Kaj je ostalo socialistom?

Slovenija ni nikoli bila, ni in nikoli ne bo trajneje v središču mednarodnega dogajanja. Doživlja sicer odmevne dogodke, ki so jo temu približali, na primer uvedba demokracije in osamosvojitvena vojna (ki jo je pred nedavnim v Bruslju izpostavil celo predsednik evropskega parlamenta Busek), in zvezdne trenutke, kot sta med drugim obiska ameriških predsednikov in predvsem predsedovanje Evropski uniji. Tudi druge pomembne naloge, kot je vodenje OVSE in Sveta Evrope ali še kaj, bodo postopoma odšle v pozabo. Toda ni tak problem, da morebiti tujci pozabijo na pomembno mednarodno vlogo Slovenije, bolj preseneča spoznanje, da Slovenci sami razumemo enkratne mednarodne dosežke kot nekaj običajnega ali nepomembnega.

Uspešno predsedovanje EU
Se zgodi, da nas drugi bolj cenijo, kot se sami. Nedavno so imeli v matičnem odboru evropskega parlamenta predstavitev svojih prioritet štirje ministri švedskega predsedstva. Prvo prijetno presenečenje sem doživel, ko je k meni prišel eden od vodilnih sekretariata Sveta EU Luc Lapere in spomnil na odlično slovensko predsedovanje, v naslednjem trenutku pa še švedski minister za izobraževanje, eden najboljših ministrov, kar jih je Evropa na tem področju sploh imela, Jan Bjoerklund in njegova desna roka pri predsedovanju Karin Henriksson. Tudi ta dva sta v najboljšem spominu ohranila čas slovenskega predsedovanja Evropski uniji. Take poklone doživljajo še drugi moji nekdanji ministrski kolegi, ki so vodili posamezne formacije Sveta EU v prvi polovici 2008. Res neponovljivi časi, ko si s ponosom bil Slovenec.

Še v devetdesetih letih je prevladovalo mnenje, da ima v Sloveniji le levica ustrezne mednarodne povezave. Neupravičeno so takrat izničevali mednarodno vlogo Peterletove SKD in dvigali v višave Janeza Drnovška, ki si je ustvaril podobo politika z odličnimi mednarodnimi povezavami še v času Jugoslavije. Danes so stvari obrnjene na glavo. Ton evropski politiki daje Evropska ljudska stranka (EPP), katere članica je tudi SDS. EPP ima prepričljivo večino v evropskem parlamentu, veliko večino v Svetu glede na politično usmeritev vlad in ne nazadnje največji vpliv na delovanje evropske vlade, tj. evropske komisije. Tudi zato so slovenski desnosredinski politiki v precej ugodnejšem položaju kot levosredinski. Njihov realni vpliv je namreč bistveno večji. Pri tem je Janez Janša kot vodja največje stranke, kot nekdanji premier in predsednik evropskega sveta deležen posebnega ugleda. A tisto, kar mu daje moč tudi na evropski sceni, je, da vsi pričakujejo, da bo spet kmalu premier. Dela in vpliva drugih slovenskih ‘domačijskih’ političnih veličin, od Jankoviča, Golobica do Kresalove, pri kreiranju evropske in globalne politike ni zaznati. Tudi na evropski politični sceni je levica vse manj vidna.

Kriza evropske levice
Ali v Evropi doživljamo krizo politične ‘imaginacije’? Deloma je to res. A se zdi da predvsem na levici, kar se vidi tudi v tem, da so v Evropi večinoma na oblasti sredinske in desnosredinske stranke. Socialisti vladajo le v nekaj državah. Mimogrede, zmaga CDU/CSU in liberalcev v Nemčiji je fantastično sporočilo za evropsko javnost, še posebej za evropsko gospodarstvo, ki ga lahko reši model Angele Merkel. Ta zmaga pomeni tudi, da je velika večina Nemcev spoznala, da se v času krize davki ne dvigajo, da je potrebna zmerna politika, in kar je najbolj očitno, da evropska levica nima odgovorov ne na krizo ne na izzive prihodnosti.

A večina slovenskih medijev je znova odigrala svojo vlogo in pokazala svoj pravi obraz, ko je poskušala vzeti legitimnost volitvam v Nemčiji s poudarjanjem ‘komaj’ 72-odstotne volilne udeležbe in z zmanjševanjem poraza socialdemokracije. Kot da smo še vedno v času enoumja, kot da Slovenci ne spremljajo tujih televizijskih postaj in ne berejo internetnih strani. Tuji mediji govorijo o ‘impresivni’ zmagi CDU/CSU in ‘katastrofi’ nemških socialdemokratov, naši pa se zmrdujejo nad staro/novo nemško kanclerko, ki sicer postaja najmočnejša politična osebnost Evrope. Timothy Garton Ash, znani angleški zgodovinar, je tokratne nemške volitve primerjal s tistimi v času gospodarske krize v tridesetih letih dvajsetega stoletja in ugotovil, da je mnogo bolje, da nemško ladjo še naprej krmari izkušen kapitan, zavezan demokratičnim vrednotam.

