajo ali pa imamo mlado demokracijo in smo izšle iz sistema, ki je grobo kršil človekove pravice in temeljne svoboščine. Prav vladavina prava in s tem pravično pravosodje ter spoštovanje človekovih pravic namreč predstavljata podstat za učinkovito in uspešno delovanje demokratičnih postopkov, ki smo jih sprejeli in se jim zavezali ob formiranju naše države Slovenije.

Glede na to, da danes obravnavamo poročilo Varuha človekovih za leto 2016, mi dovolite, da najprej opozorim na ključne pristojnosti, ki jih ima Varuh kot najvišja avtoriteta oziroma bi vsaj to morala biti na področju varovanja človekovih pravic. Varuh človekovih pravic najprej varuje posameznika v stikih z državnimi organi, lokalnimi organi, nosilci javnih pooblastil ter tudi nadzira njihovo delovanje. Kaj to pomeni v praksi? To pomeni, da bi se moral varuh z vso svojo avtoriteto pomagati posamezniku v stiski v relaciji z državnimi organi in opozarjati državne organe na nepravilnosti ravnanj, ko jih ugotovi oziroma če jih ugotovi v nadzoru. Zakaj to izpostavljam? Zato, ker se osebno srečujem tako kot poslanka pa tudi kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti s posamezniki, ki pravijo, da naj Varuh človekovih pravic ne bi čisto vedno opravil svojega dela tako, kot bi ga moral in me opozarjajo, da od Varuha pričakujejo bistveno več. Zlasti pa to, da ne bo ravnal politično pristransko in da se bo oglasil takrat, ko so kršene človekove pravice in ko je na preizkušnji pravna država, še posebej v primeru evidentnih dvojih meril, kot je na primer zadeva Janković in izbris prisluhov. In tukaj želim, spoštovana Varuhinja, da vendarle poveste, kaj ste konkretno naredili v zvezi s tem primerom Janković, torej dvojnimi merili in z več kot očitno zlorabo prava v politične namene? Ampak o kršitvah človekovih pravic znotraj pravosodja več v nadaljevanju.

Druga ključna naloga, ki jo ima Varuh pri svojem delovanju je to, da državnim organom naslavlja predloge, mnenja, kritike, daje priporočila. To pomeni, da jih predloži določenemu organu, ta organ je potem dolžan to obravnavati, nanje odgovoriti ter potem Varuha obvestiti o svojih ukrepih. In tukaj moram narediti eno vzporednico s komisijo, ki jo vodim v Državnem zboru, moram reči, da žal se tako Varuh kot tudi mi na Komisiji za človekove pravice vse prevečkrat soočamo s tem, čemur sama pravim institucionalna ignoranca in aroganca. Gospa Varuhinja pa to imenuje z besedo »brezbrižnost«. Soočamo se namreč z nesprejemanjem odgovornosti ali pa preprosto s konstantnim prelaganjem odgovornosti na druge, včasih pa odgovor pristojnih institucij dobimo šele po več urgencah. Zato tukaj nek apel vsem, ki delamo na teh področjih, resnično upam, da se bo to spremenilo in da naslednje varuhovo poročilo ne bo več opozarjalo na to, kar pravzaprav predstavlja osnovno delovanje državnih organov v relaciji do državljanov.

Tretja ključna pristojnost Varuha človekovih pravic je ta, da na Ustavno sodišče lahko naslovi predlog za oceno ustavnosti predpisov ali ustavno pritožbo zaradi kršitev človekovih pravic. Poglejte, Varuh človekovih pravic je zadnje čase, to moram priznati, kar dejaven na tem področju. Do sedaj je na Ustavno sodišče naslovil kar nekaj zahtev za presojo ustavnosti, vendar pa bi želela na tem mestu izpostaviti oziroma spomniti na varuhovo vložitev zahteve za oceno ustavnosti v primeru, ko naj bi Slovenska vojska dobila pristojnosti policije za vzpostavitev reda in miru ob migrantskem valu, ki je pred dvema letoma zajel našo državo. Zakaj to zdaj govorim? Zaradi tega, ker se mi zdi pomembno, kakšna so ravnanja tako pomembne osebe v državi in ali so pretehtana ali so odgovorna. Osebno ocenjujem, da je to ravnanje Varuhinje, ki je s tem zadržala za nekaj časa prenos policijskih pooblastil tudi na vojsko, po moji oceni je bilo to v tistih res težkih in zaostrenih razmerah, ko je bila policija praktično na robu svojih zmožnosti, neodgovorna in ni bilo v korist zaščite tako državljanov Republike Slovenije na eni strani kot migrantov na drugi strani. Prav pravica do varnosti je, spoštovane kolegice in kolege, ena izmed ključnih človekovih pravic in danes še kako pomembna dobrina, ki jo je potrebno varovati, jo je potrebno čuvati, skrbno paziti, narediti vse za to, da se ohrani. In ravnanja varuha človekovih pravic mora biti v tako težkih razmerah, ko je pod vprašajem varnost, ob tako težkih vprašanjih pretehtano in odgovorno. Prav zagotavljanje varnosti postaja oziroma je ključna zadeva v današnjem času, ko sta tako svet kot Evropa in s tem, seveda, tudi Slovenija, na izjemni preizkušnji in v takšnih varnostno zahtevnih razmerah je zaščita lastnih državljanov, skrb za njihovo varnost in za varnost njihovega imetja, prva naloga države, vlade in ostalih institucij.

Tretja ključna naloga varuha človekovih pravic je ta, da vladi in parlamentu lahko daje pobude za spremembo zakonov in drugih predpisov in, seveda, tudi v letošnjem poročilu Varuha človekovih pravic za leto 2016, ki ga imamo pred seboj, lahko opazimo, da Varuhinja opozarja na to, kako že res predolgo čakamo na zakon o dolgotrajni oskrbi. S tem se strinjam. Zdaj naj bi se stvari vseeno premaknile. Opozarja tudi na reformo zdravstvenega sistema, ki je nujna, pa tudi na nekatere druge zakone, ki jih je nujno potrebno, bom rekla, prevetriti in novelirati.

Zdaj, še zadnja, tudi zelo pomembna pristojnost varuha je ta, da opravlja preglede zaporov in drugih prostorov v katerih so osebe, ki jim je odvzeta prostost. Na Komisiji za peticiji ter za človekove pravice in enake možnosti smo ob obravnavi tega poročila na to sejo povabili tudi predstojnika uprave za izvrševanje kazenskih sankcij in tam je povedal, da je varuh obiskal sedem njihovih lokacij od štirinajstih. Seveda, je to zelo pohvalno. Izdaj je pa več kot 100 priporočil. Kaj nam to pove? To nam pove, da stanje v zaporih še zdaleč ni dobro in tudi mi na komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti dobivamo pošto, ki opozarja na razmere. Dejstvo je, da je potrebno razmere izboljšati in na to ves čas opozarjamo tudi na naši komisiji.

V Sloveniji je nedvomno veliko ljudi, ki so jim kršene človekove pravice. Kot je že Varuhinja povedala uvodoma, so v zelo hudih stiskah, v težkih življenjskih preizkušnjah, ki jih pravzaprav nihče ne sliši in zato je varuh tako pomembna funkcija v tej državi, da jih sliši. Tako kot je pomembna tudi nenazadnje naša komisija, ki se konkretno res ukvarja prav z vlogami in pritožbami državljank in državljanov. Torej veliko je takšnih, ki potrebujejo pomoč in veliko je takšnih, ki že leta in leta opozarjajo na krivice, ki se jim dogajajo. Nekatere so bile tudi večkrat resnično dokazane tudi pred sodišči po ne vem kolikih letih. Ampak za to, kar se je dogajalo v postopkih, praktično nihče ni odgovarjal. Poglejte, v tej državi imamo posameznike, kar je tudi omenila varuhinja človekovih pravic, ki jim je že leta, recimo, kršena ustavna pravica do zdravega življenjskega okolja. Imamo posameznike, ki že leta opozarjajo, da naš pravosodni sistem ne funkcionira, in tudi opozarjajo, kakšne žrtve pravosodja so bili. Ne želim zahajati v politične primere, pa vendar moram reči, da se spomnimo na primer Patrie in Janeza Janše, spomnimo se na primer Kangler, na primer Magajna. Vem, da je nekaterim v SMC to smešno, ampak dejstvo je, da so tu bile kršene človekove pravice in da je prišlo do zlorab prava v politične namene. In na to je treba vedno opozarjati. In dokler bom jaz predsednica Komisije za človekove pravice, bom na to opozarjala. Zato smo mi tudi obravnavali vse te primere na Komisiji za človekove pravice, ker očitno smo še edino telo v državi, ki dosledno opozarja na kršitve, predvsem pa smo tisto telo, ki želi, da se glas tistih, ki so jim kršene, tudi dejansko sliši. Zato mi obravnavamo določene teme na komisiji.