Zdi se, da je bil zadnji, ki je na levici še poskušal odgovoriti na ‘znamenja časa’, Blairov svetovalec, sociolog Anthonv Giddens s svojo Tretjo potjo. Danes, na tej strani ali blizu nje, poskuša biti inovativen in kreativen le še ameriški predsednik Barack Hussein Obama, vendar se mora soočati z izzivi, ki jih je Evropa reševala v prejšnjem stoletju. Razen inventivnega pristopa k politiki je torej Obamov pristop zastarel in ne more biti zgled niti evropskim socialistom. Toda ko je Tony Blair v devetdesetih nekoliko liberaliziral, morda celo konservatiziral laburistično politiko, je nekdanji šef konservativcev John Major resignirano ugotovil, da mu ni ostalo nič več, saj naj bi mu bili laburisti prevzeli ključne ideje in koncepte. Celo na področju izobraževanja so Blaira v parlamentu podpirali konservativci, medtem ko so mu nasprotovali laburistični poslanci. Toda reformnim idejam ideologa Giddensa in politika Blaira niso sledili socialisti v drugih predelih Evrope. Nemški levičarji so ostajali pri preživelih formulah, za nameček pa so voditelji izgubili podporo celo v lastni javnosti. Lep primer sta Gerhard Schröder in Joschka Fischer, ki sta pristala v službi velekapitala, deloma domačega, avtomobilskega, deloma tujega, energetskega. Eden dela za Ruse, eden za Irance. Zmagal je interes, šarm socialističnih idealov se je razblinil kot milni mehurček pred žvenketom denarja.

Evropski socialisti preživljajo veliko krizo, idejno (ideološko), programsko, kadrovsko. Niti protikandidata za predsednika evropske komisije niso zmogli. Ko so tako ostro nasprotovali staro-novemu predsedniku Evropske komisije, je marsikdo pomislil, da imajo v žepu kakšnega aduta. Resnim analitikom pa je bilo že julija jasno, ko bo Jose Manuel Barroso znova izvoljen, da zavlačujejo le zato, da bi si izboljšali pogajalski položaj pri delitvi parlamentarnih in drugih pozicij. Toda razmere so take, da ne socialisti ne liberalci ne morejo več po svoji volji premikati urnih kazalcev. Poleg tega je bil pretendent za vodstveno mesto v evropskem parlamentu v drugi polovici mandata socialist Martin Schultz v dokaj neprijetnem položaju. Če Barroso tokrat ne bi bil izvoljen, zagotovo Schultz ne bi imel nobene možnosti, da bi postal predsednik Evropskega parlamenta v drugem delu mandata. Schultz je bil tako prisiljen igrati ‘dvojno’ vlogo, ki je niti socialistični poslanec Zoran Thaler, če sodimo po njegovem ostrem nastopu proti Barrosu, očitno ni doumel.

Krizo levice v Evropi dodatno poglabljajo britanski laburisti. Gordon Brown iz dneva v dan izgublja in zdi se, da bo dosegel dno precej pred volitvami sredi prihodnjega leta. Britanski časopis Sun, zvest podpornik Blairove politike, je celo zapisal, da se je laburizem popolnoma izgubil. Ankete kažejo, da so padli na tretje mesto po priljubljenosti, celo za liberalne demokrate, ki sledijo znameniti tradiciji Herberta Spencerja. Prihodnje leto utegnejo biti volitve na Otoku zrcalna slika nemških ali celo še slabša.

No, če se vrnemo h glavni temi o konkurenčnosti politik v svetu in Evropi, moramo ugotoviti, da je naša politična skupina EPP daleč najvplivnejša kljub krizi, za katero so hoteli, a niso bili uspešni, okriviti prav nas. Naša politična opcija v zavesti volivcev uživa največji ugled in podporo pri premagovanju razmer. Najverjetneje zato, ker ne išče ekstremnih odgovorov, ne čisto neoliberalnih ne čisto konservativnih, še najmanj pa socialističnih. Nekdanji predsednik evropskega parlamenta in zagotovo ena največjih avtoritet v evropski politiki Hans-Gert Pöttering je večkrat dejal, da EPP ni stranka kapitala. Njegova stranka je v Nemčiji skupaj z bavarskimi krščanskimi socialci oblikovala najboljši socialni sistem, ki zmore ustvariti najbolj produktivno razmerje med delom in kapitalom ter med solidarnostjo in trgom. Da, danes se lahko socialisti vprašajo, kaj pa jim je sploh še ostalo…
 
In pri nas doma?
Slovenski socialni model je nastajal dolgo skozi moderno slovensko zgodovino. Po mojem prepričanju je SDS s svojim socialno-tržnim modelom v prejšnji vladi vzpostavila najbolj produktivno razmerje med kapitalom in delom. To razmerje je nova vlada narušila in krizi so bila vrata na široko odprta. Nisem eden tistih demagogov, ki bi ob sedanjih razmerah takoj prilil olja na ogenj, vendar sem prepričan, da bi se Slovenija lahko izognila zastrašujoči globini kriznega dna. Zelo verjetno se žalostne delavske zgodbe Gorenja, Mure in drugih sploh ne bi zgodile, če bi bila vladna politika proaktivna, če ne bi golobradi mladeniči na vrhu državnih skladov brezkompromisno delili milostnih strelov ostankom nekoč uglednih podjetij. O delavcih Mure ne bi mogli trditi, da so bili politični navijači Janeza Janše; prej bi veljalo, da so Kučanovi. Toda danes niti njegov Forum 21 niti Pahorjeva vlada ne prideta v Prekmurje, ker nimata ne odgovorov na krizo ne vizije razvoja.

A Prekmurje je samo eden od razvojnih problemov Slovenije. Če bi pred leti uvedli regionalizacijo, bi regijske oblasti same razpolagale z razvojnimi viri, in to veliko bolje, kot to počne ljubljanska birokracija. Marsikaj bi bilo drugače, laže bi prenašali celo Pahorjeve ministre, ki so svoje prioritete našli v ideoloških bitkah iz polpreteklosti, pri reševanju statusa izbrisanim, jugooficirjem ali istospolnim partnerstvom in ki dajejo videz, kot da so v kazenskem bataljonu: brez motiva, idej, volje in energije … Do kdaj?

Prispevek je bil objavljen v tedniku Demokracija, dne 8. 10. 2009 na strani 23.