Večkrat mi tudi tisti, ki pridejo do mene, rečejo, zakaj se pravzaprav ženem za temi stvarmi, ki jih naj ne bi bilo mogoče premakniti. Jaz pa jim odgovarjam, da zaradi tega, ker jih je mogoče premakniti. Ker z nenehnim opozarjanjem, zlasti pa s tem, da nič ne ostane skrito pred očmi javnosti, lahko stvari in razmere izboljšamo. In za pravico in resnico se je vredno boriti, pa čeprav, to priznam, je večkrat Sizifovo delo, vendar čez čas zagotovo obrodi takšno delo tudi sadove.

Pred kratkim smo v Državnem zboru na zahtevo poslanske skupine SDS obravnavali priporočilo v zvezi z zlorabo organov odkrivanja in pregona ter sodne veje oblasti. Gospa varuhinja, vi ste bili dolgoletna tožilka, zelo dobro poznate delovanje pravosodnega sistema. Dejstvo je, da imamo v tej državi veliko število primerov, ko je dokazano prišlo do zlorab organov odkrivanja in pregona, kar je vodilo v nedopustne posege v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, čeprav je prav vsem tu jasno, da bi omenjeni organi morali prvi delovati neodvisno in nepristransko ter spoštovati človekove pravice. Za nastale napake v postopkih in za kršenje človekovih pravic do sedaj praktično še noben sodnik in tožilec ni odgovarjal. In tu sprašujem vse vas, zlasti pa varuhinjo, ali se vam to zdi, predvsem vam, gospa varuhinja, kot najvišji avtoriteti na področju človekovih pravic, sprejemljivo?

Jaz vem, da tudi vi opozarjate na to v poročilih, ampak se mi zdi pomembno še bolj natančno opozoriti na to. V varuhovem poročilu za leto 2016 opozarjate na mnoge kršitve človekovih pravic posamezniku ali skupini na različnih družbenih nivojih. Med te kršitve nedvomno sodijo tudi kršitve človekovih pravic zaradi gospodarskega kriminala – danes ni bilo nič rečenega na to temo -, zaradi korupcije, ki predstavlja rak rano slovenske družbe, ker se z njo zaustavlja razvoj države, zaradi bančne kriminalitete, neučinkovitega in nepravičnega pravosodja. Množične so kršitve človekovih pravic zaradi kršenja pravice do zdravstvenega varstva zaradi nedopustno dolgih čakalnih vrst. Hude kršitve človekovih pravic se dogajajo zaradi revščine, ker vlada ni sposobna zagotoviti takšnih mehanizmov, ki bi pripeljali do človeka dostojnega življenja.

Pa pojdimo lepo po vrsti, začenši z gospodarskim kriminalom, ki, kot že rečeno, povzroča hude kršitve človekovih pravic, na kar posredno v svojem poročilu zlasti pri delovnopravni zakonodaji opozarja tudi varuhinja, gospa Vlasta Nussdorfer. Tu govorimo o lažnih stečajih, o oškodovanjih upnikov, o poslovnih goljufijah, govorimo o utaji davkov, o pranju denarja, o sumljivih transakcijah, ki se odvijajo preko raznih poštnih nabiralnikov in davčnih oaz in iz vseh teh naštetih kaznivih dejanj izvirajo mnoge kršitve človekovih pravic. In ljudje morajo biti pošteno plačani za pošteno opravljeno delo. Tu ne sme biti nikakršne dileme in tu se mora postaviti piko. Delo bi moralo biti namreč vrednota, mehanizem, ki pogajanja, nas krepi, nam daje energijo. Pri nas pa zaradi mizernih plačil delavcem ali pa celo neplačil za opravljeno delo, delov v nemalo primerih predstavlja zgolj bolj za osnovno preživetje. Varuhinja pri svojem poročilu za leto 2016 tako opozarja, da nekateri delavci ne dobijo plačanih niti socialnih prispevkov, kar je sramota za to državo, ki naj bi bila po ustavi socialna država.
Vzpostaviti je treba tak sistem, ki bo delavce zaščitil pred temi goljufivimi delodajalci, pa tudi različnimi malverzacijami, ki se dogajajo in jim tako ohraniti njihovo dostojanstvo. In v takšnih in podobnih primerih se pričakuje, da varuh človekovih pravic ob tako grobih kršitvah človekovih pravic, ki se kažejo zlasti v zlorabljanju delavcev reagira odločno, zlasti pa samoiniciativno in ne le na podlagi prijave ali pobude. Vedeti namreč moramo, ponovno opozarjam, da ima varuh človekovih pravic v 9. členu Zakona o varuhu človekovih pravic možnost, da lahko začne postopek tudi na lastno pobudo in ne le tako, da čaka na prijave in pobude prizadetih posameznikov. Ampak vendarle moram tukaj biti poštena in povedati, da so se nekateri koraki naredili tudi na tem področju in da dejansko varuh je začel, verjetno tudi zaradi tega, ker smo ga večkrat opozorili na naši komisiji in tudi v Državnem zboru, da naj vendarle uporablja 9. člen Zakona o varuhu o človekovih pravicah.

Kršenje človekovih pravic se dogaja torej tudi zaradi korupcije in bančne kriminalitete. Ste se že kdaj vprašali kako bi v Sloveniji živeli, če se nam, recimo, ne bi zgodila več milijardna bančna luknja? Zagotovo mnogi ne bi bili oropani prihodnosti in ne bi imeli izgubljenega desetletja in zagotovo bi bistveno manj mladih odhajalo v tujino, ker tukaj ne dobijo priložnosti vezanih na delo.

Kršenje človekovih pravic zaradi neučinkovitega in nepravičnega pravosodja. Če želimo, da Slovenija postane pravna, socialna in s tem pravična država, torej država, ki dejansko ne samo na neki deklarativni ravni, ampak dejansko spoštuje človekove pravice in država, ki bo dejansko vzpostavila vladavino prava, potem potrebujemo najprej pravično pravosodje. In to pomeni, da smo vsi pred zakonom enaki, ne glede na naš status, politično pripadnost, spol ali kakšno drugo okoliščino. To tudi pomeni, da ne delimo državljanov na prvo in drugorazredne in da smo vsi deležni enake obravnave na sodiščih. Pravično pravosodje je tisto pravosodje, ki razsoja pošteno in ni pod vplivi katerekoli politične opcije. To, kar se je zgodilo v nekaterih primerih, pa jih v SMC neradi slišijo, je prvovrsten škandal, govorim o primerih, ki sem jih že prej omenjala, in kaže na hudo zlorabo pravosodja v politične namene. Vsi vemo, da je Justicija simbol pravice, to sem že enkrat govorila tukaj na tej seji, podobni, Državnega zbora, ki naj bi bila praviloma slepa. V eni roki torej nosi tehtnico, kjer naj bi se tehtali argumenti tožnika in zagovornika, v drugi pa ima dvorezni meč, ki simbolizira razum in pravico ter ga lahko vihti za ali proti katerikoli strani. Njena slepota pa, kot vsi vemo, predstavlja nepristranskost in objektivnost. Ampak, glede na to, kaj sem vse do sedaj že naštela, se vam zdi, da se v resnici držimo teh načel.

Žal, po moji oceni, se vidi, pa me popravite, gospa varuhinja, vi boste lahko potem, seveda, še odgovorili na vsa ta vprašanja in dileme. Žal se vidi, da smo tudi podlagi vseh prej naštetih primerov nedopustnih praks v pravosodju daleč stran od vsebine, ki jo torej predstavlja simbol pravice. In vprašanje je na kakšen način bomo povrnili zaupanje ljudi tako v sodstvo kot v institucijo pravne države. To so prej omenjali tudi kolegi pred mano v svojih stališčih. Dejstvo je namreč, da se ugled pravosodja, če si želimo ali ne želimo priznati, znižuje, da ni zaupanja vanj, kar 72 % ljudi ni zadovoljnih oziroma ne zaupa v pravosodni sistem, kar lahko ugotovimo tudi skozi peticije, ki jih dobimo na Komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti.

V letu 2016 smo namreč na komisijo dobili največ peticij in vlog prav s področja pravosodja. In ja, pa tudi gospa varuhinja v poročilu, ki ga imamo pred seboj, opozarja na nezaupanje ljudi v pravosodni sistem. Nad čem se državljani najbolj pritožujejo, ko govorimo o pravosodnem sistemu? Največkrat, in kar dobimo tudi mi, recimo, na komisijo, največkrat se pritožujejo nad delom sodišč, opozarjajo na dolgotrajnost postopkov, na konkretne napake sodišč v postopkih, za katere kot že rečeno, nihče ne odgovarja, opozarjajo na velik problem zaostankov na drugi stopnji, kar naj bi bila sicer posledica kadrovske podhranjenosti. Konkreten primer je, recimo, primer založenih oporok, kar je gospa varuhinja, in tukaj se mi zdi to zelo dobro opravljeno, zelo ostro reagirala in mislim, da je prav, da vsi skupaj dejansko tudi zahtevamo odgovornost za to stanje, ki se je zgodilo, do sedaj namreč nihče ni odgovarjal za te založene oporoke, potem nesprejemljivost deložacij v primeru minimalnih vsot in še bi lahko naštevali.

Na komisiji smo recimo obravnavali primer vlagatelja, ki že, ne boste verjeli, 19 let išče pravico. 19 let. Rekli so sicer, da gre za težak pravdni postopek, ampak 19 let pristojno višje sodišče je zadevo kar štirikrat razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje, pa mislim … Si predstavljate, da ste sami v takšni situaciji? Da se borite za lastno pravico, za svojo pravico, za to, da se vam pač povrne neko tudi zaupanje, hočeš nočeš, tudi v pravosodni sistem, potem pa ta zadeva traja 19 let. povsem nesprejemljivo.

Varuh človekovih pravic v svojem poročilu kar nekaj prostora nameni tudi kršitvam človekovih pravic v zdravstvu, tu pa bi želela še posebej izpostaviti kršenje človekovih pravic zaradi nedopustno dolgih čakalnih vrst v zdravstvu. V četrtek bomo na komisiji spregovorili prav o tem vprašanju, torej o kršenju človekovih pravic do zdravstvenega varstva, kamor sodijo tudi nedopustno dolge čakalne vrste. Zaradi nenormalnega sistema in tudi zaradi nesposobne ministrice za zdravje so v tej državi skoraj 250 tisočim ljudem kršene človekove pravice, saj jih prav toliko čaka na pregled pri zdravnikih in specialistih. Prepričana sem, da ima prav vsak izmed nas v družinskem krogu, bodisi širšem bodisi ožjem, osebo, ki čaka na pomoč nedopustno dolgo. Ne želim biti osebna, nikoli nisem tega izpostavila, ampak danes bom rekla. Moja mama, recimo, čaka na operacijo hrbtenice v Valdoltri že več kot leto in pol in vsakič znova ji čakanje podaljšajo. Nevzdržne bolečine pa, seveda, ostajajo pa čeprav plačuje v zdravstveno blagajno tako kot plačujejo tudi vsi ostali, ki so v takšni ali drugačni čakalni vrsti. Skratka, ta problem je dejansko potrebno rešiti danes in zdaj.

Ni odveč tudi poudariti, da so čakalne dobe pod to ministrico, ki je bila že dvakrat interpelirala, pa jo je koalicija vedno zaščitila, kljub napakam in nesposobnosti povečale za kar 30 %. In jaz ne vem, a to si prav nalašč, mislim, si zatiskate oči pred tem problemom, zlasti v največji vladni stranki. To nalašč delate, ali kako? 30 % višje čakal… Več je čakalna doba v zdravstvu in potem ministrica reče, da je naredila res vse na tem področju in da so se pacienti sami krivi, oziroma državljanke in državljani.

Izpostavila bom še eno zelo hudo kršitev človekovih pravic. Velik problem v naši državi še vedno predstavlja revščina. In tukaj se strinjam z gospo Varuhinjo, ki pravi, da so prav revščina, siromaštvo, pomanjkanje osnovnih dobrin, to je eno izmed največjih posegov v človekovo dostojanstvo, čeprav je človekovo dostojanstvo tudi na nek način ustavna kategorija. Država pa je tista, ki bi morala ustvariti takšno okolje, da bi ljudje živeli človeka dostojno življenje. Zagotoviti bi morala socialno pravičnost, ki bi morala iti v prvi vrsti v zmanjševanje revščine. Danes pa je situacija žal takšna, da še vedno pod pragom revščine živi okoli 300 tisoč ljudi, med katerimi so zaradi prenizkih pokojnin med najbolj ogroženimi upokojenci, še zlasti ženske nad 65 let, kar vodi tudi v socialno izključenost, v zimskih mesecih pa tudi v tako imenovano energetsko revščino. In prav slednja predstavlja žal kljub nekaterim projektom, ki imajo za cilj izboljšanje energetske učinkovitosti gospodinjstev z nizkimi dohodki, velik in celo vedno bolj pereč problem. Rast cen energije namreč prehiteva rast dohodkov gospodinjstev. Tako se s tako imenovano energetsko revščino, ki je res problem, najbolj soočajo gospodinjstva, ki prejemajo socialno pomoč, upokojenci ter nezaposleni.

V stališču poslanske skupine Slovenske demokratske stranke sem opozorila samo na določene segmente kršitev človekovih pravic, moji kolegi pa bodo v razpravi zagotovo izpostavili še druge kršitve. V Slovenski demokratski stranki bomo poročilo varuha za leto 2016 podprli, prav tako pa tudi vsa varuhova priporočila. Najlepša hvala.